DRŽAVNI POSMEH ČLOVEŠKI STISKI, 17. januarja 2008

V teh dneh, ko se v Sloveniji vse bolj govori o podražitvah, inflaciji, revščini, ko se vse glasneje napovedujejo stavke, ko nekateri napovedujejo pravi stavkovni val, lahko gledamo po televiziji zelo žalostne zgodbe, ki jih piše življenje. Življenje v socialni in pravni državi. Pretresle so me pripovedi ljudi, ki so se izpostavili televizijskim kameram. Zaskrbljeni, prestrašeni, s solzami v očeh, v joku, z nikakršno vizijo prihodnosti so razgalili pred slovensko javnostjo svojo stisko. Njihova bolečina je bila iskrena in težko jim je bilo, da so se za svoj boljši jutri prisiljeni ponižati še bolj kot so jih ponižale razmere v katerih so se znašli. Kdo lahko dopusti, da si človek, ki si je zaslužil pokojnino s trdim, dolgoletnim delom, ne more z denarjem, ki ga prejme kupiti nekajkrat na teden koščka mesa? Upokojenka je povedala, da je priboljšek, ki si ga privošči, če uspe privarčevati kakšen evro, en piščanec. Spet druga, da kupi majhen košček mesa, ki ga razdeli na več delov, da tu in tam vsaj malo zadiši po stanovanju. Starejša gospa je rekla, da večkrat pomisli, da bi najraje kar umrla. Počuti se odveč, kot breme tej družbi.

Potem pa, namesto, da bi ti ljudje slišali od pristojnih spodbudno besedo, morda vsaj malo razumevanja in kakšno optimistično napoved za prihodnost, slišijo, »da se nimajo za kaj pritoževati, ker da so najbolj varni od vseh, saj za njih ni bojazni, da bi ostali brez službe, da se morajo bati le Matilde«. In to iz ust državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marka Štrovsa. Iz ust državnega funkcionarja, ki je soodgovoren za njihovo socialno stisko, saj vendar soustvarja politiko te države. In še več. Namesto, da bi ministrica Marjeta Cotman takoj zahtevala njegovo razrešitev, pove vsej slovenski javnosti, da tega niti ne namerava storiti. In hkrati obžaluje njegovo izjavo in se opravičuje upokojencem. Opravičil se je tudi predsednik vlade. Ali za takšno izjavo zares zadošča le opravičilo? Je to sporočilo najvišjim državnim funkcionarjem, da imajo mandat za blatenje, poniževanje, cinizem, da se lahko posmehujejo stiskam ljudi. In to na povsem odkrit in javen način. Kakšne besede in kakšen način komunikacije je potem dovoljen tem nedotakljivim ljudem, kadar se pogovarjajo daleč stran od kamer in mikrofonov. Kakšne so vrednote stranke, ki ji državni sekretar pripada? Kje je kodeks etike funkcionarjev? Kje so velike in načelne besede vrha te države? Kakšna je politična kultura? So to res le neprimerne besede ali je to sporočilo namestnika ministrice za socialne zadeve, da lahko nekateri čakajo le še na svoj konec?

Kaj naj si po takem sporočilu misli gospa, upokojenka, ki je kakšen dan pred to izjavo na televiziji dejala, da bi bilo bolje, če bi kar umrla, kot da se prebija iz dneva v dan?

Boštjan P.