Free Joomla Template by Discount Justhost

PROBLEMATIČNI STARŠI, 13. januarja 2009

Včeraj sem bil gost debatnega krožka Druge osnovne šole v Slovenj Gradcu. Povabili so me, da jim povem nekaj o komunikaciji. Ker nimam veliko izkušenj s poučevanjem otrok, sem prisotne učence devetih razredov vprašal, kaj si želijo slišati. Velika večina je izrazila željo, da jim povem, kako se sporazumevati s težavnimi starši. Ko sem jih vprašal, koliko so stari njihovi starši, sem ugotovil, da so prav mojih let. Tako sem se še lažje vživel v njihovo kožo in jim razložil, da ljudje te starosti pa verjetno res že prav pošteno »težijo«. Hitro sem ugotovil, da se prisotni najstniki na vso moč trudijo, da bi starše nekoliko spremenili v njihovem vedenju in zastarelem razmišljanju. Povedal sem jim, da so to poskušale že številne generacije pred njimi, a jim ni uspelo. Tudi meni in moji generaciji ne. Svojo energijo trošijo za neuresničljive cilje, kajti vse, kar lahko v življenju spreminjamo smo mi sami. Spreminjamo lahko naše vedenje in naša naravnanost, ki je ključna za uspešno komunikacijo (o tem sem pisal v članku »Temelj uspešne komunikacije je v naravnanosti«). Nekateri kljub neuspešnosti neutrudno poskušajo spreminjati druge. Za starši pridejo na vrsto partnerji, potem otroci, najde se tudi kdo, ki se v tej smeri pretirano ukvarja s svojo taščo in še bi lahko naštevali.

Devetošolcem sem na enostaven način, z vajo s kockami, pokazal in dokazal, da je problem njihove komunikacije tudi ali pa predvsem v tem, da ne znajo dobro povedati in morda še večkrat, da ne znajo poslušati. Nekateri so se kar malo zamislili. Ampak, obrambni mehanizmi so delovali »sto na uro«. Takoj so bili v istem žaklju tudi starši. Kako šele oni ne znajo poslušati in slišati tega, kar jim želijo povedati. Pa kako si zanje ne vzamejo dovolj časa, prepogosto so po službi preveč utrujeni za pogovor z njimi, njihovi bratje in sestre so vedno v priviligiranem položaju in tako naprej in tako nazaj. Po rafalu očitkov, mi je uspelo preusmeriti tok dogajanja. Ponovno smo se začeli ukvarjati z njimi in z vprašanjem, kaj lahko sami storijo, da se bodo s starši bolje razumeli.

Načrtovana ena ura se je sprevrgla v dve, a bili sta prijetni, zanimivi, poučni – tudi zame! Spet sem se spomnil besed Nobelove nagrajenke Gabriele Mistral, ki je dejala: »Veliko stvari lahko počaka, vendar ne otrok. Otroku me moremo reči jutri. Njegov čas je danes.« In koliko lepše bi bilo, če bi se vsi starši tega zavedali. V očeh mnogih otrok je preveč žalosti in celo obupa.

Boštjan P.

Zadetkov: 1592

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb