Free Joomla Template by Discount Justhost

ZDRAVNIŠKE NAPAKE, 17. septembra 2009

Namen mojega tokratnega razmišljanja ni, da bi obujal spomine na medijsko odmevne primere neuspešnega zdravljenja pri nas. Tudi ne, da bi si dovolil soditi, kdo in v kolikšni meri ima prav, medijsko »obsojeni« zdravniki ali ogorčeni bolniki oziroma njihovi svojci. Želim le pogledati na njih z osebno in časovno distanco ter opozoriti na skupen imenovalec, ki povzroča največji zaplet v nerazumevanju zdravnika, še posebej v primeru neželenega izida zdravljenja.

Precej let je že minilo od dogodka, ko sem se pogovarjal z zdravnikom, neposredno po smrti njegovega bolnika na operacijski mizi. Do takrat sem imel občutek, da je to pač nekaj kar spada k temu poklicu, da so zdravniki na to dobro pripravljeni in se ob takem dogodku znajo čustveno distancirati. Kljub popolnemu prepričanju, da je naredil vse kar je bilo v njegovi moči, je dogodek zanj predstavljal neke vrste osebni in strokovni poraz. Razmišljal je, ali je delo za katerega se je z velikim prizadevanjem izobraževal vrsto let, sploh primerno zanj. Občutek sem imel, da mu je šlo na jok.

Podobno doživljam izjavo priznanega kirurga Erika Breclja, ki je nekoč dejal, da bi vsakokrat, ko je pred tem, da stopi k bolniku s slabo novico, raje videl, da bi ga kdo sklofutal. Nekomu bi plačal, da bi to opravil namesto njega.

Dr. Zlata Remškar, zdravnica, je zapisala (Sobotna priloga Dela): »Napake se nam dogajajo. Ker jih za zdaj sistematično v slovenskem prostoru še ne registriramo, nimamo vpogleda v njihovo pogostnost. Vemo pa, da jih je več, kot se jih v medijih izpostavi, in da so slednje le vrh ledene gore. V vsakodnevni praksi ne delamo tako dobro, da našega dela ne bi mogli še izboljšati. Zapiranje v svoje vrste in izključevanje nadzora javnosti nad našim delom ni tisto, za kar bi si morali danes prizadevati«.

Zdravniki torej niso Bogovi v belem. So samo ljudje, ki doživljajo čustva strahu, žalosti, ponosa, jeze, ki doživljajo stisko, ko so neuspešni, ko morajo sporočiti slabo novico… Opravljajo humanitaren poklic, težko in odgovorno delo. Tega jim nihče ne oporeka.  Prepričan sem tudi, da noben zdravnik ne naredi napake pri svojem delu namerno, da jim lahko le v promilih očitamo malomarnost pri delu. Slednja je lahko tudi posledica preobremenjenosti, včasih utrujenosti.

Menim, da je zaupanje v zdravniški poklic pri nas veliko. Upravičeno. Moteče pa je, da nekateri zdravniki obravnavajo bolnike iz vzvišene pozicije. Take pripombe slišim precej pogosto. Da je ena od glavnih slabosti zdravniškega dela slaba komunikacija, ugotavlja tudi prof. dr. Jože Trontelj, predsednik komisije za medicinsko etiko (revija Viva).

»Toda na tem področju bo težko kaj prida popraviti, dokler bo vsemu pogovoru z bolnikom, celotnemu pregledu, pisanju recepta in napotnic in še nasvetu mogoče posvetiti le deset minut ali celo manj. Pri zdajšnjem številu zdravnikov (enem od najnižjih v Evropi), pri obstoječih normativih in denarju za javno zdravstvo bomo še naprej obsojeni na slabo komunikacijo in iz tega izvirajoče napake ali vsaj nezadovoljstvo«, pravi prof. Trontelj.

Popolnoma se strinjam, da je deset minut malo časa, a v tem času se nekateri zdravniki z bolnikom pogovarjajo primerno, nekateri pa neprimerno. Omejen čas je zgolj izgovor za slednje. So zdravniki, ki znajo pokazati določeno mero empatije, razumejo bolnega človeka, njegove tegobe, strah, zadrego, dvom, da se mu včasih prav v njegovi ordinaciji podira svet. In so tudi drugačni.

Ne pričakujem, da bodo zdravniki v ordinacijah jokali s svojimi hudo bolnimi pacienti. Za to res nimajo časa. Tudi ne bi bilo profesionalno in hitro bi izgorevali. Pričakujem določeno mero sočutja. Tu ima celotno zdravstvo precejšnje rezerve, ki jih lahko izkoristi, da se bo na njih zlivalo manj gnojnice, ko bodo pri opravljanju dela neuspešni. Enakopravnost in spoštljiv dialog pripomore k temu, da dobi bolnik občutek soodgovornosti za zdravljenje in s svojim aktivnim delovanjem prispeva k hitrejšemu okrevanju.

Na naših seminarjih »Komunikacije in obvladovanja konfliktov« je bilo že kar nekaj zdravnikov. Takih, ki so sami ugotovili, da se lahko še česa naučijo. In povedali so nam, da so se veliko naučili. In obžalovali so, da tega niso dobili že prej. Med študijem.

Boštjan Polutnik

Zadetkov: 1308

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb