Koliko spoštovanja premoremo?
Ko je neki učenec po naročilu svojega učitelja poskušal prodajati pomaranče na trgu, se je popolnoma razočaran vrnil in jezno udrihal čez ljudi, ki niso hoteli kupiti njegovih sadežev. Učitelj je vprašal učenca: »Kaj pride iz teh pomaranč, če jih iztisnem?« Ta je odgovoril: »Jasno, da pomarančni sok.« »In če udarim po njih s kladivom?« »Tudi pomarančni sok,« je zagodrnjal učenec. »In če tvoja mula stopi nanje?« »Vedno bo prišel ven pomarančni sok,« je jezno odgovoril učenec. Učitelj je z mirnim glasom rekel: »Pomaranča torej vedno odgovarja s tem, kar je v njej, ne glede na to, kaj ji prizadeneš. Izvajaj pritisk na človeka. Če se odzove s sovraštvom, jezo in zavistjo, je to tisto, kar je v njem.«
V zadnjih tednih sem pogosteje in več časa spremljal objave ljudi na družbenem omrežju Facebook in si vzel več časa za prebiranje komentarjev objav. Videl sem, kaj pride iz ljudi, ko so pod pritiskom, ko nekdo trči v njihovo pomembno vrednoto, kadar se z nekom (globoko) ne strinjajo. Drug drugega pošiljajo pometat lasten prag in še kam, pogosto uporabljajo besede »zapri gobec; ti gnoj nisi v življenju nič naredil, zdaj si pa pameten; spizdi udbovsko levičarski bedak; zame si mentalni bolnik; takim bikom je treba roke polomit; podgane izdajalske; debilni stvor; furer; komunajzer; prasec; lopov skorumpiran; prasica hinavska…«. Na kratko, ugotovil sem, da je sposobnost ohranjanja nujno potrebne (civilizacijske) mere spoštovanja do sočloveka pri nas izjemno šibka.
Veliko Slovencev si demokratično človekovo pravico svobode govora zmotno predstavlja kot popolno svobodo, kar pomeni, da lahko komurkoli rečejo (ali celo napišejo) karkoli. Podobno kot mi veliko ljudi reče, da je odkritost to, da poveš, kar si misliš. Verjemite, da si ob vsej svoji strpnosti in visoki stopnji bazičnega spoštovanja do ljudi, ne želim, da bi slišali vse, kar si mislim. Tudi sam bi kdaj koga, priznam, poslal v tri krasne, a tega ne naredim. Prvič zato, ker situacije s tem ne bi izboljšal ali rešil, bi jo le še dodatno zaostril, in drugič, s tem bi veliko povedal o sebi, o svoji šibkosti in nesposobnosti kontrole izražanja lastnih čustev, ki me tudi kdaj pa kdaj podžgejo (vem, da so rezultat mojih misli in prepričanj!), da bi komu rekel, da je »bumbar« ali še kaj hujšega.
Ampak ne! Mene so naučili, da drugega ne smem užaliti, prizadeti, razjeziti, da je bolje stopiti korak nazaj, popustiti, biti tiho, se umakniti, se strinjati, saj se le tako izogneš konfliktu. Prepričali so me celo, da sem odgovoren za čustva ljudi okoli mene. Vsega tega ne verjamem več. Spoznal sem, da so konflikti v ozračju medsebojnega spoštovanja gonilo napredka. Naučil sem se izpostaviti, povedati mnenje, zagovarjati svoje stališče, vstopiti v konflikt in prispevati k njegovi konstruktivni rešitvi. A življenjske izkušnje so me naučile, da je nekaj vredno le tisto, kar dosežeš, ne da bi poteptal dostojanstvo drugega človeka. Na konec pameti mi ne pade, da bi komurkoli poskušal vsiliti svoje mnenje (kje pa piše, da je pravo?!) ali celo, da bi kogarkoli sovražil, ker misli drugače.
Sovraštvo je zelo nevarno čustvo, z velikim uničevalnim potencialom. Najprej in navadno najbolj razjeda tistega, ki sovraži, pogosto pa tudi druge. Spodbuja maščevalnost in teži k duševnemu, družbenemu ali telesnemu uničenju drugega. Nevarnost tega čustva se skriva v dejstvu, da je sovražnost usmerjena v človeka in ne k njegovim ravnanjem, pa četudi že Sveto pismo vsebuje zelo poučno misel »sovraži greh, ne grešnika« (ali »ljubi grešnika in sovraži greh«). Razdeljenost našega naroda na leve in desne je hujša kot je bila kadarkoli v zgodovini. Napišite na svoj Facebook profil »Janez Janša je najboljši (ali najslabši) predsednik vlade, pa boste izvedeli o sebi vse, česar še niste vedeli in kar vam še ni padlo na pamet. Vaši virtualni prijatelji se bodo napadali med sabo do onemoglosti, padale bodo grde, profane besede in velika je verjetnost, da bo kdo komu kaj zagrozil. Da o sodelovanju anonimnih in lažno definiranih uporabnikov v pritlehni debati sploh ne izgubljam besed (imenujem jih anonimni podpihovalci sovraštva). Še bolj problematično je dejstvo, da gre pri opisanem le za preslikavo političnega obračunavanja v medijih in na socialnih omrežjih, ki je pokazalo skromen nivo politične kulture (tudi) pri nas, saj, kot piše Milivojević, »sovraštvo uničuje družbene vezi in vodi do razpada skupnosti«. Vidni predstavniki te družbe, kamor uvršam tudi politike, bi se morali zavedati, da spodbujanje kolektivnega sovraštva ne vodi v oblikovanje napredne družbe, ampak v njem propad.
In če me nekdo želi politično prepričati z žaljenjem kogarkoli (ali s sovraštvom), potem mora biti nekaj skrajno žalostnega (sovražnega) v meni, da se odzovem, da prisluhnem, da verjamem… in grem po njegovi poti… Morda od tu naprej podatek o večini v naši državi, ki politično ni opredeljena in ne hodi na volitve, ker se ne identificira z nobeno politično stranko, pa če ima še tako lepo napisan program, ni več tako zelo nerazumljiv, nelogičen. Zakaj v tem nihče ne vidi »tržne niše«? Zakaj jo premnogi vidijo v tem, da tekmujejo v nesramnosti?
Zgled ni beseda, zgled je dejanje!
Spoštovanje daje težo dejanjem!
Naši sovražniki niso tisti, ki nas sovražijo, ampak tisti, ki jih mi sovražimo. (De Mello)
Boštjan POLUTNIK
Zadetkov: 1429