Free Joomla Template by Discount Justhost

Zadovoljen človek nima potrebe, da drugega rani

 71203053 507946073393420 4207639547036565504 n

 

Mnogi so napovedali, da bo pojav novega virusa, ki je nedvomno obrnil naša življenja na glavo in pomaknil prestavne ročice v »ler«, prelomen dogodek v zgodovini človeštva, ki bo pospešil (pre)potrebne spremembe sveta. Postali naj bi boljši, duhovno polnejši, bolj solidarni… Tudi sam sem prepričan v neke vrste preobrazbo, a nimam čarobne krogle, da bi si upal povedati, v katero smer in na kakšen način se bo zgodila. Si pa postavljam v tem smislu veliko vprašanj. Posebej ob dejstvu, da se slovenski narod vedno bolj deli na naše in vaše, bele in rdeče, domoljube in tiste, ki to niso ali pa to niso na pravi (»na naš«) način itn.

 

Je možen drugačen, prijaznejši svet? Je dosegljivo medsebojno spoštovanje, ohranjanje dostojanstva vsakega posameznika? Smo sposobni vzpostaviti norme, ki bodo (večinsko) razumljene in upoštevane? Je možno doseči kritično maso, ki bo sejala med ljudi razumevanje? Smo še lahko človek človeku? Menim, da smo vsega tega sposobni. Slovenci smo to že mnogokrat dokazali. Če lahko stopimo skupaj in zberemo milijone, ko je potrebna pomoč ljudem v socialnih in zdravstvenih stiskah, smo sposobni tudi tega. Je pa res, da ko zbiramo denar, darujemo in se ne delimo na leve in desne, na normalne in nenormalne, tudi ne na revne in bogate… Preprosto damo, vsak po svojih močeh, za dober namen in se ob tem počutimo dobro. Pri takih akcijah se (na srečo!) ne polariziramo… In zato smo pri njih tako uspešni. Morda je ravno v tem naša moč in formula za boljše življenje vseh.

 

Vsak človek ima nekaj pozitivnih lastnosti, ima zgodbo, ki jo je vredno slišati in se iz nje česa naučiti. Več lastnosti, ki jih cenimo, prepoznamo pri neki osebi, bolj jo spoštujemo. Manj kot je teh lastnosti, manjša je stopnja spoštovanja. A v vsakem primeru je nujno ohranjati do soljudi minimalno spoštovanje. Če pri človeku pozitivnih lastnosti, ki so nam pomembne, ne opazimo, še ne pomeni, da jih nima. Pomeni le, da mu še nismo dali priložnosti, da bi nam jih pokazal, da bi jih lahko prepoznali. Višje kot smo na družbeni lestvici, bolj bi morali znati spoštovati različnost in biti do nje tolerantni (vodstva v podjetjih, politiki v državi, znane javne osebnosti). To je del tako imenovane socialne in čustvene inteligence. Šele, ko premoremo samospoštovanje, lahko pristno spoštovanje naklonimo drugim, a kaj ko premnogi iščejo nadomestke za samospoštovanje v oblasti, prevladi, položaju, denarju itn. Samospoštovanja ne moremo dobiti na tak način in ne od drugih.

 

Če je edina pomembna vrednota »biti levi« ali »biti desni«, potem je vse, kar lahko opazimo pri drugemu, da ima »oprane možgane«. Če imam jaz najraje rženi kruh in tudi vem, da je bolj zdrav od belega kruha, lahko to komu povem, ne rabim pa ga posiljevati s svojo izbiro, še manj pa ga imeti za norega, ker »ne razume«, »ker noče razumeti«.

 

Nekateri me želijo učiti demokracije. Pravijo, da je demokratično le »to in to« pa še to le »na tak in tak način«. Jaz pa mislim, da taki niso vzeli še niti črke A v abecedi demokracije. Demokracija je pravica do drugačnega mnenja. Tudi do »napačnega mnenja«, brez potrebe da bi nas kdorkoli posiljeval s svojim »edinim prav«. Drugačen pogled na druge (ne da bi jih mi spreminjali), nam prinaša notranji mir in urejene odnose. Dovolimo drugim, da so to, kar so, ne da bi jim sodili, jim svetovali ali pritiskali nanje, z upanjem, da se bodo ukrojili po naši meri.

 

Vidni predstavniki naše družbe se pri očitkih o spodbujanju sovraštva sklicujejo na resnico. Resnica je pomembna stvar, a kaj ko ne poznamo vedno in pri vseh stvareh absolutne resnice. Resnica, povedana brez dobrega namena, zna biti hujša od najhujše laži. Pa tudi ko imamo dober namen, se je dobro na vso moč potruditi, da resnico sporočimo na primeren, spoštljiv način. Lahko bomo čez čas (morda šele čez leta) spoznali, da naša resnica ni bila točna, da je bila naša resnica pravzaprav laž, s katero smo bili zavedeni. Pogosto pozabljamo, da imamo poleg vseh svojih kvalitet tudi zmotna, napačna prepričanja, zaradi katerih smo odporni na nasprotne dokaze. Slišimo, kar želimo slišati in verjamemo, kar smo že verjeli. Zapiranje v kroge istomislečih nam te zablode le še utrjuje. Svojo zrelost lahko pokažemo s strpnostjo do drugačnih vrednot drugega.

 

Prihodnost se ne kaže v najbolj prijazni podobi. Napovedujejo, da nas čaka ekonomska in socialna kriza in da bomo morali zgraditi drugačno normalnost. Zdi se, da bomo, še bolj kot doslej, potrebovali drug drugega. Preden zapravimo priložnost, da nam nekdo pokaže svoje svetle plati, da prižge luč v sebi in nas z njo obsije, bodimo do njega spoštljivi, ne glede na vse etikete, ki bi mu jih »lahko« prilepili in ga z njimi »določili«. In ne pozabimo, da največ ljubezni potrebujejo tisti, ki so najbolj »nemogoči«, saj so globoko v sebi tudi najbolj ranjeni in prizadeti.

 

 

Boštjan Polutnik

Zadetkov: 1629

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb