Free Joomla Template by Discount Justhost

Pogled v ogledalo še ni pogled vase

83539323 2955085784512135 1649136595485327360 o

 

Nam je res vseeno, kako nas vidijo in kaj si o nas mislijo drugi? Ne sme nam biti. Se zavedamo, kako zelo smo na vsakem koraku opazovani in ocenjevani? Premalo. Želimo biti tisti, ki naredi vtis in pusti sled? Veliko možnosti imamo v svojih rokah.


Med nami so ljudje, ki skoraj z nikomer ne najdejo skupnega jezika in tisti, ki s pozitivno energijo, z učinkovito komunikacijo in ustreznim odnosom pritegnejo še tako "zapletene" in težavne sogovornike. 

 

Sodbe, etiketiranje, moraliziranje, obrekovanje, natolcevanje, kritiziranje je del vsakdanjika. S slednjim, torej kritiko, ni nič narobe, dobrodošla, celo nujna je na poti rasti, razvoja, preraščanja sebe. Le izrečena mora biti na pravi način, kaj hitro se namreč zgodi, da zaradi nespretnosti pri izrekanju kritike ali nepoznavanju pravil, kako jo izreči oz. kaj kritika sploh je, hitro pristanemo pri ostalem naštetem. Vse ostalo pa je odveč, nepotrebno, zastruplja, onemogoča, rani. Našteta ravnanja kažejo na posameznika plitvega razmišljanja, izkrivljenih predstav, površnih, (pre)hitrih sklepanj. Kažejo na željo poteptati drugega in zgolj navidezno dvigniti sebe. Našteta ravnanja so velik pokazatelj, da tak posameznik ni zadovoljen s seboj, ni izpolnjen, ni uresničen, postaja vse bolj zavisten, sebičen, škodljiv, nesrečen. Takšni ljudje v družbi niso priljubljeni. Kjerkoli se pojavijo ustvarjajo trenja, nesoglasja, širijo slabo energijo, ljudje se jih izogibajo. To so ljudje, ki se izrazito prepuščajo toku življenja, ves čas iščejo razloge za svoj neuspeh in nezadovoljstvo v drugih. So mojstri iskanja izgovorov in kazanja s prstom na druge. Da, prepoznali smo reaktivno osebo, ki s časom postane mojster izgovorov, pljuvanja, teptanja in vseh možnih rešitev, kaj bi morali drugi narediti drugače in bolje, medtem, ko sami ne naredijo spremembe tam, kjer je najbolj nujna. Pri sebi. Klasična žrtev.

 

Na drugi strani pa so ljudje, za katere velja, da napolnijo prostor s svetlobo, z dobro, pozitivno energijo, ko vstopijo vanj. Ljudje, ki so priljubljeni in zaželeni v družbi, katerih bližino okolica išče. Ki vedo, da marsikaj ni v njihovi moči, zavedajo pa se tudi, da imajo mnogo vajeti v svojih rokah. Da imajo velik vpliv na to, kako se počutijo v svoji koži in do določene mere tudi, kako se drugi počutijo v njihovi bližini. Da neuspeh ni nasprotje uspeha pač pa del njega, del poti do cilja. Zavedajo se svojih danosti, močnih plati in upoštevajo tudi svoje šibkosti in omejitve. »Dolgo časa sem mislil, da je največja tragedija, ki se lahko zgodi človeku, da odkrije naftni izvir ali zlato žilo na svojem posestvu, ko je že na smrtni postelji. Sedaj vem, da je neizmerno slabše, če ne odkrijemo obsežnega bogastva, ki je v vsakem posamezniku«, piše Zig Ziglar v knjigi Vidimo se na vrhu. Pa v življenju ne štejejo zgolj tako »velika« odkritja, kot je nafta ali zlato. Že da prepoznamo in udejanjimo majhne želje in radosti, ki nas izpolnjujejo in uresničujejo, je naša velika zmaga in pot do bolj izpolnjenega življenja. Proaktivni posamezniki to znajo. Spoprimejo se z izzivi in tudi, ko pridejo padci in težke preizkušnje, se ne zatekajo v vlogo žrtve, pač pa naredijo največ kar je v njihovih močeh, nato pa se prepustijo življenju. In zaupajo. In ni jim vseeno, kakšno podobo in energijo oddajajo v okolico. No, pa smo tam.

 

»Vseeno mi je, kaj si drugi mislijo o meni«, mnogokrat slišimo. Pa nam je res? O ne. Vsakdo si zagotovo želi, da bi imeli ljudje o njem dobro mnenje. Že drži, da si o drugih ustvarimo predstavo na podlagi svoje logike, očal, skozi katera strmimo v svet in je ta predstava mnogokrat popolno nasprotje resnične slike, povsem izkrivljena in svetlobna leta oddaljena od resnice. Situacijo pač vidimo takšno kot se sklada z našimi vzorci in prepričanji. In slika je lahko pošastno popačena. A vsaj sami v okolico ne oddajajmo misli, besed in dejanj, ki bi potrjevale slabo sliko o nas. To pa zmoremo, četudi ni vse v naših rokah.

 

Zaprimo oči in vizualizirajmo. Zamislimo si sebe. Opazujmo svojo mimiko, gestikulacijo, kako zavzamemo prostor, v katerega stopimo. poslušajmo svoje besede, zaobjemimo v mislih vsega sebe. Se v vsakdanjem življenju dovolj zavedamo sebe? Običajno premalo. Ker večinoma opazujemo in ocenjujemo druge, sebe pa ne vidimo, mnogokrat ne slišimo. Že Aristotel je dejal, da je največja moč posameznika v samoobvladovanju, samozavedanju. Pa se svoje javne podobe vse premalo zavedamo. Nekateri menijo, da ne potrebujejo veščin javnega nastopanja, ker pač ne nastopajo javno. Res? V javnosti nastopamo od trenutka, ko zavrtimo ključ svojega stanovanja in stopimo v javnost, do trenutka, ko se vrnemo v svoj zasebni raj. Ves ta čas pa smo pod drobnogledom, opazovani in ocenjevani mnogo bolj, kot se zavedamo. Morda nekdo čaka na naš spodrsljaj, na naš stolček ali zgolj na priložnost, da uperi prst v nas, češ, kako ne vemo in ne znamo. Ali je slab res tisti nekdo, ki je opazil našo nevednost in neznanje? Na nas je, da se znamo zavrteti na vsakem parketu, v vsakem okolju, prilagoditi situaciji, v kateri se znajdemo. In nikar ne dajmo s svojo nespretnostjo »hrane« tistim, ki se napajajo z zmotami, pomanjkljivostmi, neznanjem drugih.

 

Genetike ne moremo spreminjati, kar pa smo se naučili, se lahko naučimo tudi drugače, če je očitno, da smo sami sebi največja ovira na poti do zadovoljnega in izpolnjenega življenja.

 

Ampak vse napisano že vemo, kajne? Pa vendarle, če se zazremo vase, v kateri kategoriji zaslutimo ali pa prepoznamo sebe? Smo umetnik ali zgolj imetnik svojega življenja?

 

Pogled v ogledalo še ni pogled vase. Mantre v smislu »lep/a sem, čudovit dan me čaka, vse zmorem«, lahko na prvi pogled izgledajo smešno, če pa jih vendarle želimo umestiti v naše življenje, pa so lahko simpatična začimba. Zgolj to. Predjed, glavno jed in sladico pa bomo morali skrbno in z izbranimi sestavinami pripraviti sami. Kajti pogled vase in soočanje s seboj je vse kaj drugega, kot zgolj mrmranje pozitivnih afirmacij, medtem ko v sebi čutimo drugače. Zatorej, ena od dobrih poti za rast, za bolj uresničeno pot naprej in navzgor je poglabljanje vase, soočanje z vsemi platmi sebe, puljenje škodljivih vzorcev, ki so zakoreninjeni v nas kot najbolj trdovraten plevel in sajenje novih, takšnih ki obrodijo dobre, ne pa trpke sadove.

 

Ni res, da je vse mogoče in ni res, da nikoli ni prepozno. Zato se ne zatekajmo v te zguljene fraze, ki so mnogokrat spet izgovor za odlašanje. Vse nikakor ni mogoče. Mogoče je uresničiti tisto, kar je med našimi danostmi, rezultat pa zahteva čas, delo, trdo delo, velikokrat garanje, odpovedovanje, vztrajnost in neomajno vero, da nam bo uspelo. Da, tudi kanček sreče je zelo dobrodošel. Tisto pa si za naš trud in vztrajnost že skoraj zaslužimo, kajne? Veliko sreče pri odkrivanju in izgrajevanju sebe. Takšnega sebe, da bomo ob pogledu nase izpolnjeni in radostni. Ko bomo prihodnjič vizualizirali. Če ste lahko že sedaj, pa čestitke.

 

“Odgovorni ste za to, kako si vas bodo ljudje zapomnili – ali si vas ne bodo. Zato tega ne jemljite zlahka.” (Kobe Bryant)

 

Barbara P. Brusnik

 

STUDIO STATUS IZOBRAŽEVANJE

041 321 192

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Zadetkov: 462

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb