Odlomek iz mojih razmišljanj o sebi

20211115 194623

Pred desetletjem ali dvema sem bil »starejši« (vem, noro se sliši!) in veliko bolj resen. Tudi življenje je bilo zaradi tega veliko bolj resno, počasno, previdno, predvidljivo, premišljeno, monotono. Veliko preveč resno, ugotavljam danes. S seboj sem prenašal breme razočaranj, zamer in bolečine, velik kamen zavezan okoli vratu, s katerim sem se poskušal obdržati na površju vode, po kateri sem plaval.

 

Življenje sem videl kot nekaj, česar se je treba bati. Videl sem ga kot borbo in ne kot igro. Bal sem se življenja in bal sem se smrti. Bal sem se ljudi, a kasneje sem ugotovil, da še najbolj samega sebe. Strah me je bilo obstati na mestu in strah me je bilo narediti korak ter začeti s spremembami, ki so bile nujno potrebne. Strah me je bilo marsičesa. Bal sem se teme v sebi, dokler nisem opazil žarka svetlobe, luči, tam nekje globoko v nedefiniranem delu sebe, na prvi pogled nedosegljivo daleč… Ko so mi drugi že dopovedovali, da predstavljam luč na njihovi poti, svetilnik, ki kaže smer, sem še vedno videl predvsem svojo temo in nemoč… Izgubljen sem bil v lastni zmedi, ne da bi vedel, kaj sploh hočem, v katero smer naj usmerim svoje krmilo, kje naj najdem veter za prazna jadra. Največja težava je bila, da se nisem zavedal, da držim krmilo lastnega življenja v svojih rokah.

 

Večina strahov, ki so me dušili in zadrževali v prostem teku je izzvenela. Ni jih več. A to se ni zgodilo kar samo od sebe in ne čez noč. To seveda ne pomeni, da sem razvil imunost na to neprijetno čustvo. Še vedno se česa bojim, a iščem načine, da to premagam, da se s tem soočim. Nenehno kroženje po lastni temi je lahko koristno, če v njej kljub vsemu iščeš tudi luč, svetlobo, če znaš iz nje priti tudi na svetlo in če znaš v temi pospraviti stvari, ki ogrožajo tvojo svetlobo…

 

Živim in dejstvo je, da bom tudi umrl. A med rojstvom in smrtjo si želim vsaj toliko let osvobojenosti nepotrebnih strahov, kot je bilo let življenja z njim, ki me je zaviral, dušil, ustavljal, zadrževal na mestu, mi jemal življenjsko energijo. Predvsem pa ga ne želim več doživljati za stvari, pri katerih je nepotreben, odvečen, kdaj pa kdaj celo škodljiv. Ne želim denimo doživljati strahu, da bom nekoga prizadel, užalil, prezrl, razžalostil, razjezil… In ne za vprašanja v smislu, kaj si bo kdo mislil, kaj bo kdo rekel o meni, me bo sprejemal ali ne.

 

Vse nelepo sem pustil za sabo. Odpustil sem ljudem, ki so me prizadeli. Pravzaprav sem skoraj vedno razloge za vse, kar je bilo slabo, kar ni šlo po načrtih, iskal pri sebi. Še dobro, da je bilo temu tako, saj sem le s takim razmišljanjem lahko kaj naredil, kaj spremenil. Če bi se reševanja problemov lotil drugače, z obsojanjem, sovraštvom in poskusi spreminjanja drugih, bi še danes stopical na istem mestu in bi bil gotovo že povsem nesrečen. Morda celo bolj kot v trenutkih najgloblje prizadetosti in zamer, ki sem jih nosil za sabo. Že drži, da je najtežje odpuščati, ko si prizadet, a veličina človeka se kaže ravno v tem, da to zmore. Se pa zavedam tudi dejstva, da za nekatere zamere morda še sploh ne vem, ker tičijo v podzavesti in (sam) ne morem (ne znam) priti do njih. Zavedam se, da sem na področju racia naredil velike premike, a da je treba veliko narediti še s potopljenimi, zanikanimi čustvi, ki ždijo nekje globoko v meni. Kar nekajkrat sem slišal, da nosim trden oklep, pod katerega je težko prodreti.

 

Odpuščam, ker si želim in zaslužim mir. Na odpuščanje sem se navadil, kot na jutranjo rutino v kopalnici, ko točno veš, kaj in kako je treba. To pa ne pomeni, da sem lahko z ljudmi, ki so me prizadeli, že naslednji trenutek (spet) najboljši prijatelj. Za kaj takega sicer puščam odprta vrata, a izgubljeno zaupanje se stežka in zelo počasi pridobiva nazaj. Pri meni traja morda dlje, saj že sicer težko spustim človeka čisto blizu. Ljudi, ki me izdajo, vsaj za nekaj časa odklopim, dam na hladno, to pa ne pomeni, da jih tudi ignoriram, ko se srečamo. Z njimi izmenjam kakšno vljudnostno besedo v spoštljivem tonu, to pa je pogosto tudi vse. Če bi jim »dal kaj več«, bi se počutil hinavskega, a tega ne maram. Čudim se ljudem, ki se danes na smrt skregajo, jutri pa so najboljši prijatelji, celo osladno dobri, evforični »prijatelji«. Njihovi odnosi so kot valovito morje, zdaj na dnu, zdaj visoko zgoraj in spet od začetka v tem zaporedju. Meni to deluje neiskreno in labilno. In veliko tega sem doživel, videl na lastne oči. Še največ v medijskem svetu.

 

Verjamem, da je del naše notranje lepote tudi v tem, da ne obsojamo drugih. Ko žalimo, obsojamo in ponižujemo, povemo največ o sebi. Govorimo o svoji krhkosti, saj močni ljudje tega ne počnejo. Nekje sem prebral »bodi prijazen do neprijaznih ljudi, kajti oni to najbolj potrebujejo« in to se trudim upoštevati.

 

Nimam več toliko časa, da bi ga lahko zapravljal za nepomembne stvari in težavne ljudi. Ko gre za odnose in čustva ne pristajam več na manj kot mi, po mojih merilih, pripada. In letvica se je na tem področju precej dvignila. Postajam vse bolj izbirčen, s kom se družim, komu namenjam svoj čas, komu pomagam, koga pokličem, koga poslušam. In vem, da človek nikoli ni prestar, da bi se ne mogel naučiti živeti na vso moč, z vso silovitostjo, na način, ki mu ustreza in prispeva k njegovi duhovni rasti. Vestno sledim priljubljenemu reku »bolj star, bolj nor«, ki sem ga pravzaprav posvojil. In večjo »neumnost« kot naredim, bolj v tem uživam.

 

Pehal sem se za delom in imel sem ga vedno več, na vseh frontah. Bila so relativno dolga obdobja, ko sem bil prost le kakšno nedeljo, pa še del te je bil namenjen pripravam za nov prepoln delovni teden. Ko sem v koledarju iskal kakšen dan zase, ga nisem našel, včasih tudi ne kakšne ure. Hvala bogu, da sem imel pri zobozdravniku nekaj »vez« in sem lahko sam predlagal termine, sicer bi postal še škrbast. Kadar sem zbolel tako močno, da sem potreboval antibiotik (to k sreči ni bilo pogosto), sem obiskal urgenco, prosil za tri konjske porcije, in bil čez dan že čisto »nov«. No, vsaj zdelo se mi je tako. Moji prijatelji so vedeli, da morajo razna praznovanja napovedati mesece v naprej, če so želeli, da bom lahko prisoten. Velikokrat sem celo pred praznovanji, najprej naredil program na radiu in se po polnoči pridružil druščini. V mojem rokovniku so bile same obveznosti. Dolgo je trajalo, preden sem ugotovil, da to vodi v izgorelost in načrtovati sem začel tudi zasebno življenje. Zdaj se znam tudi ustaviti in kdaj pa kdaj samo uživati, brez razmišljanja o tem, kaj bi lahko v tem času koristnega naredil…V moj koledar je prišla »zelena barva«, s katero označujem čas za obiske, izlete, masaže, gledališče, kino, rekreacijo in še kaj. Enako natančno kot načrtujem delo, načrtujem tudi odmore, počitek in čas samo zase. Smisel mojega življenja je postal ustvarjanje lepih, nepozabnih spominov. Z izgovorom sodobnega hitrega tempa življenja na vse to pogosto pozabljamo in zato za te izjemno pomembne dejavnosti najpogosteje zmanjka časa. Ko danes prelistam mesečne koledarje, ugotavljam, da je v njih vse več zelene barve. Prišel sem do pomembnega spoznanja – če bom iskal srečo v materialnih stvareh, je nikoli ne bom imel ali pa vsaj ne dovolj. Vedno obstaja še nekaj, česar nimaš in bi bilo nujno imeti, da bi lahko bil srečen. Angleški pesnik, pisatelj in esejist Michael Foley ugotavlja, da nam potrošniška družba obljublja, da so vse dobre stvari od nas oddaljene le nekaj evrov, da si lahko vse kupimo.

 

Zadetkov: 1180

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb