INVENTURA, 20. decembra 2007
Še eno leto se bo pravkar izteklo. Razmišljam o stavku, ki sem ga kot otrok večkrat slišal od odraslih. Namreč, »da čas, bolj kot si star, vedno hitreje teče«. In »da se to še posebej začuti, ko imaš enkrat otroke«. Takrat sem razmišljal, da so malo smešni, ko tako razmišljajo o času. Namreč, če ima vsako leto enako število dni, kako lahko vsako naslednje hitreje mine. Danes že sam ponavljam njihove besede. Drugače jih razumem in res imam občutek, da v tem tempu življenja vsako naslednje leto hitreje mine. Ko opazuješ odraščanje otroka se ti to samo še potrdi. Rojstvo, prvi nasmehi, prve besede, postavljanje na noge, prvi zobek, prvi rojstni dan, prvi koraki, prve buške, druga, tretja svečka na torti, vstop v vrtec, prva trma, prvi upori, glavna beseda v trgovini, prvi zobek za miško… In ko delam inventuro iztekajočega se leta in načrt za leto 2008, moram na prvo mesto postaviti dejstvo, da gre naš malček že v šolo. Nepreklicno. Svet se vrti hitreje. Vsaj zame.
Kljub tempu, ki ga zahteva današnji način življenja, pa lahko ugotovim, da je bilo leto 2007 lepo leto. Polno leto. Začelo se je z ženinim uspešnim zagovorom diplomskega dela na fakulteti, končuje pa se s postavljanjem firme STATUS IZOBRAŽEVANJE, ki je v samo dveh mesecih presegla vsa moja pričakovanja. Priprave na začetek dela so bile dolgotrajne. Največ težav je bilo z imenom. Na stotine idej, ki jih je bilo treba zavreči, da sem prišel do odločitve. Kar nekaj neprespanih noči ob tehtanju razlogov za in proti ustanovitvi STATUSA. Zdaj je tu in vesel sem, da sem zbral pogum in postavil organizacijo, ki bo skrbela za usposabljanje in izpopolnjevanje na področju t.i. socialnih veščin. Pri nas bodo učili izkušeni predavatelji, ki ne le znajo predstaviti določeno tematiko, temveč je tematika, ki jo učijo način njihovega življenja. Slogan »ne glejte me, kaj delam, poslušajte me, kaj vam govorim«, za nas ne bo veljal. Na tem področju optimistično gledam v prihodnost in verjamem v uspeh.
V tem letu sem spoznal mnogo ljudi. Z nekaterimi sem navezal tesnejše stike. Celo prijateljske. Po zaključku obnove hiše si lahko končno za svoje prijatelje vzamem več časa. In na tem primeru sem se naučil, da je časa vedno dovolj, pomembna je le dobra organizacija. Dva študenta, ki sta pri meni pisala diplomsko nalogo, sta uspešno diplomirala. Vesel sem, da sem jima lahko pomagal. Z veseljem se spominjam tudi številnih ljudi, ki so bili na naših seminarjih. Vse leto pod okriljem Upravne akademije, v drugi polovici pod okriljem podjetja Elite, konec leta celo v lastnem podjetju. Nikakor ne smem pozabiti na kar nekaj seminarjev, ki sem jih obiskal tudi sam. Vsakemu predavatelju posebej sem hvaležen za znanja, ki sem jih dobil.
Pa še nekaj se je zgodilo. Več časa sem si vzel zase. Za razvajanje na Polonini masažni mizi, za kopanje, izlete, klepetanje z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, za branje knjig, tudi za občasno kratkotrajno lenarjenje, za polnjenje baterij v večernih programih Koroškega radia. In na nekaj sem še posebej ponosen. Namreč, da v tem letu nisem pokadil niti ene cigarete. Sredi leta 2006 sem namreč ugasnil svojo zadnjo cigareto. Ozdravljen? Mislim, da ja… Zdaj mi preostane, da kot bivši kadilec empatično gledam na ljudi, ki še kadijo in jih je protikadilski zakon vrgel iz lokalov na cesto. Smilijo se mi. Država je bila preveč rigorozna.
V to mojo inventuro bi se dalo zapisati še mnogo bolj ali manj pomembnih stvari, a za kakšno od njih bo še priložnost, kakšna pa bo tudi utonila v pozabo. In prav je tako. Pogled naprej in načrt za prihodnje leto pa poleg že opisanih stvari prinaša še željo po zaključku podiplomskega študija in izgubi kakšnih petnajst, morda celo dvajset kilogramov. Ko jih izgubim, se pohvalim na prvi strani!
B.Polutnik