Free Joomla Template by Discount Justhost

LJUDJE S SVETNIŠKIM SIJEM, 16. marca 2008

Zjutraj, okoli pol osmih je bila ura, sem se odpravil na seminar v Ljubljano. Po poti sem poslušal posebej za v avto izbrano glasbo in, ker sem potoval sam, je bil notranji dialog temu primerno intenzivnejši.

Med drugim sem razmišljal o ljudeh in naših medsebojnih odnosih. Vedno znova tehtam svojo strpnost in presojam, ali se me loteva kakšen predsodek. Spet sem ugotovil, da mi gredo na živce ljudje, ki imajo večvrednostni kompleks. Tisti, ki se počutijo, da so od Boga poslani, da drugim solijo pamet. Tisti, ki se jim zdi, da se pomembnost meri z izobrazbo, lepoto, premoženjem, velikostjo hiše, številom apartmajev za goste, kopalnic in kaj vem po čem še. Človeška domišljija tudi tu ne pozna meja.

Ne maram tistih, ki so, v transakcijski analizi rečemo »plus minus« naravnani (ki razmišljajo, »jaz sem OK, ti nisi OK«). Taki ljudje o drugih razmišljajo kot o manjvrednih, nesposobnih in preziranja vrednih. Prepričani so, da so le njihova mnenja in ocene pravilne. Druge pogosto ponižujejo, so pretirano tekmovalni in napadalni.

Sam spoštujem ljudi. Vse. To je vendar njihova pravica in moja dolžnost. Tako so me učili od malega. Cenim vse njihove dosežke. Še posebej ponosen sem na tiste, med njimi je tudi nekaj mojih dobrih prijateljev, ki so v življenju dosegli na svojem področju izjemno veliko, pa zaradi tega niso dobili občutka, da jih obdaja svetniški sij. Nekateri ga dobijo (seveda le v soji glavi) s pomembnim položajem oziroma delovnim mestom. Taki se mi še posebej smilijo, ker se ne zavedajo, da vsakdo napreduje do praga svoje nesposobnosti in da tam ne bodo ostali za večno. Sicer pa, saj ste verjetno že slišali tisto: »Daj človeku oblast, pa boš videl kakšen je«. Moje misli na to temo so tavale v vse konce in kraje in v njih se je pojavilo tudi nekaj konkretnih oseb.

Na poti nazaj na Koroško sem se ustavil na bencinskem servisu, kjer sem bil prav ta dan, ko sem razmišljal o »pomembnih« in vzvišenih ljudeh, priča zanimivemu dogodku. K eni od dveh, v tistem trenutku prostih blagajn, je pritekla znana slovenska pevka, ki je najprej sploh nisem prepoznal. Namesto, da bi povedala številko, kjer je točila gorivo in plačala (saj je bila vendar takoj na vrsti), je začela vzbujati pozornost s hrupom: »Pohitite! Zelo se mi mudi! Ob šestih imam že nastop!« Če je želela sporočiti prisotnim, da je »DIVA«, da je nekaj posebnega, je s tem teatrom, ki ga je uprizorila, vsaj meni sporočila, da je navadna smrtnica, ki sama toči in plačuje gorivo. Tako kot jaz in vsi drugi, ki smo se le spogledali in se nasmejali.

Za trenutek sem celo pomislil, da snemajo skrito kamero, s katero želijo nasmejati gledalce.

Boštjan P.

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb