IMEL SEM DOBER NAMEN, 6. junija 2008

Ne, nisem pozabil na vse tiste, ki radi preberete moje pisanje v rubriki »osebno o…«. Kot ste lahko opazili, je spletna stran dobila še eno rubriko in sicer »članke«. Pisal sem o avtoriteti vodje in o organizacijski klimi v podjetju… Tudi to so moji pogledi na ta svet in ljudi. Poleg tega sem bil zelo zaposlen s seminarji, ki sem jih vodil, s tistimi, ki sem se jih sam udeležil, s pisanjem gradiva za seminar »Uspešno javno nastopanje«, na mojo mizo pa sem spet zložil tudi gradivo za Evropsko pravo, da naštudiram za ta izpit in se otresem slabe vesti, ker sem zanemaril magistrski študij. Ko razmišljam, kaj vse sem še počel v teh dobrih dveh mesecih za katera se vam »opravičujem«, se lahko pohvalim, da sem se spravil tudi v fizični pogon. Po skoraj dvajsetih letih sem bil dvakrat na Šmarni gori, za mano pa je tudi kakšnih dvajset uro in pol dolgih sprehodov po okoliških domačih hribih. Zdaj me nekoliko »jezi« slabo vreme, a tolažim se, da za vsakim dežjem posije sonce. Torej bo tudi še priložnosti za gibanje. Tudi teden, ki se izteka je bil zelo zelo intenziven. Včerajšnji dan sem preživel na slovenski obali. Bilo je delovno, a kljub temu lepo. Seminar v tretjem nadstropju hotela v Strunjanu, z odprto teraso, s pogledom na morje in soline, izvrstna skupina ljudi na seminarju, zadovoljstvo ob koncu… Teden je bil uspešen tudi zato, ker sem prejel obvestilo, da je Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije naš seminar »Komunikacija in obvladovanje konfliktov« ovrednotila z desetimi točkami in pol. Medicinske sestre, zdravstveni tehniki in babice bodo tako poleg znanja s tega področja prejeli še zadovoljivo število točk za podaljšanje licence. Za konec tedna pa še dve stvari, ki jih imam rad: petkov večerni program Koroškega radia, jutri pa dan na seminarju transakcijske analize v Ljubljani. To bo že deveti del, septembra še deseti in pred nami bo izpit, ki bo omogočil prehod v naslednji letnik. Vem, obljubil sem vam, da bom enkrat o tem nekaj napisal. Bom. Zagotovo bom, ko bo napočil pravi trenutek za to. Sicer pa bom nekaj o tem povedal tudi v skupnem nočnem programu radijskih postaj Slovenije (SNOPU), konec tega meseca.
Zdaj sem se spomnil ene zgodbe, o kateri sem želel pisati že pred časom. Ko sem se pred tremi meseci vozil iz seminarja transakcijske analize iz Ljubljane, sem se ustavil na bencinski črpalki. K meni je prihitelo mlado dekle in me prosilo za denar, ker ji je bankomat »požrl« bančno kartico. Povedala je, da je iz Črne na Koroškem, da ima prazen rezervoar in mora nekako priti domov. Pa še to mi je povedala, da ji je ime Nina. »Nini«, ki mi je takrat predstavljala človeka v stiski, sem dal 20 evrov in mojo vizitko s telefonsko številko, na katero me bo poklicala, da se dogovoriva za vračilo denarja. Nekaj pa mi je kljub temu »reklo«, da »Nina« ni iskrena, zato sem si zapisal njeno registrsko številko »MB 50-87D«. Ni me poklicala, nisem je prijavil na policiji in verjetno nikoli ne bom dobil nazaj tega denarja. Zaradi tega ne bom bolj reven človek, tudi »Nina« z dvajsetimi evri ne bo obogatela, bo pa to gotovo razlog za to, da na tak način ne bom več pripravljen pomagati »človeku v stiski«. Po srečanju s to gospodično sem se vprašal, ali sem tako naiven ali pa mogoče dobrota v meni res vedno prevlada pred čem drugim? Kakorkoli bi že odgovoril na to vprašanje, imel sem dober namen. Žal mi je le, da nisem pomagal kakšnemu poštenemu človeku.

Boštjan P.