ZADNJI DNEVNIK

JUNIJ in JULIJ 2017

Ob koncu junija sem za trenutek pomislil, da skorajda nimam o čem pisati, ko pa sem vzel v roke svoj rokovnik, sem ugotovil, da se je zgodilo veliko omembe vrednega.

Z zadnjim junijem sem dopolnil polnih 27 let delovne dobe. Zdi se, da sem šele nastopil službo kot ponosen, a hkrati ves zelen miličnik, a če pomislim, koliko vsega se je v teh letih zgodilo na poklicni poti, se je moralo odvrteti toliko let. Vojna, menjave delovnih mest, sodelavcev, kolektivov, krajev službovanja, leta študija ob delu in iz dela, upokojevanja in sprejemi novih sodelavcev, rojstva in smrti, solze in smeh…

Z Blažem sva bila na koncertu Bruna Marsa na Dunaju. Bruno Mars sicer nima prav veliko pesmi, ki so mi všeč, morda le »Yust the way you are« in pa »Count on me«, a me je vseeno navdušil. Vrednost koncerta je bila predvsem v tem, da sva z odraščajočim sinom preživela skupaj ves dan, se veliko pogovarjala, smejala in seveda, da sem lahko ustregel njegovi veliki želji. Kot mi je pred tem dejal Sašo Avsenik, ko sva klepetala o Marsu in njegovih koncertih, sem se lahko prepričal, da je resnično perfekcionist0, saj »štima« prav vse in to »v nulo«... Zato mu ne gre zameriti niti tega, da so, po predskupini, pripravljali oder zanj več kot eno uro.

Praznovali smo 55 let Koroškega radia. Najprej s koncertom Uroša Periča, Ota Vrhovnika, Božidarja A. Koleriča in številnih domačih nastopajočih na dvorišču gradu Rotenturn v Slovenj Gradcu, nato pa še s številnimi domačimi glasbeniki v grajskem parku na Ravnah. Svojim poslušalcem smo pripravili dva čudovita glasbena poklona. Koncert v Rotenturnu je bil skozi glasbo zelo sporočilen, saj je v bogat glasbeni venček spletel celo aktualni »Ritem Koroške«, pa prvi avizo radia »Kje so tiste stezice«, pa »Luči Slovenj Gradca«, skorajda himno kraja, ki radio gosti vseh 55 let… Čestitke Barbari za vse ideje, ki jih je spletla v vrhunski glasbeni večer. Užival sem.

Naš fant se je poslovil od osnovne in se vpisal v srednjo šolo. Valeta je bila poseben dogodek. Naši otroci, ki smo jih, zdi se da še ne tako dolgo nazaj, prvič pospremili čez prag šole, so se ponosno poslavljali od nje. Z metuljčki okrašeni fantje so bili kot ženini in dekleta v slavnostnih opravah so spominjala na neveste. Starši smo prekipevali od ponosa, ko smo opazovali skoraj zrele sadeže, ki se še komaj držijo k drevesu. Samozavestno so si zrli iz oči v oči in plesali pred nami. Še eden od trenutkov, ki spominja in opominja, da čas beži. Da je potrebno živeti v tem trenutku in ga zaužiti s polno paro. O Prvi osnovni šoli Slovenj Gradec, ki sem jo obiskoval tudi sam, lahko izrazim le odlične ocene. Trud vseh delavcev šole je bil opazen vsa leta, naši otroci so se tam dobro počutili. Hvala vsem, ki so poskrbeli za to.

V naši šoli – šoli vodenja – pa je z delom zaključila še ena skupina »učencev«. Vesel sem, da smo se imeli lepo, da smo ustvarili prijetno učno vzdušje, da so izrazili zadovoljstvo s programom. Z Barbaro se z veseljem pripravljava na novo skupino, s katero pričnemo delati v začetku septembra. Vsaka naslednja izvedba se zdi boljša, bolj dodelana, bolj udeležencem pisana na kožo. In resnično z zadovoljstvom spremljam, kako dober program ponujamo udeležencem.

Prišel je. Težko pričakovani dopust. Začel se je z meni tako ljubim in blagodejnim morjem. Tokrat prvič na Jelsi, na otoku Hvaru. Teden je minil s svetlobno hitrostjo. Noro intenzivni in s prijetnimi občutki in čustvi nabiti dnevi… Najbolj čarobna so bila jutra, ko me je neka močna sila prebujajočega dneva potegnila iz postelje še pred sončnim vzhodom, brez zvonjenja ure. Po tiho sem se splazil iz postelje in pričakal sonček ob morju... Njegovi žarki so me vsako jutro tako blagodejno pobožali, pognali kri po žilah, ogreli srce, mi dali močno voljo, posebne vrste energijo. Ne najdem pravih besed, da bi opisal vse te orjaške občutke, pomešane z nežnostjo mladega jutra... Pa vonj po sivki, rožmarinu, prva jutranja kava… Nepozabno… Čarobno tako zelo, da te začara za ves dan… Do naslednjega jutra, ko se čarobna zgodba ponovi…

Na plaži berem. Branje je zame res užitek, meditacija. Še posebej ko gre za vsebino, ki bogati, širi obzorja... "Pristnost je humus, iz katerega poganja živost odnosov", je v knjigi, ki me je tokrat zaposlovala najdlje, zapisal Izidor Gašperlin. Koliko te pristnosti premoremo, sem se spraševal? Zelo zelo malo. Življenje je eno veliko pretvarjanje, le priznamo si tega ne, ker so nam povedali, da moramo biti odkriti, istočasno pa so nas naučili nositi debele maske, da bomo po meri drugih. Smo lahko pristni do drugih, če smo na poti izgubili celo sposobnost pristnosti do sebe? Saj niti sami sebe ne poznamo dobro. Na poti do sem smo pozabili kdo smo in kaj so naše pristne življenjske želje. Prilagajanje, da bi bili sprejeti, je preraslo vse meje razumnega. Ko hočemo biti všeč drugim, nanje narediti vtis, pri tem pozabimo, kakšni smo bili in bi še vedno bili najbolj všeč sami sebi… Še ena knjiga, ki mi sporoči, da imam še veliko pomesti pred lastnim pragom, odložiti kakšno breme, razvozlati kakšno življenjsko pomembno uganko, da bi lahko odložil masko, ki mi otežuje življenje. Ko imaš občutek, da si to že naredil, dobiš brco, ki te opomni, da kljub velikemu napredku še nisi naredil bistvenega. Gremo naprej. Novim zmagam naproti.

Ob prvi jutranji kavi, po vrnitvi z dopusta, ko spet iščem svojo pot, sežem po knjigi na polici in jo odprem. Pred mano se znajde tole besedilo: »Strah me je časa, ker se zavedam, kako obupno malo ga imam. Koliko stvari moram še spoznati, prebrati, narediti, napisati, koliko moram še ljubiti, garati, se veseliti, jokati. Človek bi obupal! Vse to v teh borih desetletjih, ki so nam na voljo. Vse bi rad zajel z veliko žlico, potem pa zmanjka časa za reči, ki so nujne, ki so veliko merilo za obstoj v družbi: šola, poklic, stopnja izobrazbe, kopičenje materialnih dobrin… Velja le tisto, kar je ožigosano, kar je na papirju, tisto, kar čutiš, veš in znaš sam v sebi, pa nikogar ne zanima.« Te besede je v svoji knjigi »Pot« napisal Nejc Zaplotnik. Že dolgo verjamem, da ni nekih velikih naključij v življenju. Da se vse dogaja z namenom in ob pravem času. Tudi prebrani odstavek. Ravno po tem, ko sem temeljito predelal že omenjeno knjigo. Uči nas, med drugim, prav tega, kaj je vredno v življenju. Pa o moči našega nezavednega dela osebnosti, iz katerega črpamo naboj za marsikaj.

Obljubil sem vam, ko sem maja pisal, da začenjam z dieto, da bom poročal o rezultatih. Z zadovoljstvom ugotavljam, da sem po dobrih dveh mesecih diete LCHF lažji za 11 kilogramov. Težo karakterja ocenjujejo drugi, predvsem tisti, ki me prenašajo od blizu.

»Ne morem spremeniti smeri vetra, lahko pa prilagodim jadra, da dosežem cilj« - ena od modrih misli, ki sem jih v minulih dveh mesecih objavil na svojem FB profilu in vam je bila všeč. Pa jo zapišem še enkrat… Veliko dobrega vetra vam želim in ne pozabite prilagoditi jader…

Boštjan Polutnik

Zadetkov: 818

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb