Free Joomla Template by Discount Justhost

ARHIV DNEVNIKOV

MAJ 2017

Prihaja poletje. Moj priljubljen letni čas. V ušesih mi že šumi vabljivi zvok morja in močna energija se je skoncentrirala v meni, ko je padla odločitev o dopustniškem kraju. Spet spoznavanje novega obmorskega kraja, predvsem pa počitek na ležalniku, z dobro knjigo, osvežujoča slana voda, obilica sonca, dobra morska hrana, druženje, možgani na OFF…

Moram napisat, čeprav ji morda ne bo všeč, ker je (pre)skromna… Odzivi, ki jih prejemam od naročnikov naših seminarjev, ki jih dela Barbara, so več kot odlični. Ne samo vsebino, zelo pohvalijo njen način dela, vpletanje življenjskih primerov in zgodb, povezovanje teorije s prakso… Da o tem, da pogosto tečejo tudi solze, sploh ne govorim… Tako so mi »zatožili« udeleženci. Prav sem ocenil, ko sem ji pred leti predlagal, da radio ostane njen hobi, poklic pa predavateljstvo. In mislim, da v tem uživa vsaj toliko kot v delu na radiu in igranju saksofona…

Zbornica za zasebno varovanje, ker sem predavatelj za področje komunikacije in obvladovanja konfliktov, me redno preseneča z novimi izzivi. Potem ko sem zaključil s pisanjem učbenika za njihov srednješolski program, dobro prestal recenzijo, pregledal lektorske popravke, napisal pripombe na oblikovanje slik in tabel, sem že v mednarodnem projektu. Na »turbo« pišem program usposabljanja in gradivo za makedonsko zasebno varovanje. Presenečajo me zahteve angleških partnerjev v projektu, ki so včasih prav čudne. Sicer pa zanimiva izkušnja.

Ker je maj mesec ljubezni, je razumljivo tudi mesec porok. Prijatelja sta se poročila, za nas pa pripravila nepozabno zabavo. Začelo se je že na matičnem uradu, kjer smo peli vsi, z matičarko in županjo vred. Tega še nisem doživel. Pa čudovit nastop pevk pri cerkvenem obredu in še eno nepozabno srečanje z Avseniki. Vse skupaj do zgodnjih jutranjih ur. Izjemna zabava. Hvala Lucija in Marko in vse dobro na nadaljnji skupni poti…

Mnogi ne veste, da sem imel brata. Moja družina je v osemdesetih letih eno leto skrbela za fantka, starega nekaj mesecev, ki zaradi določenih okoliščin ni mogel živeti pri svojih starših. Na centru za socialno delo so zagotavljali, da bo ostal pri nas, in predlagali, da moje starše kliče ata in mama. Sprejeli smo ga za našega, za člana družine, popolnoma enakovrednega – glede na to, da so pravila doma postala naenkrat ohlapnejša, je bil na nek način celo nekoliko privilegiran. Vsi štirje smo poskrbeli, da je bil pravi carteljček. Naš svet se je naenkrat začel vrteti okoli njega. Po enem letu, ko bi morala starša podpisati dokument o posvojitvi, pa je prišlo do dramatičnega preobrata, ki je naše življenje obrnil na glavo. Biološki starši dečka se niso odločili za podpis in socialne delavke, ki so prej zagotavljale, da otrok za vedno ostane pri nas, so prišle ponj in ga odpeljale k očetu in babici. Pri nas je zavladala žalost, ki je enaka tisti, ko nekdo v družini umre. Ker sem se takrat še sramoval solz, sem se skrival pred sestro in starši in jih točil, kadar sem bil sam. Od tega je minilo 33 let. Po desetletjih sva se ponovno srečala. Zelo čustveno je bilo to srečanje. Posebej čustven je bil trenutek, ko sem srečal njegovo malo princesko, ki je kopija tistega dečka, ki je bil, pa čeprav le eno leto, moj brat. Na vso moč sem podoživel trenutke, ko sva živela v isti družini. Nepozabni trenutki. Zdi se, da sem s tem srečanjem, ki ni bilo zadnje, odložil neko breme svoje zgodovine.

NASA BLOG - Ivo Boscarol. Še ena knjiga, ki sem jo požrl. Skoraj dobesedno. V enem »šusu« sem jo prebral, ker me je potegnila vase... Čeprav mi je bil rezultat poznan, me je vlekla ko hudič... Kot da čakam na razglasitev rezultata, skupaj s Pipistrelovo ekipo… Ves čas napeta, ves čas bralca pušča v radovednem pričakovanju. Zgodba, prevelika za Slovenijo, ker presega vse meje in ker se zdi, da je naš prostor zanjo pretesen. Pretesen, ker se omejujemo v naših glavah in ne verjamemo vase, v lastne sposobnosti... Je pa res, da so potrebni možgani, trud in železna volja, kot je dejal eden od junakov zgodbe. Bilo pa je tudi nekaj takih preobratov, da so poleg možganov, truda in železne volje, potrebni tudi železni - okovani živci... A kaj, ko ekipa Pipistrela to vzame le za enega od izzivov... Ob nenormalnih spremembah pravil tekmovanja, namesto tarnanja, kako nas je nekdo »zajebal« (tipična slovenska zgodba), takoj usmerijo energijo v iskanje novih rešitev. Mislim, da je to eden ključnih elementov njihove uspešnosti, prodornosti... In za kaj takega je potrebna prava organizacijska klima… In na kaj vse se ob tem, da delajo najboljše letalo na svetu, spomnijo v tej »v nulo« uglašeni ekipi... Kapo dol in globok poklon... »NASA snubi moje fante. Srečen bom, če bo komu uspelo s pomočjo Pipstrela«. Citat Iva Boscarola, ki pove vse o njegovi veličini. Sem se takoj spomnil na grenkobo trenutka, ko sem se poslavljal z enega radia in presedlal na drugega in mi je direktor za slovo dejal: »Poti nazaj ni!« Ko lastnik podjetja izraža zahvalo in hvaležnost vsem zaposlenim, ker (na mednarodnem tekmovanju z ekipo podjetja) »zapravlja« denar, ki so ga oni ustvarili... Ko zapiše, da je ponosen na svoje fante... Prav take direktorje in vodje se trudimo »ustvarjati« v naši ŠOLI VODENJA, zato mi ob teh stavkih igra srce. To je to... Za vse to Boscarol dobiva tudi nazaj, v to sem prepričan, pa pri tem nisem niti pomislil na materialne manifestacije, ampak na stavke kot je tale, ki ga je izrekel eden od članov njegove ekipe: »Nikoli nisem verjel, da bom lahko del take zgodbe.« Razmišljal sem ob branju knjige, da so Pipistrelovci presegli sami sebe, a glede na to, kako delajo, kako razmišljajo, sem prepričan, da tega še niso naredili. Pa čeprav so najboljši! Ali pa ravno zato! Zgodba, vredna branja. Skrajno motivacijska. Mene je podžgala, dala mi je krila, pa nisem ravno med tistimi, ki bi počivali in čakali na čudež... In ob koncu, ko so želi slavo, sem potočil kakšno solzico..

Knjiga Človeška ljubezen, ki sem jo prebral prejšnji mesec in sem nekaj o njej napisal v prejšnjem dnevniku, me je navdušila za raziskovanje dela terapevta Izidorja Gašperlina. Sem si kupil in že študiram njegovo knjigo »Čutim, torej sem«… Sem pa prebral tudi nekaj njegovih intervjujev in navdušen sem bil nad njegovim odgovorom na vprašanje, kako naj vzgajamo otroke. »Čim manj naj poslušajo nasvete drugih. Vsaka družina in otrok je zgodba zase. Seveda obstajajo temeljne usmeritve glede vzgoje otrok, vendar pa morajo starši sodelovati in iskati izvirne rešitve. Kar bo delovalo pri enem otroku, ne bo pri drugem. Zadnja leta opažam, da se starši morda celo preveč ukvarjajo z otroki. Na predavanjih se pošalim, da zato, da se jima ni treba ukvarjati drug z drugim. Otroku bomo bolj malo pomagali s tem, kar vemo o vzgoji, še manj z nasveti. Otrok ves čas opazuje svet okrog sebe, ta se riše vanj kot nož v linolej. Zato bodo starši največ naredili, če bodo skrbeli za svojo osebno rast in rast odnosa. Otrok bo vse to ponotranjil, nasveti pa bodo šli skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Dobri partnerji so vedno tudi dobri starši. Obratno pa ne velja vedno.«

Veliko zdrave kmečke pameti vam želim na vseh področjih življenja… in lep junij…

Boštjan Polutnik



APRIL 2017

Ne vem, kaj se dogaja, a zadnje čase se mi zdi, da v moja jadra piha tako močan veter, da bi me težko kdorkoli ustavil na poti do cilja, ki mu sledim že leta… Tu in tam prileti kakšno podlo poleno, kakšen nizek udarec, kakšno zlobno sikanje iz ust koga, ki si misli, da ima moč. Če me je to pred leti žalostilo in na nek način razjedalo, me danes ne gane več. Nasmehnem se, svojo energijo, ki sem jo včasih ob takih priložnostih usmeril v nepotrebne, nekoristne in neučinkovite obrambne manevre, pa usmerim v delo, ki prinaša rezultate. In namesto jeze, žalosti, nesprejemanja, doživljam raje bolj prijetna čustva, ki v meni netijo požare ustvarjalnosti. In kot uspeh si štejem da, kadar na sestanku že hočem postati »terapevt«, svetovalec…, se zadržim, ker me za to oseba, ki bi ji nastavil zrcalo, ni prosila, ker me ne bi razumela, ker bi zamerila, ker ne bi imelo smisla… Še ena pomembna lekcija, ki mi jo je dalo življenje. Ob tem se spomnim stavka, ki sem ga nekoč prebral: »Na sestankih včasih spominjamo na opice v živalskem vrtu, ki se obmetavajo z iztrebki.« In tale tudi sodi v to kategorijo: »Med nami živijo posamezniki, ki so lahko zelo inteligentni, izobraženi, tudi z visokim družbenim statusom, čustveno pa so popolni invalidi«.

Sošolka Tjaša me je spodbudila k branju knjige Človeška ljubezen. Gre za knjigo pisem – dopisovanje Mance Košir s štirimi intelektualci, ki se ukvarjajo s psihoterapijo oz. družinsko terapijo. Najbolj me je navdušilo dopisovanje z Izidorjem Gašperlinom, fotografom ter partnerskim in družinskim terapevtom, ki med drugim piše: »Če ne znamo postaviti meje med sabo in drugimi in dokler ne spoznamo, da nismo odgovorni za občutke in čustva drugih, bomo težko odkriti in pristni. Brez tega pa je odnos kot zemlja brez humusa.« […] Občutek otroka s čustveno hladno materjo opiše: »Kot bi bil brez noge. In vedno ostaneš brez noge. Tudi ko odrasteš. Ena noga je zrasla do konca in mi odlično služi. Druga pa bo ostala bolj ali manj taka, kot je. Ne žena, niti noben drug, niti človeška ljubezen, mi ne more dati kaj takega, da bi zrasla do konca. S tem lahko živim. Je pa življenje lepše in lažje ob ljudeh, ki te sprejmejo tudi s tem štrcljem. Ti ponudijo oporo, ko se rabiš naslonit, pomagajo namestiti protezo, pokažejo druge možnosti…« Priporočam v branje, zelo priporočam. In hvala Tjaši za namig…

Pogledal sem film Greben rešenih, navdihujočo resnično zgodbo o bolničarju Desmondu, ki želi v času druge svetovne vojne pomagati tovarišem v boju. Pridruži se vojski, vendar zaradi verskih in moralnih prepričanj zavrača nošenje in uporabo orožja, kar povzroči neodobravanje nadrejenih in jezo tovarišev. Desmond kljub vsem preprekam vztraja pri svojih idealih in doseže, da ga pošljejo na bojišče, kjer vsem dokaže pravi pomen predanosti in resničnega poguma. Vojnih filmom, polnih streljanja, nasilja, ranjenih in mrtvih, ne maram, a ta film je bilo vredno pogledati. Sporočilo, ki sem ga dojel, je izjemno. Ljudje prehitro obsojamo. Obsojamo na podlagi skromne informacije, ki trči ob naš ego, ob neko našo vrednoto, ko ne poznamo ozadja, ki daje smisel logiki delovanju nekega posameznika. Na vojaka Desmonda se bom poskušal spomniti vsakič, ko bom pred skušnjavo, da kogarkoli obsodim, ker ne bo deloval po moji psihologiki. Ker, kje pa piše, da je ta prava…? Ali kot je zapisal Peter Nemetschek: »Nikoli ne moremo res razumeti drugega, kot on ne more nas. Možni so le plodni ali boleči nesporazumi.« In dodal Izidor Gašperlin: »Nesporazumi so sami po sebi le nesporazumi. Ali se bosta iz njih razvila plod ali bolečina, odločamo sami«.

Zaradi obsežne kalcinacije ramena sem imel v aprilu veliko težav s funkcioniranjem, spanjem… Pojedel sem več protibolečinskih tablet, kot kdajkoli doslej. Včasih so, včasih niso učinkovale. Šele zdaj sem se začel zavedati, da trdno spanje ni samo po sebi umevno in kako trpijo ljudje, ki so prikrajšani za to… Težave sta mi blažila Branko in Darko, vsak s svojimi terapijami in me uspela »uspavati« za kakšno noč, preden sem uspel uskladiti svoje termine s termini Janeza, ki je naredil z razbijanjem kalcija še piko na I. Verjetno še nismo na koncu zdravljenja, a prestal sem najhujše in vidni so očitni rezultati. Ne jemljem več protibolečinskih tablet in ponovno spim.

Čas je za pomladno čiščenje in sam sem se odločil za čiščenje telesa, tokrat z dieto LCHF. Prva dva dneva sta za mano, po mesecu dni pa poročam o učinkovitosti in počutju. Lepe pomladne dni vam želim in očistite se vsega nepotrebnega, nadležnega, utrujajočega… In učite se iz lekcij, ki jih prinaša življenje. Ena od njih je tudi ta: »Napaka je ne priznati napake!«

Boštjan Polutnik



MAREC 2017

Pomlad. Narava se prebuja. Dnevi se daljšajo. Ptički pojejo vse glasneje, trava zeleni, sonce nas s svojimi žarki vse bolj pogosto poboža in nas greje. Kako lepo. Nisem človek brez energije, a ko se zgodi vse opisano, se zdi, da bom še bolje in lažje funkcioniral.

Zgodil se je velik koncert, velikih glasbenikov in to v malem kraju. Sprva je bilo dogovorjeno, da bo v začetku marca v Starem trgu koncert svetovno priznanega glasbenika Uroša Periča in vrhunskega saksofonista Ota Vrhovnika organiziralo kulturno društvo. Ko se je nato odločilo drugače, oba glasbenika pa sta imela rezerviran termin že nekaj mesecev, saj veljata kot bolj iskana in zasedena, je Barbara, v koncert je namreč popolnoma verjela od prvega trenutka, okoli sebe zbrala ljudi, ki so vredni zaupanja in so organizacijsko zelo sposobni, in koncert se je zgodil. Pa ne le zgodil, koncert je bil razprodan, zadovoljstvo po izvedbi pa pri obiskovalcih nikakor ni potihnilo. Sam sem bil pasiven opazovalec organizacije, morda pomoč pri logistiki srečanj v naši kuhinji, na katerih se je pregledovalo, kako stvari tečejo in kaj je še treba narediti, a ugotovil sem lahko, da so Barbara, Mitja, Vlasta in Darko v pripravo tega dogodka vložili zelo veliko trdega dela. Zadovoljstvo po koncu jim je poplačalo trud, energijo in čas, ki so ga vložili v organizacijo tega dogodka.

Kot običajno, sem tudi v tem mesecu veliko bral. Navdušil me je intervju z dr. Mileno Milevo Blažić v reviji Zarja. Govori o stvareh, ki v tej družbi močno motijo tudi mene. Zaradi svoje jasno in glasno izražene kritičnosti v delu slovenske javnosti ni prav zaželena. Pravi, da je kritika v naših krogih sprejeta kot veleizdaja, in to je narobe. Ko argumentirano opozarja na nepravilnosti, se najdejo ljudje, ki namesto da bi strokovno kritiko sprejeli in se o tem pogovarjali, raje spletkarijo in preusmerijo kritiko na osebno raven, češ da je nekaj narobe z njo. Verjamem, da kritike koga zabolijo, kot denimo tale, tudi njena: »Če pogledate slovenske poslance – večina so polpismeni. Če poslušate njihov besedni zaklad, boste ugotovili, da so nehali brati v 4. razredu osnovne šole. […] V interesu kapitala in vodilnih marionet, ki vodijo politiko, je, da smo sprti. Tako vso svojo pozornost z bistvenega preusmerimo na nebistveno; ta čas pa politika dela svoje.«

Podobna zgodba, ki je značilna za oblastnike pa se širi tudi v druge pore našega življenja. Kultura sprejemljivega kritiziranja navzdol, ne pa tudi obratno, je vse bolj trdovratna. Naročila višjih, kako utišati tiste spodaj, so vse bolj agresivna. V nekaterih primerih zato, ker so na položajih lenuhi, ki jim ni do sprememb (spremembe pač terjajo določeno energijo), v drugih pa, ker so na vodilnih položajih nesposobni ali narcisoidni ljudje (prvi se zavedajo, da spremembam ne bodo kos in vso energijo vlagajo v držanje stolčka, drugi pa so si tako všeč, da jim je nemogoče dopovedati, da morajo kaj v svojem obnašanju spremeniti). S tem ogrožajo psihološko varnost, ki je izjemnega pomena za ekipni uspeh. Ustrahovanje povzroča strah, ki je močno orožje, saj odvzame svobodo odločanja, izražanja, odkrite komunikacije. Zato bi se vsak politik, vodja, konec koncev vsak človek moral zavedati, da so napake oz. neustrezne rešitve del kreativnega procesa. Iz njih se je treba učiti.

Moji tedni so včasih tako natrpani z aktivnostmi, da zmanjka časa tudi za kaj pomembnega. Recimo za obisk zdravnika. In ker nimam časa sedeti v čakalnici, in ker se mojemu urniku pri zdravniku ne bi prilagajali, in ker bi moral kdaj vzeti dopust in odpovedati kakšno tudi pomembno aktivnost, in ker bi moral k zdravniku iz Ljubljane v Slovenj Gradec, in še kakšen izgovor bi se našel, se običajno, ko se pojavi kakšna težava, organiziram tako, da najdem hitro, sicer samoplačniško rešitev. Nazadnje sem to naredil prav ta mesec, ko je bilo treba končno ugotoviti, zakaj imam močne bolečine v desnem ramenu. Poiskal sem samoplačniški rentgen v Ljubljani in ugotovili so obsežno kalcinacijo. In zdaj grem samoplačniško naprej, da se kalcinacije znebim. … Se pa kdaj zgodi, da je kljub temu, da poskusim alternativne zadeve, da kupim v lekarni zdravilo brez recepta, vendarle potrebno dobiti zdravilo na recept. V marcu sem pogosto jokal. Solze so kar same tekle. Predstavljajte si, predavam, ob tem pa tečejo solze, sem na sestanku in jokam… In čedalje več težav se pojavlja z očmi. Ker kapljice, ki sem jih dobil v lekarni brez recepta, niso učinkovale, sem moral dobiti recept. Odločil sem se, da grem na urgenco. Vedel sem, da tja moj problem ne sodi, hkrati pa tudi to, da če tega ne naredim v Slovenj Gradcu, bom moral to narediti čez teden v Ljubljani, kjer tudi ni moje osebne zdravnice. Torej spet urgenca.

Na urgenci se najprej opravičim in pojasnim problem. Naletim na razumevanje in pred okencem, na očeh in ušesih čakajočih na preglede se začne postopek. Kaj je z mano, katero oko, koliko časa, kaj se z njim dogaja, kaj sem že naredil in ostale podrobnosti. Ko razlagam o svoji »bolezni« in opazujem ljudi, ki pozorno poslušajo o mojih težavah, se zamislim, kako neprijetno bi bilo, če bi imel kak hujši, bolj oseben, bolj neprijeten zdravstveni problem. Denimo, da bi prišel zaradi priapizme – podaljšane, neželene, dalj časa trajajoče, boleče erekcije in bi moral povedati pred okencem vse podrobnosti. Ljudje bi sramežljivo pogledovali v moje hlače in si mislili vsak svoje. Ali denimo, da bi prišel, ker sem doma doživel živčni zlom in bi razlagal administratorki za okencem, kako sem razbijal krožnike, kako so mi pene prihajale na usta, kako so moji bežali iz hiše, kako sem se težko obvladal in tako naprej. Zaradi predsodkov do duševnih bolezni bi postalo čakajoče gotovo strah, da me spet »prime« in bom začel ogrožati njih… To »spovedovanje« na javnem kraju marsikomu gotovo ni prijetno in o tem bi morali odgovorni razmišljati, ko so načrtovali nove urgentne centre po državi. Sicer sem bil pa z odnosom osebja in storitvijo zelo zadovoljen. Dobil sem antibiotično kremo in z mojimi očmi je že bolje, tako da lažje zrem v prihodnost…

Pri izostritvi opazovanja sveta pa mi pomagajo tudi ljudje, ki mislijo s svojo glavo in to odkrito in na glas povedo. Kot na primer papež Frančišek, ki je nedavno dejal: »Bolje je biti ateist kot hinavski katolik.« Ali pa Bruno Šimleša, ki pravi: »Bolje je imeti na telesu 10 kg preveč, kot pa 10 gramov empatije, dobrote ali talenta premalo.« Pa še tole misel Aljoše Bagola, ki gre v kontekst »izostrovanja« sem si zapisal iz njegove kolumne: »Svet okoli sebe hočemo na silo spreminjati, ker mislimo, da se bomo potem bolje počutili. In ko ugotovimo, da občutek zadovoljstva pri tem ne traja prav dolgo, hitimo svet še malo spreminjati. Morali bi pa predvsem posegati vase in spreminjati svoje poglede na svet. Če se naučimo spet biti hvaležni, bo to dioptrija za dušo, korekcija našega pogleda na svet. Ker če si pogled na svet izostrimo, ga bomo manj zaostrovali.«

Čudovito, barvito, uglašeno pomlad vam želim.

Boštjan Polutnik



JANUAR, FEBRUAR 2017

Medtem ko se je javnost ukvarjala z novoizvoljeno predsednico zdravniške zbornice, nekdanjo varuhinjo človekovih pravic, psihiatrinjo Zdenko Čebašek Travnik, ki želi za opravljanje funkcije skoraj deset tisočakov mesečne plače, sem sam občudoval dva izjemna zdravnika, ki vsak na svoj način močno štrlita iz povprečja. Po doseženem na svojem strokovnem področju in po tistem več. Po pogumnih izjavah, predvsem zaradi togih stališč večine zdravnikov, ki se kot »pijanec plota« držijo okostenele uradne medicine, kot sta: »Uradna medicina nima niti približno dovolj odgovorov za korekten servis modernega človeka.« in »Pacient se zdravi sam, zdravnik le pomaga«.

Ko delam inventuro pomembnih stvari v minulih mesecih, tako ne morem mimo intervjuja v Aveniji z Ivom Mohoričem, zdravnikom, psihoterapevtom, ki prakticira bioterapijo, homeopatijo, akupunkturo, medicinsko hipnozo in verjame v angelska bitja in o tem govori na glas … Priporočam branje celotnega intervjuja, jaz pa povzemam le dve točki: »Psihiatrizacija in splošna medikalizacija družbe je velik problem. Žal prevladuje doktrina, da se za vsako zdravilo najde bolezen. To neutrudno izmišljevanje bolezni je preseglo vse meje. Včasih je za koga veljalo, da je pač malo sramežljiv in mu v družbi kdaj mogoče malo otrdijo roke. Danes pa ga oprtamo z diagnozo socialna fobija in mu predpišemo tablete.« … »Samo ena reč je gotova. In to je, da bomo ob svojem času prav vsi morali zapustiti to naše najemniško stanovanje po imenu človeško telo. … in še ena gotovost – ljubezen. Tista presežna. In ko bomo to naše najemniško stanovanje zapuščali, si bomo več kot hvaležni za vsako uro, ki smo jo namenili doseganju ljubezni.«

Z drugim velikim človekom, ki je tudi zdravnik, pa z njegovo ženo, akademsko glasbenico, me je spoznala Barbara, ko me je vzela s sabo na snemanje oddaje Odstiranja. Gre za Uroša in Petro Dobnikar. Napisala sta knjigo »Šola luči – pot do resnice«, ki je še nisem utegnil prebrati, je pa že na naši knjižni polici. Knjiga je takoj po izidu pošla, kar se pri nas ne zgodi ravno pogosto in je že v ponatisu, pripravljajo pa tudi angleški prevod. Uroš je pritegnil mojo pozornost, ko je v javnosti lani zaokrožilo pismo, ki ga je poslal vodstvu UKC Maribor, v njem pa opozoril na nevzdržne razmere in slabe odnose v UKC. O tem sem pisal v svojem dnevniku februarja lani. Prva od treh oddaj je sicer že šla v eter Koroškega radia, dve nas še čakata, a posnetkov še nisem utegnil poslušati. Jih pa zagotovo bom. In vem, da si bom kar nekaj njunih misli prepisal v svojo beležko citatov. Se pa spomnim iz snemanja nekaj močnih stavkov: »Zaradi udobja ljudje ne posežemo po moči, ki jo imamo v sebi… Pri tem zelo pomaga meditacija, tehnika, pri kateri popolnoma umiriš telo, misli in občutke in tako prideš do določenih odgovorov. Veliko modernih študij v uglednih znanstvenih revijah potrjuje pozitiven vpliv meditacije na zdravje, odnose in počutje. Zmanjša se stres, ki povzroča večino bolezni.«

Branko Cestnik, slovenski teolog in filozof, pater klaretinec, ki ga tudi sam cenim kot izjemnega človeka, je v svojem blogu, ko se je pri nas – v Mariboru – zgodila prva uradna in prava lezbična poroka, razmišljal o porokah istospolnih partnerjev. Zakaj bom povzel nekaj njegovih misli? Ker človek, ki se z nečem globoko ne strinja, in v tem sva vsak na svojem bregu, piše na način, ki enako misleče spodbuja k strpnosti do pojava v družbi, ki ga ne sprejemajo. Tole, kar sledi, je iztrgano iz konteksta in predlagam, da Cestnikov blog preberete v celoti. Objavljam pač (subjektivno) le del, ki je najbolj všeč meni. Takole pravi: »„Vsaka ljubezen je sveta,“ sem kakšen dan ali dva po zadnjem družinskem referendumu izjavil za Večer in bil nominiran za Bob leta 2016. Vztrajam. Ljubezensko čustvo je sveto. Pripadnost drug drugemu, zvestoba, zanesljiva pomoč,... so svete kreposti tako v zakonskih kot v izvenzakonskih (koruzniških) skupnostih. Je sveto tudi ljubezensko čustvo med dvema istospolnima osebama, ki živita skupaj, ne manipulirata, ne eksperimentirata kot tista dva iz Petdeset odtenkov sive, pač pa si obljubljata zvestobo? Je. Nihče tega čustva ne sme zaničevati ter v imenu ideologije ali vere gaziti po njem kot tank preko gredice. […] Če dva moška ali dve ženski živita skupaj, ne bomo zganjali moralističnega pogroma proti njima. Še več. Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ju pred pljunki zaščiti. Brez skrbi, tudi Jezus bi tako storil. A istočasno bodi jasno, da istospolne poroke, kot ideje in kot prakse, kristjani ne sprejemamo. Podobno v nogometu: spoštuješ nasprotnika, ga zaščitiš, če publika vanj meče olupke, a to še ne pomeni, da se ne boš boril za svojo zmago. Boril po pravilih igre. Boril v smislu prikaza svojih stališč, soočenja mnenj, v smislu vsem koristne razprave, po potrebi tudi v smislu politične tekme à la referendum.«

Na istospolnost (pa tudi transspolnost) pri nas mnogi ljudje še vedno gledajo kot na modno muho. Pisateljica Suzana Tratnik je dobro rekla na TV, da si »za modne muhe ljudje izberejo nekaj, s čemer bodo lažje živeli, ne pa težje«.

Tale moja zgodba, ki sem jo pod vplivom mešanice neprijetnih čustev objavil na facebooku je naletela na izjemen odziv in se širila med uporabniki facebooka kot hud virus in se znašla celo v časopisu: »Jezen sem. Besen. Na poti iz službe se ustavim v trgovini za Bežigradom. Pred njo ženska s transparentom prosi, da kupim(o) časopis Kralji ulice za evro. Od tega evra bo nekaj dobila, da preživi družino. Doma jo čaka 16-letna hčerka. Diplomirana ekonomistka je po poklicu, a ne najde dela. Ob izhodu ji dam nekaj drobiža, časopis pa ji pustim, da ga bo lahko prodala komu drugemu. Usedem se v avto in ko zapuščam parkirišče, se ozre za mano, sramežljivo nasmehne in hvaležno pomaha z roko… Na jok mi je šlo. Da se mora človek tako ponižat. Za golo preživetje. V meni kriči. Sram me je. Sram, da sem 100% verjel v drugačno državo, ko sem komaj polnoleten branil plebiscitarno odločitev tega ljudstva. In tudi svojo odločitev. Oblast pa ne ukrepa, ko si birokrati izplačujejo tisoče evrov raznoraznih nezasluženih, nezakonitih, nelegitimnih dodatkov. Nekdanja varuhinja človekovih pravic se istočasno punta za plačo, ki bo, kakorkoli jo že bodo obračunali, presegla 10.000 evrov. Sram naj jo bo. In vse, ki so prispevali k temu, da smo priča opisanim prizorom. Toliko o mojem doživljanju socialne države Slovenije. Saj vem, da ni socialna – vsaj ne za vse enako – a tako piše v ustavi. Sram me je in nekatere mora biti še bolj sram, če imajo vsaj kanček vesti. Če bi bil eden izmed teh, ki so krojili politiko te države v zadnjih 25-tih letih bi hodil okoli z vrečo na glavi. Fuj…«

Pust je za nami. Mene za »praznik« pravzaprav sploh ne gane, ker se nikoli ne našemim. Razmišljam pa v življenju veliko o drugačnih pustih in drugih maskah. O maskah, ki jih ljudje nosimo v vsakdanjem življenju, samo zato, da bi bili všeč drugim, da bi bili sprejeti, da bi nas drugi imeli radi. Se zavedate, da se pravzaprav odrečemo sebi, da bi bili všeč drugim… Sem sodi tudi razdajanje za druge, ki ni nič drugega kot nasilje nad sabo… Ne znamo reči ne, da ne bi drugega prizadeli, pa vedno prizadenemo sebe… Poznam veliko primerov, ko se eden od partnerjev popolnoma drugače obnaša, ko je sam - bolj sproščeno, bolj naravno, bolj duhovito. Če bi ga posnel v družbi partnerja/partnerke in takrat, ko je sam/sama, bi mislili, da gre za drugega človeka. Zdi se mi, kot da bi si dovolil pokazati svojo pravo energijo le, ko lahko odloži masko, na katero se je obsodil, da bi ugajal partnerju/partnerki… Pa se vprašam ali je to sploh življenje? In vprašam se, kdaj sem in kdaj tudi sam še vedno nosim masko? Kakšna je njena teža? Kdo so ljudje, ki so vplivali na nanose plasti moje maske? Hkrati pa se zavedam, da je ta maska, ki jo nosim danes, veliko lažja, kot je bila tista pred leti. To, da sem se nekoč nehal truditi biti všeč vsem, je gotovo pomenilo veliko razbremenitev. In ena debela maska je takrat padla. In še ena, ko sem spoznal, da sreče ne bom našel v drugih, če je ne bom najprej poiskal v sebi, pa da od drugih zahtevam nekaj, česar mi ne morejo in jim tudi ni treba dati… Če iščemo srečo zunaj sebe, je tako, kot bi lovili oblake… »Biti srečen ni dobitek, ampak odločitev«, je dejal pater Karel Gržan.

Boštjan Polutnik



DECEMBER 2016

Konec meseca. Konec leta. Čas za obračun. Čas za nove načrte, nove obljube. Čas za pogledat si v oči in si priznati, da je minilo še eno leto, ko nismo uresničili vsega, kar smo si lani decembra za sveto obljubili. Pa tudi čas, da si rečemo, bil sem dober do ljudi, pomagal sem po svojih močeh, dal sem svoj prispevek, da bi bil ta svet lepši. Po svojih najboljših močeh sem se trudil ne le za lastno, ampak tudi za srečo drugih.

Kratka inventura. Sodeloval sem pri pisanju učbenika za srednjo šolo, ki bo kmalu izšel, opravil sem seminar »Access the Bars«, Blaža sem pospremil k birmi, po dolgih letih sem se poslovil od sobotnih večernih klubov Koroškega radia in začel pripravljati novo oddajo Medena pisma, nekajkrat mi je uspelo obiskati vodeno meditacijo, gostoval sem v Turbulenci na TV Slovenija, vodil državno proslavo ob 25-letnici slovenske policije, ki jo je posnela in predvajala nacionalna TV, prebral sem precej zanimivih knjig, pogledal nadpovprečno veliko filmov (nadpovprečno zame),  na lastni koži sem izkusil moč energij v Sveti Foški, z Barbaro sva uspešno zagnala in dvakrat izvedla Šolo vodenja, dal sem daljši intervju za revijo Varnost… Pripravil sem dodatnih nekaj sto strani rokopisa za knjigo… Bogatejši sem za novo, iskreno, globoko, brezpogojno prijateljstvo...

Ob vsem naštetem lahko dobi bralec občutek, da je vse teklo kot po maslu in da so se mi dogajale samo prijetne stvari, da sem bil vse leto obdan s srečo in zadovoljstvom. To je seveda zelo daleč od realnosti in resničnosti. Ljudje smo naravnani tako, da drugim, še posebej tistim, ki ne sodijo v naš ožji krog, povemo le lepe stvari, z drugimi, manj prijetnimi pa se ukvarjamo sami ali z ljudmi, ki so nam zelo blizu. Morda je tako celo prav, saj lahko koga navdihnemo, ne dušimo pa ga z negativnimi stvarmi, ki jih je okoli nas že tako občutno preveč.

Veliko delam, kar nekatere zelo skrbi. Tistim, ki jih skrbi, da bi izgorel, sem za skrb hvaležen in jim sporočam, da znam (vedno bolj) poskrbeti zase. Tistim pa, ki jih to skrbi zaradi zavisti, prisegam, da nimam jahte. Je ne potrebujem, saj me ne bo osrečila… Imam družino, prijatelje, denar porabim za drobne pozornosti sebi in mojim bližnjim, za dobre knjige, za gledališke predstave, za dobro hrano… Ne živim v izobilju, kot si ga večina predstavlja, a mi ničesar ne manjka. In predvsem, dobro in mirno spim. Vsakemu lahko pogledam v oči, brez zadrege, brez sramu.

December je minil v znamenju prireditev, ki sem jih vodil. Filharmonija, Kulturni dom Slovenj Gradec… Pa tako imenovanih zaključkov. Letos sem bil, po nekaj letih spet na radijskem žuru. Lepo je bilo. Če bi takšna energija in pozitivno vzdušje vladalo vse leto, bi lahko skupaj gore premikali.

Finalist za Večerov »Bob leta 2016«, duhovnik Branko Cestnik, je dejal »Vsaka ljubezen je sveta«. Moja edina novoletna zaobljuba je, da bom ljubil. Sebe in druge. Pa karkoli si že predstavljate. Tudi vam želim veliko svete ljubezni. V vseh oblikah in razsežnostih. Naj vam pogosto sije sonce in naj vas večinoma obdajajo sončki.

Boštjan Polutnik



NOVEMBER 2016

Verjeti ne morem, kaj vse se je zgodilo v novembru. Predvsem ne, koliko stvari, ki niso nujne, obvezne, povezane z delom, ampak pomenijo veliko dodano vrednost za kvaliteto življenja…

Zaključeval sem z obsežnim pisanjem gradiva za učbenik, ki smo ga s kolegi pripravljali za srednješolce. Besede so sicer lepo tekle izpod prstov na tipkovnico, a vedno znova sem se vračal nazaj in popravljal besedilo, saj se mi je zdelo, da se nikakor ne prilagajam dovolj bodočim bralcem. Ko sem sredi neke noči pilil tekst in mi je zmanjkovalo energije, sem vzel v roke svežo revijo ONA PLUS. Kot nalašč za trenutek, ko nimaš več volje, je bil v njej intervju z Alenom Kobilico. Že prvi stavek mi je vlil energije za nadaljevanje dela: »Alenov urnik je maksimalno zapolnjen. Njegovo življenje je bolj polno kot življenje mnogih, ki se po svetu sprehajamo z nečim tako samoumevnim, kot je vid.«

Ob koncu osnovne šole sem večkrat sanjal, da sem na nepregledni ploskvi iz nerjaveče pločevine, nad mano je bila še ena taka ploskev in obe sta se počasi približevali druga drugi in me stisnili, zmečkali, zmleli… Ni bilo krvi, ni bilo bolečine, ni bilo polomljenih kosti, bil je le nek neznan, a izjemno intenziven občutek, ki ga v budnem stanju nikoli prej in nikoli kasneje nisem doživel. Ne znam definirati ali je bil občutek prijeten ali je bil neprijeten, vem pa, da sem imel, ko sem se prebudil, ob spominu na sanje neprijetne, skoraj strašljive občutke in da sem se vedno znova bal ponovitve teh sanj… Mitja Osterman, sicer veterinar, ki se že desetletja znanstveno ukvarja s proučevanjem sanj, mi je razložil njihov pomen. Neverjetno, kako natančno mi je opisal moje takratno počutje, moj položaj, moj pogled nase in na ljudi, ki so bili ob meni. Kot da bi prebiral moje misli. Na racionalnem, razumskem nivoju sem počistil, kar je bilo potrebno, čustveni ventil pa bo še potrebno odpreti. Predvidevam, da luskavica, s katero se soočam že vrsto let, izhaja prav iz zgodb, ki mi jih je razkril izjemen poznavalec sanj, ki pravi tudi: »Sanje so lahko kompas, ki nam pomaga usmerjati našo življenjsko ladjo«.

Veliko sem se v preteklosti ukvarjal s smrtjo. Prebral sem številne knjige, ki opisujejo umiranje, smrt, obsmrtne izkušnje: Življenje po življenju, Odprto srce, Z roba smrti v pravi jaz… in mnoge druge… Verjamem, absolutno verjamem, da smrt ni konec, čeprav je še vedno več vprašanj kot odgovorov, čeprav nimam natančnega odgovora, kam gremo potem in še mnogih drugih. Zakaj načenjam to tematiko? Ker sem gledal film Nebesa so resnična, posnet po resničnih dogodkih. Priporočam. Glede na to, da letno pogledam le nekaj filmov, sem bil novembra nad »normo«, saj sem pogledal še film Milijon načinov za smrt na zahodu. Lep film. Za večerno razvedrilo, pred spanjem.

Po dolgem času sem si ogledal Tarčo na TV Slovenija. Lidija Hren je s svojo ekipo konkretno in argumentirano predstavila zaskrbljujoče zapravljanje milijonov v našem zdravstvu. Ptički na vejah že desetletja čivkajo, da gre ogromno denarja, ki bi ga morali porabiti za bolnike, v žepe dobaviteljev, posrednikov in tistih, ki v javnih zavodih naročajo te pripomočke. Prispevki v oddaji jasno pokažejo mednarodno primerjavo in katastrofalno primerjavo med bolnišnicami po Sloveniji. Ta oddaja je dokazala, da smo slabi gospodarji javnega denarja, da ne znamo stopiti na prste kriminalcem, ki ta denar tlačijo v lastne žepe, da zdravstvo (ministrstvo za zdravje in bolnišnice) ni naredilo vsega, kar bi moralo za zmanjšanje korupcijskih tveganj. To kar je v razvitih, primerljivih državah preprosto, je pri nas nemogoče, se ne da, je potrebna še ena strategija, so potrebni še eni standardi in še kaj. Kot da smo včeraj odprli bolnišnice, danes pa ugotavljamo, da nam stvari še ne gredo najbolje… Ljudje na položajih ne odgovarjajo na vprašanja novinarjev in ne dovolijo snemanja v javnih zavodih, kot da so to njihove privatne firme. So na javnih funkcijah, trošijo naš denar in morali bi odgovarjati javnosti. Novinar trka na njihova vrata v imenu nas, državljanov…

Ob obilici dela sem si vzel en dan zase in za svojo duhovno plat življenja. Udeležil sem se seminarja »Access the Bars« pri prijateljici Magdaleni Jankovec. S skupino smo preživeli prijeten dan in se naučili veliko novega. »Barsi« so na nek način tako preprosta stvar, da jo je težko opisati. Sam bom metodo uporabljal zase in, kolikor mi bo dopuščal čas, za najbližje, ki si bodo to želeli. Da gre za močno stvar, sem se prepričal že pri praktičnem delu na seminarju.

Prebral sem avtobiografski roman Cavazza in našega priznanega igralca spoznal s človeške plati. Čisto preveč bede, ponižanj, otroških krivic, izgub… za enega samega človeka. Za človeka, ki je za večino predvsem znani igralec, zvezdnik, za katerega misliš, da mu je bilo v življenju predvsem lepo. Vredno branja. Hvala za podarjeno knjigo Vlasta in Darko.

In še knjigo Zberi pogum, avtorice Cheryl Strayed sem prebral. Misel s te knjige se zelo navezuje tudi na prej napisano o Cavazzi: »Tvoje domneve o življenju drugih so neposredno povezane s tvojo naivno domišljavostjo. Marsikdo se ti zdi bogat, a v resnici ni. Za marsikoga si domišljaš, da mu je z rožicami postlano, a je garal, da je dosegel to, kar je. Marsikdo se ti zdi brez sence skrbi na tem svetu, a v resnici je trpel in trpi še zmeraj.«

Zaključujem pa tokratni »dnevnik« s še eno mislijo iste avtorice: »Nihče ne bo živel namesto tebe. To moraš storiti sam, naj si bogat ali reven, suh ko poper ali masten zaslužkar, nesramno bogat dedič ali žrtev hude krivice. Ne glede na to, kako težko je, ne glede na to, kakšne nepravične, žalostne, bedne stvari so se ti zgodile, vedi, da je samopomilovanje slepa ulica. Tvoja odločitev je, ali boš zapeljal vanjo. Tvoja odločitev je, ali boš v njej obtičal ali pa se obrnil in odpeljal proč.«

Odpeljite se proč. daleč od slepih ulic… Tam se boste imeli lepše… Vredno je vsaj poskusiti, če mi že ne verjamete popolnoma… Predvsem pa morate verjeti sebi, da se to sposobni narediti… Srečno in vesel december vam želim…

Boštjan Polutnik



OKTOBER 2016

Bruce Springsteen v avtobiografiji odkrito o svoji bolezni – depresiji. »Včasih nisem mogel niti vstati iz postelje. Zdelo se mi je, da je bila vsa moja energija, nekaj, kar je bilo vedno gonilo mojega življenja, kruto ukradena. Bil sem hodeča lupina.« Marsikdo si težko predstavlja zvezdnika, ki dneve in dneva joka, naphan z antidepresivi. Po drugi strani pa so prav zato avtobiografije: da se ikone počlovečijo, da tudi »navadni« smrtniki ugotovimo, da je vsa prtljaga, s katero hodimo po svetu, nekaj povsem normalnega, nekaj, čemur nihče ne pobegne.

Oktober se je začel s sveto birmo, h kateri sem prvič v vlogi botra pospremil našega Blaža. Tako kot večina obredov pri naši hiši, je tudi ta minil mirno, brez nepotrebnega pompa, kakršnekoli napetosti oziroma stresa. Sledilo je prijetno druženje z najožjimi sorodniki in prijatelji, popestreno s kulinaričnimi specialitetami Turistične kmetije Ravnjak.

V tem mesecu sem imel nekaj seminarjev in individualnih srečanj, ki so bila zelo poučna tudi zame. Posamezniki, ki izstopajo iz skupin s svojim drugačnim delovanjem, prinašajo material za mojo knjigo, ki počasi a vztrajno zori v obliki zabeležk, ki si jih pripravljam po srečanjih s posebnimi ljudmi. Takšna srečanja so pogosto zelo naporna, a prinašajo dodano vrednost, dragocene izkušnje, lastne primere iz prakse, ki jih ni nikoli preveč. Hvaležen za te darove…

Hvaležen pa sem tudi za srečanja pri nas doma, z ljudmi, posebnimi na drugačen način. Z ljudmi, ki prinašajo zgodbe življenja, ki človeku pomenijo luč, vredno sledenja, posnemanja. Večer s Simonom, Ernestom, Evo in Matejem je bil eden takih. Z vami želim deliti misel do katere smo prišli skozi kramljanje o tem in onem, ki me je obogatila: »Ko najdeš v življenju nekaj, za kar je vredno živeti, takrat si pripravljen tudi umreti«. Spomnil sem se ob tem svojih besed na praznovanju štiridesetletnice, ko sem rekel v svojem nagovoru zbranim, da je bilo mojih štirideset let tako zelo aktivnih, polnih, doživetih, da sem izpolnil svoje sanje, in če bi moral umreti, ne bi ničesar obžaloval. Za tisti trenutek je bilo to res, a po tem se je zgodilo še toliko tega, kar je bilo vredno, da lahko vedno znova ugotovim, da vsake toliko najdem še nekaj, za kar je vredno živeti. Hvala življenje za vse darove, pa seveda tudi lekcije, ki jih sprejemam kot del celote in v smislu »če ne bi bilo teme, ne bi videli, kako lepo žarijo zvezde na nebu«.

Gotovo sta minili že dve desetletji, od kar sem prebral Coelhovega Alkimista. Vem, da me je takrat zelo navdušil. Knjiga, ki je dobila posebno mesto med knjigami na naših policah, me je vedno pogosteje nagovarjala, da jo ponovno vzamem v roke in jo še enkrat preberem. Trenutek je bil očitno pravi in zgodilo se je. Na dveh tretjinah ponovno prebranega teksta, sem se začel spraševati, kaj me je ob prvem branju tako navdihnilo…? Nič posebnega se mi ni (več) zdela in že skoraj sem jo postavil nazaj na polico. Nekaj me je kljub temu vleklo k nadaljnjemu branju. In ja, zaklad tokratnega, ponovnega branja, me je čakal v zadnjem delu. Izjemne, močne, poučne, modre, neprecenljive misli… Nekaj jih delim tudi z vami:

Rekel je : »Odhajam. Rad bi, da veš, da te ljubim. Ljubim te, ker…« Prekinila ga je: »Ne govori! Ljubiš zato, ker ljubiš. Da ljubiš, ne potrebuješ razloga.«

»Zaklad je tam, kjer je srce«.

»Človeška srca se bojijo uresničiti svoje največje sanje, ker mislijo, da jih niso vredna ali da jih sploh ne morejo doseči. Srca umirajo od strahu, če samo pomislimo na ljubezni, ki so za vedno odšle, na trenutke, ki bi lahko bili lepi, pa niso bili, na zaklade, ki bi lahko bili odkriti, pa so ostali pod peskom, zakopani za vedno. Kadar se kaj takega zgodi, strašno trpimo.«

»Strah pred trpljenjem je hujši kot trpljenje samo«!

»Vsak človek ima svoj zaklad, ki nanj čaka«.

»Na žalost gre le malokdo po poti, ki je zanj pripravljena, po poti Osebne legende, po poti sreče. Mislijo, da je svet grozeča nevarnost – in zato resnično postaja grozeča nevarnost. Srca govorimo z zmeraj tišjim glasom, a nikdar ne obmolknemo. Želimo si, da ljudje ne bi slišali naših besed: nočemo, da bi trpeli, ker nam niso sledili«.

»Oči izžarevajo moč duše«.

»Samo ena stvar lahko prepreči, da se sanje ne izpolnijo: strah pred neuspehom«.

»Moramo se spremeniti v nekaj boljšega in dobiti novo Osebno legendo«.

»Ljubezen je sila, ki Dušo srca spreminja in jo izboljšuje. Ko sem se prvič vanjo potopil, se mi je zdela popolna. Kasneje sem spoznal, da je odsev vseh bitij in da v sebi bije vojne in se predaja strastem. Dušo sveta hranimo mi sami. Zemlja, na kateri živimo, bo slabša ali boljša le toliko, kolikor bomo mi slabši ali boljši. In tu nastopi moč Ljubezni. Zakaj če ljubimo, si zmeraj želimo biti boljši, kakršni smo«.

»Prava ljubezen nikdar ne loči človeka od Osebne legende«.

To je seveda le moj »jagodni« izbor, vsekakor pa knjigo priporočam v branje vsakomur, saj skriva v sebi veliko dragocenih sporočil.

Za oddajo Medena pisma si pridno zapisujem misli, ki jih uporabim, ko pripravljam besedilo in pesmi za objavo. Ena boljših, ki sem jih našel v minulem mesecu, pa še kako zelo resnična: »Včasih ni težko oprostiti, težko je ponovno zaupati.« Zato pazite, da ne zapravite zgrajenega zaupanja, kajti včasih ga je zares zelo težko ponovno zgraditi, morda celo nemogoče… Ustvarjeni smo, da bi živeli ljubezen, piše Bruno Šimleša… Živite jo v polni meri… In najdite jo v mnogih dogodkih, ljudeh, odnosih…

Boštjan Polutnik



SEPTEMBER 2016

Pa smo spet v ustaljenem delovnem ritmu. Predavanja, seminarji, sestanki, usklajevanja, pisanje gradiv… Saj vem, kaj vas zanima – če pogrešam radijske sobotne večere. Ne. Ugotovil sem, da je vikend precej daljši, ko nima prekinitve.

Še ena skupina je v septembru zaključila s poukom pri mojem predmetu in na koncu jih je bilo treba tudi oceniti. To je najtežji del učiteljskega dela. Ko smo opravili vse potrebno, sem razdelil prazne liste in prosil, da tudi učenci ocenijo mene. Anonimno. Rekel sem jim, da bi rad prebral predvsem kakšno konstruktivno kritiko, ki mi bo v pomoč, ko bom razmislil o njej in kaj popravil, da bom boljši učitelj. Zelo prijetno mi je bilo prebirati besede, ki so mi jih namenili. Recimo tole: »Ure pri komunikaciji so odlične! Ste iznajdljivi, zabavni in simpatični. Znate popestriti ure z odlično razlago. Ničesar ne bi spreminjala, saj ste nam tudi za življenje dali veliko koristnih nasvetov. Hvala in nadaljujte s takšnimi predavanji«. Najbolj vesel sem, ko lahko dam ljudem, ki me poslušajo, karkoli koristnega za življenje. To je pomembnejše od ocene, ki jo zapišem v redovalnico. In pomembno je, da se tudi jaz učim od svojih učencev.

Običajno ne pišem o praznovanjih in ostalih srečanjih s prijatelji, saj gre za intimne stvari, ki so namenjene le povabljenim. Tokrat bom naredil izjemo. Violeta je praznovala rojstni dan. Sodelavci so ji pred hišo postavili mlaj za 39 let. To ni običajno boste pomislili, saj se mlaji postavljajo za okrogle obletnice. Običajno res, a Violeta ni ena izmed običajnih. Je posebna. Gre za eno od mojih prijateljic, s katerimi ti ne zmanjka besed za pogovor, s katero ti ne more biti dolgčas, ob kateri ne moreš biti slabe volje, za prijateljico, ki posluša in sliši, ki srka in daje. Za njeno življenjsko modrost in vse tisto, kar je naredila na svoji profesionalni poti, bi ji lahko pripisal veliko več let. Violeta je dokaz, da za dragocene življenjske izkušnje niso potrebna dolga desetletja, ampak bistra glava in srce na pravem mestu. Vesel sem, da sta se najini poti srečali in verjamem, da bova na vseh križiščih v življenju še dolgo zavijala v isto smer. In ja, nikoli ne bom pozabil tistega zgodnjega jutra na plaži na Pagu, ko sva pila litrsko kavo, opazovala okolico, klepetala, se smejala in uživala življenje.

Še eno dolgoletno, izjemno prijateljico sem obiskal v začetku meseca – Magdaleno – na njenem čudovitem domu v Dobovljah. Tudi z njo nama ne zmanjka besed. Prebere me, bolj kot sem se včasih sposoben sam prebrati. Ženska, ki čara in »čara«; ki razume in »razume«; ki gleda in »spregleda«… Pred njo ne moreš blefirat. Ne le zato, ker to ugotovi, ampak zato, ker ti to tudi jasno pove. Kar jo poznam, hodi po vsem svetu in išče vedno nova znanja, izkušnje, priložnosti. Izjemno lep večer sem preživel pri njej in izkusil spet nekaj novega, kar počne… Njenim čarovnijam in rokam se vedno brez pomislekov prepustim.

Ko opisujem prijateljstva, ki me radostijo in trajajo že zelo dolgo, sem se spomnil članka, ki sem ga prebral pred časom. Naslov me je pritegnil: »Zakaj je včasih dobro, da izgubite prijatelje?« Vsi smo jih že izgubili. Včasih tudi, ne da bi vedeli zakaj. Velikokrat nas je to bolelo, stokrat in tisočkrat smo se vprašali »zakaj«, a nismo prišli do odgovora. »Nekateri ljudje pridejo v vaše življenje le za določen čas. Ko je lekcija opravljena, odidejo. Vse je v redu. Ne trudite se obdržati ljudi, če je čas, da greste svojo pot. Vsak človek hodi po svoji poti, naše poti gredo včasih vzporedno, spet drugič zavijejo povsem na drugo stran. Poleg tega pa ima vsak svoj tempo hoje. Nekateri stopicajo, drugi tečejo, zato je nemogoče, da bi bili ves čas življenja skupaj. Če v prijateljstvu en član stopi korak naprej, spremeni svoje poglede na življenje in zanimanja, se naravno zgodi, da odnos ni več enak. Ne počutite se zato slabo. Morda se vaše poti nekoč spet združijo, morda ne. Sprejmite, kakor vam je dano. Pomembno pa je, da ohranimo hvaležnost in ljubezen, da nam je bil določen človek v določenem trenutku dan, da smo se lahko nekaj naučili. Lepih trenutkov, ki ste jih preživeli skupaj, vam nihče ne more vzeti. Hkrati pa se veselite in odprite vrata novim možnostim ter novim ljudem, ki bodo bolj v skladu z vašo potjo.«

Naj vaši tečaji prijateljstva nikoli ne zarjavijo in naj peruti ljubezni ne izgubijo niti peresa. Veliko pravih prijateljev in ljubezni vam privoščim tudi to jesen, ki je pred nami… Naj vas prevzamejo čarobne barve, ki se obetajo in naj vas obkrožajo ljudje odprtih src.

Boštjan Polutnik



APRIL 2016 – AVGUST 2016

Ja, od marca nisem napisal dnevnika. Nekaj časa sem bil prezaposlen z drugimi stvarmi. Bil sem tudi len. Bil sem pomladno utrujen. Dogajale so se velike reči. Take, ki vzamejo veliko časa in energije. In v tem obdobju so prevladovale, to pa moram napisati, prijetnejše reči, dogodki, ljudje… V tem času se je zgodil dopust. Čas za konje ustavit. Za ležati na plaži in skoraj nič početi. Ležalnik sem nosil na plažo, pa knjigo in nepogrešljivi mp3 predvajalnik, na katerem imam muziko za dušo. Kakšno noč mi je igrala v glavi (dobesedno, ker si slušalke porinem v uho) do jutra. Na dopustu ob morju, meni tako zelo ljubem morju, sem praznoval svoje 45-to poletje. Prijatelji so poskrbeli za torto iz meni najljubše hrane – palačink, z ustreznim napisom. Zelo dobro, zelo domiselno, predvsem pa tako unikatno, da si človek zapomniš za vedno. Obožujem poletje, vročino, sonce, morje, slano vodo in vse kar spada tukaj zraven… Celo dneve slabega vremena smo odlično izkoristili, z obiskom Mostarja, Medjugorja, Vepriča… Mešanica radovednosti, sreče, iskrenosti – trenutki, ko lahko na stežaj odpremo srce, smo navdušeni, prekipevamo od ljubezni, se veselimo kot otroci. Pogosteje bo potrebno poskrbeti za take trenutke, ugotavljam zdaj, ko sem že čez polovico. Garati vse leto za štirinajst dni dopusta, ni najboljša bilanca.

Pomembna odločitev je dozorela v meni v tem času. Po dolgih letih sem se poslovil od sobotnih večernih klubov Koroškega radia. Večkrat sem že razmišljal o zaključku tega poglavja svojega življenja, nazadnje pred kakšnim letom, a tega koraka nekako nisem zmogel. Takrat sem bil morda še prepričan, da brez radia ne znam ali ne morem živeti. Motivacija (morda izgovor?!), da sem z odločitvijo odložil še za eno leto, je bila bližajoča se 30-letnica radijskega dela, ki se je zgodila julija letos. Predzadnja sobota v aprilu je bila odločilna za ta korak. Zgodil se je preblisk, nekaj razmisleka, odločitev in objava na facebooku. Slednje je bilo nujno, da si ne bi slučajno spet premislil. Ko enkrat svojo odločitev obelodaniš, je težje narediti korak nazaj. Potem sem odločitev še prespal in ko sem ugotovil, da sta Barbara in Blaž nad njo navdušena, sem dobil samo še potrditev, da sem se odločil prav. Mislim, da sem izpel svoje radijske sanje… Razbremenjen sem koraka, ki ni bil lahek, a ga je bilo potrebno narediti… Odslej bodo tudi moje sobote namenjene družini in prijateljem… Ko pogledam na tedne, leta, zapišem lahko celo desetletja nazaj, sem tudi sam presenečen, da sem toliko (zaporednih) sobot preživel na radiu. Prijatelj me je te dni vprašal, kakšno »odškodnino« sem dobival v zameno za svoje sobote podarjene poslušalcem…? Ko sem mu zaupal »številko«, je rekel, da sem resnično zelo zelo dolgo vztrajal.

Zadnjo soboto v avgustu, ko sem delal še zadnji sobotni večerni program, sem doživel veliko presenečenje. Obiski zvestih poslušalcev, prijateljev…, polne mize dobrot, lepe besede v slovo, nepozabno druženje… In priznam, besede, ki so mi jih namenili poslušalci v slovo v etru ta večer (tudi preko facebooka), so mi nadomestile in presegle zahvalo, ki bi jo morda lahko dobil od koga drugega.

Nisem velik ljubitelj filmov. Pogledam jih le nekaj na leto. Zadoščajo prsti ene roke, da jih preštejem. Priporočilo, da si ogledam romantično dramo »Ob tebi«, me je po dolgem času pripeljalo v kino. Gre za film, ki sledi življenjski resnici, da pogosto najdemo ljubezen tam, kjer smo jo najmanj pričakovali in da nas včasih popelje tja, kamor sploh nismo pričakovali, da nas bomo prišli. Vredno si je bilo vzeti čas in večer preživeti drugače. In še si želim takšnih večerov – morda se navdušim nad filmi… Predlagam ogled.

Drugi obisk Svete Foške pri Puli je tudi meni pokazal moč energij, o katerih sem doslej le bral in poslušal. Težko opišem doživeto, a prepričan sem, da doslej slišano ni iz trte zvito… Obiščite ta poseben kraj, morda vam bo obisk zelo koristil… Če se vas že ne bodo dotaknile posebne, močne, izjemne energije, boste zagotovo z ogledom gotovo nahranili dušo …

Za zaključek pa misel, ki sem jo prebral in se poglobil v njeno vsebino: »Nesmiselna je ljubezen, v kateri ne vidiš PRIHODNOSTI. In nesmiselna je prihodnost, v kateri ne vidiš LJUBEZNI.« Zato, dragi moji bralci, ljubite, najprej sebe, potem pa tudi druge… Ljubezen boste zagotovo dobili nazaj… Tole je zelo podobno mojemu življenjskemu motu, da se dobro z dobrim vrača… Včasih je potrebno malce počakati, a potrpežljivim se vedno izkaže, da to drži.

Boštjan Polutnik



MAREC 2016

Koliko sovražnosti, nestrpnosti, sovraštva na FB… koliko pritlehnega obračunavanja, grdih, nespodobnih besed… Nameraval sem kaj več napisati o tem, a sem si premislil. Ni vredno. Škoda besed. Bom pisal raje o lepih stvareh.  

Konec meseca sem izvajal seminar komunikacije in obvladovanja konfliktov na Osnovni šoli Juričevega Drejčka na Ravnah na Koroškem. Po seminarju so mi ravnateljica in učitelji podarili pručko, ki so jo izdelali učenci pri tehničnem pouku. Darila sem se izjemno razveselil. Zaradi praktičnosti, ličnosti, uporabnosti, predvsem pa zaradi tega, ker je vse to plod njihovega dela. Pred (zdaj že lahko rečem mnogimi) leti mi je prijateljica Polonca, ki je delala na tej šoli, podarila likovno delo nekega njenega učenca. Še danes hranim to sliko okvirjeno kot umetnino velike vrednosti. Meni resnično predstavlja veliko vrednost in drag spomin na prijateljico. Tudi pručka že krasi naše stanovanje in prinaša vanj dodatno pozitivno energijo.

Zaradi predavanja na Evropski pravni fakulteti sem moral v center Ljubljane. Po dolgem času v strogi center naše prestolnice, kjer sem stanoval dve leti (od 1992 do 1994). Res je da zadnjih dvanajst let delam v Ljubljani, a moja pisarna je na obrobju mesta, pod Šmarno goro. Po nakupih, na kakšno malico ali kosilo, pa občasno na masažo, me pot največkrat zanese v BTC, tuintam v Šiško ali na Rudnik. Center našega glavnega mesta je izjemno lep, živahen, poln življenja, turistov, raznovrstnega dogajanja. Žal tudi bede. Na vseh ulicah srečaš berače, ki prosijo za denar, nekateri nemo in sklonjenih glav, drugi s prošnjami, tretji s transparenti… Daš nekaj kovancev prvemu, preostale iz denarnice drugemu, pri tretjem greš mimo, pogledaš nazaj slabe vesti, potem pa se sprijazniš, da si pač porabil drobiž in jih »spregledaš«. Težko jih »spregledam« in center me spet nekaj časa ne bo videl, čeprav je sicer lep.

Vse pogosteje slišimo za razstrupljanje. V zadnjih letih je moderno govoriti o tem. Na vsakem koraku nas bombardirajo s pomembnostjo uživanja prehranskih dodatkov, t.i. super živil, od katerih pa imajo mnogo več prodajalci kot kupci oz. tisti, ki jih zaužijejo. »Super živila« je marketinška skovanka za super zaslužke… Nedavno sem na TV gledal oddajo, v kateri so strokovnjaki povedali, da je samo eno jabolko enakovredno stotim gramom goji jagod, ki jih k nam pošiljajo s kitajskih plantaž, razmerje cene pa je 1:20, da je hren učinkovitejši od ingverja. Uživanje B-kompleksa lahko zamenjamo z uživanjem kvasa in za isto dozo zapravimo do petdesetkrat manj denarja. Slovenci za prehranska dopolnila, ki jih je na našem trgu preko 5000 in še prihajajo, letno zapravimo preko 30 milijonov evrov. Služenje zaradi nevednosti… Zdravniki pravijo, da bomo pri odstranjevanju strupov telesu najbolj pomagali s tem, da bomo prenehali strupe vnašati vanj, pa z gibanjem, pravilnim dihanjem in pitjem zadostne količine vode. Sam bi k vsemu temu dodal še razstrupljanje duše… Pozabljamo, da je potrebno očistiti tudi dušo. Omejiti negativnost, obvladovati čustva, denimo jezo, zavist in sovražnost… Otresti se izkazovanja svoje moči nad drugimi, oteževanja njihovega življenja…

Tudi na to temo sem v teh dneh prebral izjemno knjigo Konfucij iz srca. Požrl sem jo. Potegnila me je vase. Konfucijeva modrost nam resnično lahko pomaga, da v sodobnem svetu dosežemo duhovno srečo. Košček knjige za vas:

Nekega dne sta moška sede meditirala. Su Shi je vprašal: »Poglej me. Kakšen sem videti?« Foyin je odgovoril: »Rekel bi, da spominjaš na Budov kip.« Ko je Su Shi to slišal, se je glasno zasmejal in rekel Foyinu: »Pa veš, kakšen se zdiš ti meni, ko sediš tu? Kakor kup kravjega dreka.« Foyin je ostal brez besed. Ko se je Su Shi vrnil domov se je pobahal o tem pred sestro. Hladno se mu je zasmejala in rekla: »Kako moreš meditirati s tako neznatnim razumevanjem. Sploh veš, kaj je najpomembneje ljudem, ki meditirajo? Gre le za to, da vidiš srce in bistvo. Karkoli je v tvojem srcu je tudi v tvojih očeh. Foyin je rekel, da spominjaš na Budo, kar kaže, da je Buda v njegovem srcu. Ti pa si rekel, da je Foyin kot kravjek. Predstavljaj si torej, kaj mora biti v tvojem srcu.«

Tudi sam sem se že leta odpravljal na organizirano meditacijo. Končno mi je uspelo. Zahvaljujoč pripravljenosti prijateljice Vesne, da jo izvedemo za ožji krog in kar na domu, sem končno ugotovil, da je meditacija resnično nekaj kar tudi pri meni povzroča pozitivne učinke. In treba jo bo še kdaj ponoviti, se je naučiti, nato pa izvajati. Umiritev telesa, uma, energij in še česa, je pomembna stvar v tem norem svetu.

V življenju ni pomembno, da imaš v rokah dobre karte, ampak da znaš dobro igrati s slabimi (Robert Louis Stevenson). Dobre karte vam želim. Pa dobro igro tudi.

Boštjan Polutnik



FEBRUAR 2016

V začetku meseca sem bil gost oddaje TURBULENCA na nacionalni televiziji. Turbulenca pomeni »zmedo«, »nemir« in prav dobro opisuje, kako sem se počutil nekaj dni pred oddajo. Vse do prihoda v studio sem imel tremo. Tik pred zdajci, na poti iz »maske« v studio, je popolnoma izginila. No, nekateri so jo menda še opazili. Sam je med oddajo nisem čutil, je pa res, da sem bil verjetno videti drugačen. Osredotočen sem bil na držo, pogled, kretnje, dogajanje v studiu, na voditeljico, sogovornico, predvsem pa na vprašanja, ki jih nisem poznal vnaprej. Med radijskim in televizijskim studiem je ogromna razlika. Prav tako med tem, na kateri strani sediš, torej ali sprašuješ ali odgovarjaš. Po oddaji sem prejel veliko, zelo veliko odzivov. Deževali so SMSi, telefonski klici, e-pošta, facebook komentarji… Sam z opravljenim sprva nisem bil zadovoljen, a po vseh odzivih in dvojni analizi posnetka oddaje, sem se omehčal. Res zanimivo, kako imamo (nekateri) ljudje zase precej ostrejše vatle kot za druge… Je bila pa Turbulenca zanimiva življenjska izkušnja, vredna nekoliko zmede in nemira.

Zahvaljujoč javnemu pismu, ki ga je dr. Uroš Dobnikar, zdravnik Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, napisal svojemu direktorju, sem »spoznal« še enega čudovitega človeka. Prebral sem intervju z njim v Zarji in navdušen sem bil, da se »rojeva« še en »Erik Brecelj«, še en »upornik z razlogom«, ki bo pokazal ogledalo lažnim, umetno ustvarjenim, napihnjenim avtoritetam. Všeč so mi ljudje, ki ohranijo pravico do svojega mišljenja, pa čeravno je to drugačno od mišljenja njihovega šefa in si mu upajo povedati tudi kritiko. Več kot bo takih ljudi, manj bo mobinga in drugih oblik šikaniranja sodelavcev na nižjih nivojih. Nekaj dragocenih Dobnikarjevih misli iz omenjenega intervjuja, ki jih je vredno prebrati: »Agresivni odnosi, nadvlada, manipuliranje in podrejanje so bolezen družbe, ki jo čutimo na vseh ravneh življenja. V vseh ljudeh je to zapisano in to je bolezen, ki jo je treba pozdraviti. […] Vedno ko imaš nekoga, ki s kom manipulira, potrebuješ tudi tistega, ki dopusti, da se z njim manipulira. Če imaš nekoga, ki negativno deluje in vodi množico, zmeraj potrebuješ tudi množico, ki to posluša. Kadar je zavest množice nad tem, do takega vodje ne more priti. […] Izobraženost še ne pomeni, da si tudi čustveno dozorel. To samo priča, da znaš, česar si se naučil. Kar tvoje srce čuti, notranji mir, stabilna čustva – tega pa ti izobrazba ne da. […] Če bi pogledali slovenske družine, bi verjetno v marsikateri našli veliko agresije, negativnih čustev, slabih odnosov, iz teh okolij pa potem raste družba. […] Vse se začne v odnosih. S tem lahko ozdraviš tudi kakšno bolezen. […] Vrednotimo se s tem, koliko materialnega imamo. Ker vsega zaželenega ne moremo imeti, se v nas razvije podzavestni strah, da nam to ne bo dosegljivo, ter se počutimo manjvredne, depresivne. To so vzroki, ki poganjajo bolezen. […] Naše javno zdravstvo bi cvetelo, če ne bi bilo v njem toliko osebnih interesov in zlorab. Če bi bil v njem prisoten duh, kako čim bolje pomagati pacientom, potem bi se dalo veliko urediti. […] Z meditacijo človeku lahko uspe ozavestiti, zakaj se mu rakasto obolenje dogaja, in tako modra doseže, da to izgine za vedno.«

Ta mesec sem začel pripravljati novo oddajo z naslovom Medena pisma, v katerih, ob četrtkih zvečer, vrtim nežno, romantično glasbo in prebiram pisma poslušalcev. Po treh oddajah imam občutek, da se nov radijski projekt dobro prijema. Projekt sem bil pripravljen sprejeti, saj oddaja nastaja večinoma v našem domačem studiu, nato pa jo zmontirajo pravi tehnični mojstri. Tako nisem vezan na delovni čas naše montirnice in lahko oddajo snemam kadarkoli. Večinoma nastaja tonski posnetek pozno zvečer ali celo ponoči.

Pogovarjal sem se z mamo hčerke, zelo bistre osnovnošolke, o tem, kako njena učiteljica, da bi izpadla dobra v očeh ravnateljice, uči svoje učence lagati. Ves teden jih pripravlja na šolsko uro, na kateri bo hospitirala ravnateljica. Učenci se morajo na pamet naučiti njenega scenarija poteka šolske ure, kot kakšne pesmice, in ko napoči dan obiska ravnateljice, morajo »glumiti«, kako prvič slišijo, kar jim pripoveduje in briljantno odgovarjajo na njena vprašanja. Točno se ve, kdo kdaj dvigne roko in kdo se kdaj oglasi in kaj takrat reče… Za »skozlat«. Lahko učitelj še na boljši način pokaže ves svoj domet in vso svojo (ne)sposobnost. Je potem sploh kaj čudnega, da smo Slovenci tako spretni v goljufanju. Tega nas učijo že v osnovni šoli. Dober učitelj mora biti pripravljen na hospitacijo pri vsaki uri svojega pouka. In to bi bil smisel hospitacij. Ne pa v naprej naučena »igra« za ravnateljico.

Za navdih ob koncu mojega tokratnega monologa pa nekaj misli igralke Polone Vetrih iz intervjuja v Dnevniku: »Lahko bi se plazila in bi mi dali drobtinico, ampak to nisem jaz in tudi z drobtinicami ne smemo biti zadovoljni. Niso me znali uvrstiti in sem jim šla na živce, ker imam črne lase, črne oči… Zdaj se šalim, a nekaj jim zagotovo ni bilo všeč. Ampak namesto da bi se zapila in jamrala v bifeju, sem pač delala svoje stvari in prišla noter skozi druga vrata, kot delamo pogumni ljudje. Pravijo, da bogovi ljubijo pogumne. Ne glede na vse, so mene bogovi ljubili.«

Bodite pogumni in bogovi bodo ljubili tudi vas. Kot je zapisala Sara Henderson: »Ne čakajte, da se bo pokazala luč na koncu tunela, stopite tja in sami prižgite to presneto stvar«.

Boštjan Polutnik



JANUAR 2016

Leto smo začeli z novim projektom – ŠOLO VODENJA, s katero smo pričeli v Slovenj Gradcu. Delo s sedmimi vodji z različnih podjetij mi predstavlja pravi izziv. Vesel sem, ko kakšno priporočeno orodje preizkusijo v praksi in ugotovijo, da deluje. Prav težko čakam, da mine teden in se ponovno srečamo. Dober vodja, opremljen z ustreznimi veščinami vodenja, komunikacije, obvladovanja konfliktov, veščin javnega nastopanja, poslovnega bontona, bontona oblačenja, obvladovanja stresa, upravljanja s časom itn., je zlata vreden. Pripomore lahko, če teorijo udejanji v praksi, k boljšim rezultatom, organizacijski klimi, nižjemu absentizmu, manjši fluktuaciji… in k temu, da zaposleni postanejo najboljši ambasadorji podjetja v javnosti. Podjetje, v katerem prevladujejo slabi medsebojni odnosi, izgubi več kot 2000 evrov letno na zaposlenega. Ob takih podatkih me še bolj preseneča, ko se nekateri direktorji (in direktorice) pomembnih podjetij v javnosti predstavljajo kot socialno in čustveno inteligentni ter vešči veščin vodenja, njihovi sodelavci pa množično govorijo drugače. Nazadnje sem slišal pripombo enega takih delavcev, da »ima družino, ki mu veliko pčomeni, a gre raje klošariti, kot da bi se vrnil v neko podjetje«. Pobrskal sem po internetu in našel še na desetine hudih kritik na račun podjetja in njegove direktorice. Noro. Ve, kako bi bilo treba, v javnosti prodaja bučke, da tako dela, resnica pa je povsem drugačna.

Snemanje oddaje ODSTIRANJA me je vodilo na Primorsko, kjer sem spoznal prof. dr. Marka Pavliho. Prebral sem pred tem njegovo knjigo »Nismo rojeni le zase«, nekaj drugih njegovih pisanj, pogledal nekaj intervjujev, pobrskal po internetu. Čudovit človek, za katerega mi je žal, da ni mogel uresničiti svoje ideje o drugačni politiki. Zato jo je tudi zapustnil. V omenjeni knjigi je med drugim zapisal »resnična etičnost se pokaže šele v kočljivih in kritičnih trenutkih«. In res. Pokazala se je tudi pri naši vladajoči stranki.

Ne morem mimo tega. Ne gre. Preveč sem v tem mesecu premišljeval o tem in se jezil. Najprej nase, ker sem se pustil prepričati, da sem na zadnjih parlamentarnih volitvah verjel Miru Cerarju in njegovemu adutu, na katerega je stavil - etičnosti nastajajoče nove, drugačne politične stranke.. Potem pa še nanj, ki je gladko požrl besedo in svojega aduta. Brez sramu, s trhlimi argumenti in s figami v žepu. Vsak minister, ki je prejel denar (kolikorkoliže), bi moral brez premisleka leteti iz vlade. Jaz bi mu še prepovedal, da kadarkoli, na kakršenkoli način pride do "javnega" denarja. Kakšne pravljice je ob podpori tem umazanijam (Mramorja, Makovec Brenčičeve) pripovedoval predsednik vlade. Naj ga bo sram. In vse tiste, ki so prejemali denar za pripravljenost. Kot namestnik komandirja na policijski postaji in desetletje kot predstavnik za odnose z javnostmi, ki sem bil 10 LET (razen v času dopusta) v nenehni pripravljenosti, nisem prejel niti centa za svojo pripravljenost. Da, niti centa. S svojimi študenti se, ko pripravljajo diplomska dela, že leta srečujem v prostem času, popoldne in med vikendi, da jim prikrajšam pot do Ljubljane, kjer sicer "uradujem". Na konec pameti mi ne pade, da bi mi zato pripadal kakšen dodatek, še najmanj za pripravljenost… Dovolj politike, olajšal sem si dušo. SMC je zame mrtva stranka. Ne obstaja kot možnost izbire.

Sreča je osrečiti nekoga. Z Barbaro sva končno našla čas in obiskala Ivanko, ki živi v domu starejših na Prevaljah. Komuniciramo večinoma preko facebooka in telefona, tu in tam pa se obogatimo s kratkim druženjem. Ivanka je dama v pravem pomenu te besede. Dama, kakršnih ne srečaš pogosto. Je vedrega duha, zelo realnih in zbranih misli, izjemna poslušalka, prijaznega, širokega srca. Ivanka je človek, ki je svoje srce pogosto v življenju razdajala za druge in iz tega črpala moč za življenje, ki ji ni vedno posipalo rožic po njeni poti. Za njo je plemenita življenjska zgodba, ki bi lahko bila, če bi jo zapisali v knjigo, bestseller. A zaradi njene skromnosti, te knjige gotovo ne boste kdaj brali. Zelo skromno pripoveduje o velikih dejanjih v svojem življenju, a ko jo poslušaš, ne le z ušesi, ampak tudi s srcem, ugotoviš, da je velik človek. Če velja, da smo veliki, kolikor je veliko naše srce, lahko zanjo zagotovo zapišem tako. Hvala Ivanka, da si. Hvala v imenu vseh, ki nas osrečuješ. Vem, da ti ne bo všeč, kar bom zdajle napisal, ker si preskromna, a ti si resnično angel na Zemlji. Če bi bilo več takih ljudi, bi bilo življenje prijaznejše.

Sicer pa je bil januar v vseh pogledih tako intenziven, da je zmanjkalo časa za marsikaj, kar bi bilo še vredno narediti in o čemer bi bilo še vredno pisati. Za konec danes ena čudovita zgodbica, ki sem jo prebral v teh dneh:

Nekega dne je Thomas Edison prišel domov in dal mami pismo. »Učiteljica mi je dala to pismo in rekla, da ga moram dati tebi«. Med branjem pisma je mati dobila solzne oči. Sinu je prebrala pismo: »Vaš sin je genij. Naša šola je premajhna zanj, saj nima tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko učili. Predlagamo, da ga učite sami doma.« Mnogo let po mamini smrti je Edison postal eden največjih izumiteljev. Nekega dne je pregledoval družinske zadeve. Našel je tudi zloženo pismo, v katerem je pisalo: »Vaš sin je mentalno zaostal. Naj ne hodi več v to šolo.« Edison se je zjokal in nato zapisal: "Thomas Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja.« Na poti do izjemnih uspehov potrebujemo le eno osebo, ki VERJAME v nas.
Verjemite vase, verjemite tudi v druge. 

Boštjan Polutnik



DECEMBER 2015

Tečejo še zadnji dnevi leta 2015. Običajno je to čas, ko se obračamo nazaj na prehojeno pot, na dogodke, ki so najbolj zaznamovali naše življenje. In čas, ko že stremimo v prihodnost in kujemo načrte za leto, ki prihaja. Mnogi v teh dneh (spet) pripravljajo novoletne zaobljube. Predvsem pa množice drvijo v trgovine in kupujejo darila ter hrano za obložitev praznične mize. Je že res, da se za paznike, ko smo doma in imamo nekaj več časa, pripravi kaj posebnega za pojesti. Tudi to drži, da nas obišče več ljudi kot običajno. A kljub temu nikakor ne morem razumeti prepolnih nakupovalnih vozičkov. Kot da bi ljudje ob praznikih imeli za dve ali celo tri številke večje želodce. Na vse načine se poskušam izločiti iz množice potrošnikov in do neke mere mi to uspeva, moja novoletna zaobljuba pa je, da se bom v prihodnje še bolj potrudil.

Obstaja na stotine boljših načinov, kako lahko nekomu pokažemo, da nam nekaj pomeni, da ga imamo radi, da je za nas pomemben, kot je ta, da mu nekaj kupimo. Seveda se tudi temu ne bomo nikoli v popolnosti izognili, a dobro je, da potrošniški način, koliko je le mogoče, zamenjamo s tem, da ljudem, ki so nam pomembni, namenjamo svoj čas, jim sami izdelamo nekaj kar znamo, jim naberemo zdravilno rastlino, ki raste za našo hišo, jih povabimo na zanimiv sprehod, napišemo pismo zahvale, jih objamemo, se z njimi smejemo, jih podpiramo, ko si prizadevajo doseči določen cilj, smo zadovoljni z njimi, ko ta cilj dosežejo, jim prisluhnemo in smo jim v oporo, kadar jim je težko in še in še bi lahko našteval. Vse to si bodo mnogo bolj zapomnili kot to, da smo jim kupili lepo vazo, ki so jo postavili na neko polico.

Kadar odprem škatlo, v kateri hranim drobna pozorna sporočila, ki mi jih je napisala Barbara, pa risbice, ki so mi jih narisali Blaž, David, Matej, Maja, Nik in še kdo od otrok, ko preberem kakšno od pisem, ki mi jih je napisal Blaž, ko je želel neko svoje čustvo izraziti na poseben način, ko preberem zapiske, ki sem jih napisal ob kakšnem posebnem dogodku, mi zaigra srce. In igra precej glasneje in občutki ob tem so intenzivnejši, nenadomestljivi s čemerkoli. Gre za unikatne stvari, ki si jih ne morem kupiti z denarjem, ki so bile narejene posebej zame, ob neki posebni priložnosti. Gre za stvari, ki bi jih želel vzeti s sabo, če bi moral na samotni otok.

Ko pišem o decembru ne morem mimo tega, da je umrla pevka Simona Weiss. Prvič sem jo srečal leta 1987, ko sem snemal intervju za šolsko TV, kasneje sva se srečala tudi na radiu in na kakšni prireditvi. Kljub svoji popularnosti in priljubljenosti je bila za svoje občinstvo preprosta in pristna. Tudi njenega uspeha slovenska zavist ni mogla spregledati in, kot se za našo kulturo »spodobi«, je bila deležna premnogih nizkih udarcev, ki so gotovo prispevali k njeni odločitvi o umiku z glasbene scene. V dneh po smrti so njene pesmi vrteli in o njej govorili tudi tisti, ki so se njene »komercialne« glasbe izogibali, morda celo sramovali in s prstom kazali na tiste, ki smo jo tu in tam uvrščali v radijski program. Tudi sam sem bil deležen kritik in celo sankcij na ta račun, s podukom, da je treba poslušalce »vzgajati« s kakovostno glasbo. Nikoli nisem in ne bom pristal na posiljevanje poslušalcev z glasbo, ki jim ni všeč. Tudi Simonine pesmi so bile in bodo ostale del mojega glasbenega izbora. In ker sem ji posvečal nekaj svoje »pozornosti« vsa ta leta, nisem potreboval njene smrti »izkoristiti« kot priložnost za predvajanje njenih pesmi ob sporočanju novice o smrti poslušalcem.

Božični večer je pri nas minil ob družinski večerji pri starših, kasneje pa sva z Blažem ob poslušanju pestrega programa Koroškega radia, ki ga je pripravila Barbara, ob jagodnem izboru glasbe, primerne za ta večer ter izjemnih gostih, postavljala božično drevo, jaslice, pekla cimetove piškote in se predvsem neizmerno zabavala ob skupnem početju. Nekaj neprecenljivih ur, ko sva bila tukaj le drug za drugega. Nekaj ur, ki sva si jih poklonila in so osrečile oba.

Pred nami je silvestrovo. O njem je pisateljica Azra Širovnik v ONI zapisala tudi tole: »Vmes pa je bilo tudi eno nepozabno boleče. Prelom se je zgodil s smrtjo moje sestre nekega novembra. Vso silvestrsko noč sem presedela doma, oblečena v rdeče, ob svečah in globoko trčila ob dejstvo o minevanju. Od takrat je vsaka sekunda moje silvestrovo, darilo pa dejstvo, da sem zdrava in živa.« Naj bo tudi naše darilo to, da smo zdravi in živi. Za srečo pa prevzemimo odgovornost v svoje roke. Nekje sem nekoč prebral: »Srečo je treba vaditi, tako kot violino.« Začnimo vaditi, takoj zdaj… Vse dobro vam želim… In še več tega, v majhnih požirkih, skozi vse leto…

Boštjan Polutnik



NOVEMBER 2015

Še vedno sem pod močnimi vtisi zaključne prireditve, ki so jo pripravili udeleženci Male šole javnega nastopanja. Bili so kreativni, raznoliki, prisrčni, ustvarjalni in domiselni, predvsem pa so pokazali znanja, ki so jih na desetih srečanjih pridobivali in utrjevali. Tudi najmlajša udeleženca sta se imenitno izkazala. Vedno znova ugotavljam, da se nanje navežem, pa čeravno se družimo le slabe tri mesece. Bravo naši »malčki«, bili ste čudovita skupina. Želim vam vse dobro. In obljubljam, da bomo še letos pripravili nadaljevalni, zahtevnejši program.

V teh dneh, ko že polnimo koledar naših aktivnosti za prvo polletje prihodnjega leta, sem prav ponosen na opravljeno pot STATUS IZOBRAŽEVANJA. Medtem ko je bilo potrebno prejšnja leta iskati stranke in jim ponujati naše usluge, se tokrat stranke pretežno »ponujajo« kar same. Januar in februar sta že precej natrpana in z Barbaro kar težko usklajujeva vse želje, ki jih kaže trg. Dober občutek. Najino delo je postalo prepoznavno. Ob tem se spomnim začetkov, ko se je bilo potrebno dobesedno »boriti« za vsako stranko, za sleherno predavanje in seminar. Takrat sem naivno računal na pomoč nekaterih ljudi. Predvsem tistih, ki sem jim tudi sam delal velike in male usluge, pa tistih, ki so sami od sebe obljubljali, da bodo pomagali, »zrihtali«, rekli dobro besedo… Obupal sem nad večino teh. In priznam, dostikrat sem bil zaradi tega razočaran. Morda zato, ker moja dana beseda nekaj pomeni in sem naivno pričakoval, da tudi njihova. Zdaj, ko sem nehal računati na usluge vseh, ki so mi obljubljali pomoč, so se stvari začele dogajati. In dobro je, da je bilo tako. Nikomur ničesar ne dolgujem! In ja, kot poje Edith Piaf v eni svojih največjih uspešnic, ničesar ne obžalujem. Tudi usluge, ki sem jih naredil, niso bile zaman, saj so obogatile vsaj mene.

Verjamem, da ste se ob prebranem spomnili na zavist. Tudi sam sem se. V naši folklori zelo visoko kotira zavest o pregovorni slovenski zavisti. Če bi 'fovšija' gorela, bi nam bilo vsem zelo toplo, piše v svoji kolumni tudi profesor Boštjan M. Zupančič, ki sem ga v svojih dnevnikih že citiral. Iz enega zadnjih njegovih člankov, ki sem jih prebral, prav na temo zavisti: »Zavist je morilka vseh vrlin, je žalost ob uspehu drugih in veselje nad tujo bolečino. Zavist je napad na tisto, kar je najbolj občudovanja vredno. Za filozofa Johna Rawlsa je v kombinaciji z občutkom nemoči vsakdanja zavist posledica nizkega cenjenja samega sebe. […] Ljudje, ki so imeli srečno (zlasti zgodnje) otroštvo in ki v življenju niso poraženci, ampak zmagovalci, sebe doživljajo kot človeka, ki nima komu kaj zavidati. [….] Ljudje, ki so obremenjeni z bogato zasluženimi manjvrednostnimi kompleksi, svojo zavist izživljajo v napadih, ki so sami sebi namen. Če te strukturne zavisti ne bi bilo, bi bilo slovensko javno življenje do neprepoznavnosti drugačno, boljše.«

V intervjuju v ONI sem »spoznal« zanimivo žensko, psihologinjo Ljubico Uvodić Vrančić, ki je med drugim dejala: »Ljubiti je treba ljudi, uporabljati pa stvari. Mi pa splošno gledano ljubimo stvari in uporabljamo ljudi«. In še tole je dejala, kar je aktualno v teh dneh, ko že razmišljamo, kaj podariti za praznike ljudem, ki jih imamo radi: »Ničesar, kar je možno kupiti. Svojim dragim osebam podarite koncentriran čas z vami. Objemite jih, jim recite tisto, česar nikoli ne govorite, saj mislite, da zadostuje, da ste to povedali pred desetimi leti. Povejte jim še enkrat…«

Povejte jim še enkrat in imejte se radi tudi v prazničnem decembru.

Boštjan Polutnik



OKTOBER 2015

Zadnji dan v oktobru sedem pred računalnik in odprem datoteko z imenom »dnevnik oktober 2015«. Pred mano se pojavi prazen, še nepopisan list. »Opala«, si rečem, »kaj se ta mesec ni nič pomembnega zgodilo.., o čem bom pa pisal?« Iz torbe vzamem rokovnik in preletim dogodke minulega meseca. Kar težko verjamem, da se je zgodilo toliko dogodkov, srečanj…

Na poslovnem področju se je mesec pričel s sprejemom novih študentov na naši šoli, sledila so predavanja v šoli, pa za eno čudovito skupino v Termah Dobrna, za trenerke Mažoretne zveze na Primorskem, za pripadnike zaščite in reševanja na Igu, za policijske vodje v Gotenici, za vodje z Ministrstva za javno upravo v Ljubljani, za nemedicinsko osebje Splošne bolnišnice Celje, za vodje doma starejših v Radljah ob Dravi, nadaljevali smo redne supervizije… Na povabilo Thermane Laško sem si ogledal njihov kongresni center, kjer bomo zagotovo priredili katerega od naših seminarjev… Dvakrat sem »manjkal« v Mali šoli javnega nastopanja in ko sem se jim po dveh tednih ponovno pridružil, sem bil navdušen nad napredkom naših malih šolarjev.

V podjetju STATUS IZOBRAŽEVANJE, ki bo prihodnji mesec vstopilo v deveto leto delovanja, še vedno sledimo cilju, da vsako leto pripravimo vsaj en nov produkt, ki ga lahko ponudimo trgu in našim zvestim poslovnim partnerjem. Zadnjih nekaj mesecev je nastajala delavnica, za katero je bila zadolžena Barbara. Ura je v tem času običajno zvonila pred peto, študij literature, iskanje idej, prepletanje teorije v prakso, iskanje primerov iz življenja, prevajanje tuje literature, korekcije zamišljenega programa…, vse to je v tem času pogosto trajalo pozno v noč. Čeravno je priprava terjala nadčloveške napore, zraven je bilo potrebno namreč opraviti tudi vso redno delo, je bilo vredno. »Novorojenček« je navdušil udeležence, ki so ga prvi »videli, slišali in doživeli«. Bili so »aha efekti«, zgodile so se celo solze… Moram zapisati svoj občutek, ki mi pravi, da Barbara, tako kot je včasih uživala in še uživa in z vsem srcem dela za radio, vse bolj uživa v predavateljskem poklicu, ko suvereno vstopa v predavalnice po vsej Sloveniji, pred najrazličnejše udeležence… Mislim, da je začutila, da ko veliko svoje energije daje, je še več dobiva nazaj. Če daješ energijo nekomu, ki ti jo vrača, se namreč energija povečuje. Če bi vsi to počeli, bi človeštvo naredilo korak naprej v razvoju.

Po službeni dolžnosti sem en dan in eno noč preživel med migranti v Brežicah. To kar sem videl, sem doživel kot humanitarno katastrofo, ki pa so jo premnogi izkoristili za svoje »potovanje« v Evropo. Pišem o vseh tistih, ki ne bežijo pred vojno in si s tem ne rešujejo življenja. In takih ni malo. Zaradi njih je trnjeva pot ljudi v stiski še težja. Zaradi njih se stiskajo v prenatrpanih centrih, zaradi njih je njihova pot počasnejša, oskrba slabša… Ne znam opisati občutka, ko vsi vpleteni ves dan vlagajo moči v izvajanje postopkov za praznjenje centra (predpisani postopki evidentiranja potrebujejo svoj čas – v tem času je potrebna zdravstvena oskrba, oskrba s hrano, vzdrževanje javnega reda…), ko se število zmanjša za kakšnih dva tisoč ljudi, ko niti še ni počiščen prostor, kjer so ti prebivali, pa se na obzorju pokaže novih dva, tri ali štiri tisoč ljudi. Takrat se človek počutiš povsem nemočnega. In v glavi se ti pojavi več vprašanj kot je možnih odgovorov.

O dogajanju v enem od zbirnih centrov sem naletel na zapis prostovoljke, ki veliko pove… Nekoliko sem ga moral skrajšati, a mislim, da mi je uspelo zajeti bistvo: »Določeni prostovoljci prihajajo neorganizirano na lokacije in ustvarjajo izjemno kritične situacije. Za lažjo ponazoritev ... 100 čokolad na 2000 ljudi/škatla cigaret na 1000 ljudi/ 300 obrokov na 3000 ljudi in to neorganizirano, brez vrst, brez policijskega nadzora lahko povzroči smrtne žrtve, najmanj ob ograjo stisnjene otroke, nezavestne ženske itd. Slednje se dogaja, ne mlatim v prazno. Tudi zadostna količina pripravljene hrane je ob nekontroliranem razdeljevanju dobesedna katastrofa. Pritisk 2000 glave množice naredi svoje. […] Tudi jaz bi vsem beguncem želela "babičino kosilo", žal je realnost veliko bolj kruta. […] Občutki? Emocije so prešle v rutino, oči se v teh momentih zarosijo ob pozitivi... Nedolžnem otroškem obrazu, ki ti izza ograje stisne "fajfko", družini, ki ti jo po večdnevnem iskanju razdruženih članov nekako zopet uspe pripeljati skupaj, policistu, ki z 2-letnim dečkom s paketom robčkov igra nogomet. […] Ker bo to verjetno prvi in zadnji zapis, ne morem brez pohvale vsem službam na terenu! Policija, vojska, prostovoljci, CZ, URSZR, Rdeči kriz, Karitas itd. Ko gre vse k vragu, znamo hudičevo dobro sodelovat, komunicirat, si pomagat in poslušat drug drugega. In pa velika hvala vsem mojim prostovoljcem, ki vas imam zelo rada, tut če se mi včasih že malo "spipa".«

Konec meseca sem se udeležil iskalne akcije, v kateri smo iskali starejšega gospoda, ki se je izgubil v gozdu pod Kremžarjevim vrhom… Po neuspešni iskalni akciji prejšnji dan, se nas je zjutraj zbralo kakšnih trideset pripadnikov policije in gorske reševalne službe. Ne znam opisati sreče, ki smo jo vsi skupaj doživeli, ko smo gospoda našli živega in mu lahko pomagali. Koroški reševalci so bili hitro na kraju in ga premraženega in dehidriranega odpeljali v bolnišnico. Želim mu še veliko zdravih let.

Zgodilo se je v tem mesecu tudi veliko prijetnih trenutkov, ki so močna protiutež zgodbi z begunci, iskanju pogrešanega, pa vsemu drugemu rutinskemu… Bili smo na Anini birmi, v spomin na babico smo se z družinskim druženjem spomnili njenega rojstnega dne (tokrat prvič brez nje, a bila je še kako zraven!), obiskali so nas številni dragi prijatelji in mi smo obiskali nekaj njih. Neprecenljiva druženja. Polnjenje baterij na turbo. Hvala vse za te trenutke.

Ne morem tudi mimo besed Iva Boscarola, ki sem jih zasledil v oktobru: »Slovenci lažje oproščamo lopovščino kot pa uspeh, morda tudi zaradi tega, ker imamo nekaj tihotapskega v genih od Martina Krpana naprej. Dejstvo pa je, da Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne!«

Zaključujem pa tokratni dnevnik z besedami velikega človeka, misijonarja Pedra Opeke, ki jih je povedal za oddajo Odstiranja na Koroškem radiu (avtorici oddaje Barbari): »Biti srečen, se v francoščini piše le v množini, saj srečen ne moreš biti sam. Vedno si srečen z drugimi.«

Boštjan Polutnik



SEPTEMBER 2015

Tako kot je bilo poletje polno dopustniškega dogajanja, se je tudi jesen začela pestro, v vseh pogledih in na vseh področjih delovanja.

Z osebno tehtnico sva po dolgem času spet postala prijatelja. Če je še konec julija kazala 103,5 kg, je zdaj pristala na milostnih 87,5 kg. Se pa zavedam, da je s tem opravljen šele prvi del »domače naloge«. Tudi v preteklosti mi ni bil problem shujšati za 10, 15 ali še kaj več kilogramov…, problem je to težo vzdrževati. Vem, da se ob branju teh vrstic sprašujete, kako mi je to uspelo in po kateri dieti sem odlagal kilograme. Po tisti najbolj preprosti, ki ji mnogi rečejo »manj žri«. Vnos hrane sem zmanjšal na četrtino, izogibam se vsemu, kar vsebuje belo moko, ne jem ničesar sladkega, ničesar mastnega, nobenih prigrizkov (slane palčke, čips…), pijem le vodo, čaj in kavo (brez sladkorja!), ob torkih se postim in… kar je najpomembnejše, veliko več se gibljem. Tu in tam (beri enkrat, do dvakrat na mesec) se malo pregrešim, potem pa se spet vrnem v nove tirnice prehranjevanja. Včeraj denimo, je bil dan grešenja, ko sem si za kosilo privoščil tri kose pice. A trije kosi so v primerjavi s šestimi oz. celo pico, ki sem jo stlačil v želodec še pred dvema mesecema, blažji greh. In v trenutku, ko sem jih pojedel, sem si dal odvezo. Amen.

Verjetno sem že kdaj napisal, da v življenju nisem pogledal ravno veliko filmov. Vem, da sem s tem marsikaj zamudil, a se tolažim, da sem toliko več prebral. V branju sem našel veliko zadovoljstva in knjige so tiste, ki so me v največji meri oblikovale v takega kot sem. Je kar nekaj knjig, ki sem jih prebral večkrat. Nekatere (kot pravi Menih, ki je prodal svojega ferarija) sem tudi pošteno prežvečil. To pomeni, da sem jih prebral prvič, drugič s svinčnikom v roki in tretjič, ko sem si iz njih napisal zapiske. V preteklem mesecu sem pogledal film Celestinska prerokba. Navdihnil me je k drugačnemu, globljemu, širšemu razmišljanju o sebi, drugih in svetu. Misel iz filma, ki si jo bom zapomnil: »Če daješ energijo nekomu, ki ti jo vrača, se energija povečuje. Če bi vsi to počeli, bi človeštvo naredilo korak naprej v razvoju«. In še ena: »Sanje nam, ne glede na njihovo zmedenost, poskušajo nekaj povedati«.

Sam se sanj le redko spomnim. Zadnjič me je v njih obiskala pokojna babica Pavlika, ki me je vprašala: »A morate res vse svečke na torti upihniti brez mene«. Glede na to, da se zadnja leta svojega življenja ni več udeleževala večine praznovanj, kjer so se pihale svečke, sem razumel to kot klic, da jo obiščem na njenem grobu. Še vedno ne morem doumeti, da je to zdaj njen »dom«.

In ja, še vedno mi ne da miru in me kliče knjiga »Z roba smrti v pravi jaz«, o kateri sem pisal prejšnji mesec. Tudi to je ena od tistih, ki jih bom do dobra prežvečil. Ko sem o njej razlagal svojim študentom, sem slišal zgodbico študentke, ki je izgubila svojega otroka. Ko sta se s partnerjem vozila proti bolnišnici, jima je pred avto skočila in prečkala cesto neka »žival«, ki ni bila podobna nobeni živali. Ne psu, ne mački, ne lisici, ne zajcu... Videti je bila kot spaka in nista si znala razložiti, kaj naj bi to bilo. Ko pa sta prišla na oddelek intenzivne terapije v bolnišnici (kjer pred tem še nista bila!), sta na steni zagledala otroško risbico, na kateri je bila narisana prav taka žival. Naključje?

Čudovit, pisan, v najlepše barve odet oktober vam želim. Vsem, ki sedate v študijske klopi, pa veliko zanimivih predavanj, uporabnega znanja in čim več uspehov pri izpitih.

Boštjan Polutnik



AVGUST 2015

O avgustu 2015 bi lahko napisal knjigo. Toliko se je zgodilo vsega, da bo moralo preteči še precej časa, da bo vsaka stvar dobila svoje mesto. Veliko stvari, dogodkov, ljudi, čustev, občutij, informacij, bo ostalo v mojem srcu in v moji »knjigi življenja«, nekaj od tega pa bom tudi tokrat podelil z vami.

Pošteno sem prišel na svoj račun. Zgodilo se je dolgo vroče poletje. Obožujem poletja, četudi so vroča, kot je bilo letošnje. Zgodil se je dopust in težko pričakovano morje, ki ga »nadobožujem«. Tokrat je bil to biser Istre – Rovinj. Po dolgih letih sem spet spoznaval njegovo lepoto in raziskoval, seveda skupaj z Barbaro in Blažem, njegove čare…

Naša degujka (čilska veverica) je že tretjič letos postala mamica. Skotila je štiri drobne deguje. Po dveh dneh materinske skrbi za mladičke, je poginila. Tako so ostali v kletki sami z očetom. Takoj smo začeli iskati informacije o tem, kako pomagati živalcam, da bodo preživele. Dobili smo navodila veterinarja, da naj poskrbimo, da bo v kletki ves čas dovolj hrane, zraven pa naj jim damo še nekaj kozjega ali govejega mleka. Ata degu je takoj prevzel vlogo mame, pa čeprav je običajno, kadar so bili v hišici znotraj kletke mladički, spal zunaj in je prepuščal skrb za mladičke samici. Neverjetno, kako jim je urejal gnezdece in jih pokrival s svojim kožuščkom, da bi se počutili varne in da bi jim bilo prijetno. Brez mame, žal, kljub veliki skrbi očeta, niso mogli preživeti.

Prebral sem knjigo Anite Moorjani »Z roba smrti v pravi jaz«. Knjigo, ki jo je avtorica povzela kot »potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve«. Do ozdravitve raka, ki velja za čudež, ki si ga medicina še ne zna pojasniti, saj je bila v zadnji fazi življenja in odpovedovali so ji organi. Zdravniki so ji napovedali le še nekaj ur življenja… Iz te knjige se resnično lahko zelo veliko naučimo, tako o življenju kot tudi o smrti. Anita se je naučila tudi, da »rak ni bil nekakšna kazen za kar koli, kar bi utegnila narobe storiti, niti ne izkušam negativne karme kot posledice kakršnega koli svojega dejanja, kakor sem bila prepričana prej. Moji premnogi strahovi in moja velika moč so se udejanjili v obliki bolezni.« Za pokušino morda le še en odlomek: »Zakaj, le zakaj sem bila zmeraj tako stroga do sebe? Zakaj sem se zmeraj tolkla po glavi? Zakaj sem vsakokrat pozabila nase? Zakaj se nisem nikoli postavila zase in svetu pokazala, kako lepa je moja duša? Zakaj sem venomer zatirala svojo inteligenco in ustvarjalnost, da bi ustregla drugim? Vsakič, ko sem rekla »da« mislila pa »ne«, sem izdala samo sebe! Zakaj sem delovala proti sebi, ko sem morala zmeraj iskati odobravanje drugih, da bi lahko enostavno bila takšna, kot sem? Zakaj nisem sledila svojemu prelepemu srcu in govorila svoje lastne resnice? Zakaj tega ne spoznamo, kadar smo v svojih fizičnih telesih? Le kako to, da nikoli nisem vedela, da nam ni treba biti tako strogi sami s seboj?«

Prebral sem knjigo »Živalska farma«. Gre za politično satiro, ki spominja na pravljice, a tako zelo (s pomočjo živalskih prispodob), pokaže, kakšni smo pravzaprav ljudje. Zgodba je nastala že leta 1945, a je še vedno aktualna. Avtor je George Orwell je človeške lastnosti uspešno posodil živalim in na odličen način prikazal, kaj se zgodi, ko človek/prašič dobi oblast v svoje roke.

Ogledal sem si izjemen intervju Zvezdane Mlakar s patrom Karlom Gržanom, avtorjem knjige »Le kaj počne bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih«. Po izidu je mislil, da »bodo iz njega naredili kiblo ocvirkov«, a je bila, tudi znotraj cerkve, knjiga dobro sprejeta. Težko napišem karkoli o knjigi, saj še čaka na kupčku neprebranih, a prepričan sem, tudi po odzivih prijateljev, ki so jo že prebrali, da je odlična knjiga. Prepričan sem tudi, da bomo avtorja že v kratkem uspeli dobiti pred naš mikrofon in da bodo nastala še ena čudovita Odstiranja. Zvezdani je med drugim povedal: »Verjamem, da je dozorel čas za preboj. Molim in prosim, da bo to evolucija in ne revolucija. Vojne in revolucije povzročajo taisti, ki potem vodijo po starih shemah naprej. Ko pa ljudje predelajo gnoj sedanjega časa, dozorijo v novo razsežnost«. Težko bi se bolj strinjal.

Počitnic je konec in želim vam en lep september!

Boštjan Polutnik



JULIJ 2015

Mesec julij se je začel žalostno. Novica o smrti legendarnega, svetovno priznanega in priljubljenega glasbenika Slavka Avsenika, me je pretresla, čeravno sem vedel, da je hudo bolan. Z njegovo glasbo živim, lahko bi rekel, da že od rojstva. Ko sem spoznal gramofon in gramofonske plošče, sem spoznal tudi njega. Poleg BONEY M, pa ABBE in še nekaterih drugih, je bilo med gramofonskimi ploščami v našem domu precej Avsenikovih. Ko sem pričel obiskovati osnovno šolo, sem si tudi sam želel naučiti igrati harmoniko. Starši so me vpisali v glasbeno šolo, a sam sem si jo predstavljal precej drugače kot prepevati »ringa raja« in ploskati po taktu, ure in ure… Tako se je moja kariera s harmoniko končala, še preden sem instrument prijel v roke. Kot najstnik sem začel delati na radiu in sprva sem največkrat delal ravno ob sobotah in nedeljah, ko so bile na sporedu čestitke in pozdravi naših poslušalcev. V njih je bilo Avsenikove glasbe na pretek. Nikoli se nisem zmrdoval nad to zvrstjo, nasprotno, bila mi je všeč. Čutil sem, da spada zraven…, da je to del naše identitete.

Po pogrebu Slavka Avsenika z vojaškimi častmi, so se, kako tipično slovensko, začele razprave o tem, zakaj so se oblastniki »slinili« in »osebno promovirali« ob slovesu. Po moje zato, ker se je spodobilo, ker je bilo tako edino prav, ker je Avsenik ponesel ime Slovenije v svet, ker ga še dolgo ne bo takega, ki bi se mu lahko postavil ob bok. In ni pomembno kdo je bil v tem trenutku na oblasti. Kdorkoli bi bil, bi se spodobilo, da bi se od velikana poslovili na tak način. Predsednika države razumem kot institucijo, ne kot Boruta Pahorja, enako predsednika vlade in predsednika državnega zbora. Tam so bili v našem imenu, v imenu vseh Slovenk in Slovencev, ki spoštujemo Slavka Avsenika. Nemalo jih je bilo, ki so mi dejali, da so ob TV sprejemniku in spremljanju neposrednega prenosa pogrebnih slovesnosti, točili solze. Tudi meni je bilo hudo. Še posebej, ko sem videl Saša, ki je igral dedu v Slovo. To je bil zame izjemno ganljiv trenutek. Sašo stopa po dedovih stopinjah. Ne le, da se ukvarja z glasbo in igra harmoniko – kolikor sem ga uspel osebno spoznati – mu je zelo podoben tudi v skromnosti in hvaležnosti.

Slavku Avseniku smo se le dan po pogrebu poklonili na grobu, Barbara pa mu je v spomin pripravila čudovito oddajo, v katero je z veliko mero spoštovanja in dobrega občutka za tak trenutek, vpletla najprimernejše besede in glasbo. Naj za zaključek uporabim besede, ki jih je pred leti Slavku Avseniku napisal voditelj popularne oddaje »Musikantenstadl« Karl Moik: »Ljudje kot si ti, bi morali ostati večno na tem svetu, kajti ljudje kot si ti, prinašajo z glasbo veselje do življenja«. In Slavko Avsenik bo res ostal večno na tem svetu. Njegovega dela se ne da izbrisati, pozabiti, uničiti...

Pisal sem v maju, da sem snemal intervju z Mileno Miklavič iz Žirov, avtorico knjige »Ogenj, rit in kače niso za igrače«. Pogovarjala sva se o spolnosti Slovencev v prvi polovici prejšnjega stoletja, o detomorih, splavih, pa o odnosih med taščo in snaho… Ob poslušanju Mileninih zgodb se človek vpraša, je to sploh mogoče? Po oddaji je na radio poklical razburjen poslušalec in me vprašal, če smo normalni, da take stvari objavljamo. »To je 90% laži in nesmislov«, je rekel. Ko sem ga vprašal, če se je s svojimi starši, tetami ali strici, ali morda s kom drugim kdaj pogovarjal o tem, mi je odgovoril: »a ste vi sploh normalni, kdo se bo pa take traparije pogovarjal«. Potem sem zaključil pogovor s pojasnilom: »Vi se nikoli o tem niste z nikomer pogovarjali pa hočete reči, da veste več kot naša gostja, ki je v dvajsetih letih opravila skoraj 1600 intervjujev z ljudmi, starimi do 104 leta«? Po tem vprašanju mu je zmanjkalo energije za nadaljnje napadanje in se je poslovil.

14. julij 2015. Bal sem se tega dne. Prvič v življenju sem se ga resnično bal. Vedel sem, da mi bo hudo. Vedno je bila med prvimi zjutraj, ki so me poklicali in mi zaželeli kaj lepega ob rojstnem dnevu. In sledilo je povabilo na kaj dobrega, ko se bom vračal iz službe. Bila je ena redkih na tem svetu za katero sem vedel, da mi resnično želi samo dobro. Tudi ostalih 355 dni v letu, ne le, kadar praznujem in se to spodobi želeti ali pa vsaj izreči. Bila je človek, ki je znal pokazati v praksi, kaj pomeni brezpogojno sprejemati, brezpogojno ljubiti. Danes me vsakič ko zazvoni telefon, vsak znak za tekstovno sporočilo, vsaka elektronska pošta, vsako sporočilo preko FB…,  malce vrže iz tira, ker še vedno čakam na njen klic. Kako neumno. Čakam na klic, ki ga ne bo. Morda pa bo. Na kak drugačen način. Na misel mi pade refren pesmi »Ne budite me vas prosim, v moje sanje je prišla, mi pobožala je lice, kakor angel je bila«... Saj res, angeli ne kličejo po telefonu. Torej, lahko še vedno čakam klic!

V juliju sem, med drugim, prebral knjigo Svetlo modra, ki jo je napisala Varja Kališnik. Je že morala priti v moje roke, da sem ponovno okrepil idejo o postenju pri Marjanu Videnšku, kamor me že dolgo vleče. »Post spada med najcenejše metode samozdravljenja. Postenje je naraven proces. Postijo se bolne živali in tudi otroci med boleznijo zavračajo hrano. Še nihče ni umrl, ker 21 dni ni užival hrane, veliko pa jih je umrlo zaradi posledic slabega in nekakovostnega prehranjevanja.« Eno izmed močnih sporočil te knjige je tudi: »Naše misli in prepričanja so režiserji našega življenja. Če spremenim scenarij, začnem živeti drugače«.  Danes je zadnji julijski dan, jutri pa prvi dan mojega letnega dopusta. Sedemindvajset dni, ko bom lahko še bolj mož, še bolj oče, še bolj sin, brat, prijatelj… Koliko »funkcij« lahko okrepim, ko lahko za nekaj časa odložim delo… Scenarij za prihodnje dni je pripravljen, pripravljen za nekoliko drugačno življenje, a v njem je veliko nepopisanih listov…

Boštjan Polutnik



JUNIJ 2015

Sobota zgodaj zjutraj. Odpravljam se od doma. Čaka me jutranje druženje s poslušalci Koroškega radia. Ker imam še nekaj časa, stopim z veliko skodelico kave na balkon, da se nadiham svežega zraka. Globok vdih zajame prijeten vonj po bezgu, ki raste pri hiši. Slišal sem, da je bezeg tako zelo zdrav, da bi se moral človek, ki gre mimo odkriti in prikloniti. Da je to grm, vreden spoštovanja. Naši predniki so verjeli, da bezeg ob domači hiši prinaša srečo in odganja zle duhove. Po prihodu domov sem natrgal nekaj cvetov in jih ocvrl. Slastno kosilo. In celo Blaža sem uspel prepričati da je poskusil nekaj novega in neznanega. Všeč mu je bil in čez nekaj dni si ga je ponovno zaželel.

Jutranji klic direktorice radia mi je polepšal dan. Moja ideja, da poiščemo sponzorja in poslušalce sobotnih večernih programov odpeljemo na izlet, je obrodila sadove. Ekipa v marketingu se je potrudila in se dogovorila s Potovalno agencijo Tourneja, sam pa sem pripravil koncept oddaje, ki bo popestrila poletne sobotne večere in nagradila naše zveste poslušalce. Na izlet se bom podali tretjo soboto v septembru. Do takrat pa bomo pridno polnili sedeže na avtobusu in pripravljali pester izletniški program.

Zgodnji jutranji pogovor s Pavliko, mojo pokojno babico, kadar pijem kavo v svojem kabinetu, preden se odpravim v službo, je postal stalnica. Podarim ji kak nasmeh in jo pobožam po ličkah na fotografiji. Ta obred je še vedno povezan z globoko žalostjo. Tokrat zagledam na kupu knjig ob fotografiji karte, ki mi jih je podarila Barbara v teh dneh… Nisem še imel časa zanje… Vzamem jih v roke, premešam in izvlečem eno…. Sporočilo moje drage Pavlike je bilo jasno: »Poslovi se od žalosti in dramatičnosti«. Vem, da je z mano…, a težko se je navaditi, da je ne morem več objeti, ji zašepetati na uho kakšne lepe besede, da sva zamudila priložnost, da bi se naučil po njenem receptu kuhati štruklje. To s bili najboljši štruklji na svetu. Taki, da bi jih še angelčki jedli… Veliko jedi, ki jih kdaj skuham, pa različnih peciv, me je naučila pripraviti. Tudi, ko kuham, sva skupaj.

Dogodek, ki se je zapisal med nepozabne v mojem življenju je gotovo tudi supervizija v Domu za varstvo odraslih Velenje. Gospa, ki mi med odmorom vedno skuha kavo, je bila tokrat odsotna, a sodelavkam ni pozabila naročiti, da naj poskrbijo za mojo razvado in naj mi jo tokrat skuha nekdo izmed njih. Gospe so poskrbele za kavo, napolitanke, sok in kar me je najbolj navdušilo – na belo servieto so s kemičnim svinčnikom narisale nekaj srčkov. To sem razumel kot še enega v nizu izrazov sprejetosti v tej hiši. V hiši, kako simbolično, ki si je v logotip narisala srce in se ji tudi reče »HIŠA S SRCEM«. So drobne stvari, ki veliko štejejo. Hvala punce.

Glasbena šola Slovenj Gradec je tudi ob koncu tega šolskega leta priredila koncert. Blaž, ki že nekaj let igra klarinet, je nastopil v dveh orkestrih. Navdušen sem bil nad njihovim igranjem. Kot starš pa sem bil tudi ponosen, ko sem spremljal sinov nastop. Resen, osredotočen na dirigenta in note, je izpadel kot kakšen dolgoleten, zagret član ansambla.

Omeniti velja tudi, da sem vstopil v trideseto leto radijskega ustvarjanja. Devetindvajset let je za mano. Bilo je vsega, dobrega in slabega, a ko bom potegnil črto pod to sicer pomembno poglavje svojega življenja, se ga bom z veseljem spominjal. Ostali bodo mnogi prijetni trenutki, ostala bodo stkana in negovana prijateljstva, ki so se začela na radiu, zgodbe ljudi, ki sem jih ujel v radijski mikrofon. Ostal bo lep in bogat spomin. Vredno je bilo, pa čeprav se je bilo treba kdaj kakšnemu prostemu trenutku na ta račun tudi odreči.

Lep, poln, prijeten, zabaven julij vam želim.

Boštjan Polutnik



MAJ 2015

Birma, prvo obhajilo, snemanje dveh zanimivih intervjujev za Odstiranja, srečanje veteranov koroškega radijskega etra, srečanje z bratranci v Jezercah na domačiji moje stare mame, praznovanje dveh petdesetletnic v obliki izleta v neznano, deveta obletnica poroke na deset let podlage, seminarji v Portorožu, Domžalah, Velenju, Kopru, Celju, Dobrni, Gotenici, Murski Soboti, na Prevaljah, supervizija v Radljah ob Dravi, nekaj radijskih programov, služba v Tacnu – to bi bilo na kratko vse za ta mesec.

Snemal sem intervju z Mileno Miklavič iz Žirov, ki je napisala knjigo »Ogenj, rit in kače niso za igrače«. Gradivo za knjigo je zbirala dvajset let. Raziskovala je spolne navade Slovencev v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ob prebiranju knjige in poslušanju Mileninih zgodb se mi je zdelo, da se je vse skupaj dogajalo pred 500 in ne pred dobrimi 50-imi leti. Ženske so bile dobesedno sužnje svojim možem in v zakon so šle z enim samim sporočilom, ki so jim ga navadno povedale matere: »tistih pet minut boš pa že potrpela«. In res verjamem, da so morale marsikdaj potrpeti huda ponižanja, grobosti in podrejanje. Zato ni čudno, da je prvi spolni stik med partnerjema pogosto ustvaril sovraštvo za vse življenje. Ženska ni bila vredna dobesedno nič. Bila je delovna sila in »stroj« za rojevanje otrok. Več boste lahko slišali četrto sredo v mesecu juniju v Odstiranjih na Koroškem radiu, ob 18. uri. Tudi zgodbo o pipcu na nočni omarici. Joj, joj.

Ne morem tudi mimo intervjuja, ki ga je Barbara posnela z Marjanom Ogorevcem, karmičnim diagnostikom, avtorjem številnih knjig, mednarodno priznanim strokovnjakom, katerega sposobnosti presegajo meje verjetnega. Posnetek sem, še preden je šel v montažo, trikrat pozorno preposlušal in gotovo ga bom še. Kako preprosto, s primeri in metaforami zna razložiti na videz najbolj zapletene stvari v življenju. Modrost, ki me spremlja že dolgo: »kar seješ, to žanješ«, mi je globoko osmislil in utemeljil. In dodal je še več smisla mojemu vodilu, da se vsak dan potrudim narediti ta svet lepši, po svojih najboljših močeh. Pa če samo s tem, da pošljem SMS in darujem nekaj evrov za ubogega otroka, ki mu starši ne morejo kupiti hrane; da dam kovanec brezdomki v garažni hiši; da polepšam dan nekomu s kratkim obiskom in klepetom; da se potrudim poiskati želeno melodijo radijskemu poslušalcu, pa če je ta še tako daleč in na zaprašenem nosilcu zvoka; da delim s svetom na facebooku lepo misel; da na svojih predavanjih in seminarjih dam od sebe še človeško noto; da ne obsojam tistih, ki počno grde stvari… Dobili bodo namreč priložnost v življenju, da postanejo boljši. Če ne zdaj, pa kdaj drugič… Da, priložnost, karma ne pozna kazni… A te priložnosti so zahtevne življenjske lekcije.

Zaradi vsega opisanega po prizadevanju za boljši svet, težko razumem, da lahko gospa (imel sem jo za prijateljico), ki sem ji (ali pa tudi ne) po pomoti iz predavalnice odnesel nekaj listov z listne table in so pristali v peči, za kar sem se posul s pepelom in opravičil, naredi »štalo na kvadrat«… Poskušam razumeti. Bojim pa se, da bo njena žetev po tej setvi precej skromna.

Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš ujeti, toda ko mirno obsediš in se umiriš, bo sedel nate. Čim več metuljčkov vam želim. Tistih, ki bodo sedli na vas in tistih, ki jih boste začutili v sebi.

Boštjan Polutnik



APRIL 2015

April se je začel pravljično. Praznovanje Barbarinega štiridesetega rojstnega dne je bilo tako intenzivno, tako človeško toplo, tako energijsko polno, tako blagodejno, da ga gotovo še dolgo ne bo pozabila. In tudi vsi, ki smo bili na njenem praznovanju, se ga bomo še dolgo spominjali. Prijateljem, ki so prihajali v restavracijo Hotela Aerodrom Slovenj Gradec sem ob prihodu dejal: »kamorkoli se boste usedli, boste na levi in desni naleteli na prijetne in zanimive ljudi«. In res je bilo tako. Med našimi prijatelji so se stkala nova poznanstva. Ob klepetih, plesu in vsem ostalem je pokalo od dobrih energij. Po scenariju, ki sva ga pripravila z Blažem, se je slavljenka po nekaj urah praznovanja, v dvorani pojavila v gorenjski narodni noši. Mimogrede, obožuje narodno nošo. Za več prireditev, ki jih je vodila, si jo je izposodila od pevk različnih narodnozabavnih ansamblov. Tokrat pa je, ne da bi vedela, nosila svojo nošo. Potem, ko je z Ansamblom Saša Avsenika zapela nekaj pesmi, ji je skrivnost na odru razodel Blaž. Presenečenje je v popolnosti uspelo.

Med našimi dragimi gosti je bila tudi gospa Ivanka Lečnik, ki je želela zaplesati. Z veseljem sem jo povabil na plesišče, čeravno nisem najboljši plesalec. Začutil sem, kako uživa, videl sem srečo v njenih očeh, ujel sem film, ki ga je vrtela v svoji glavi, drhtela je od prijetnega doživljanja tistega trenutka. Kako malo je potrebno nekomu, da je srečen. Takole je zaposala na facebooku: »Bila sem na posebnem praznovanju, že dolgo ne na tako prijetnem, kako paše takšna sprememba. Moji dragi Barbari hvala, ker mi je izpolnila mojo željo. Hvala tudi Boštjanu, ki me je tako elegantno popeljal na plesišče in sem se počutila kot dama, ki se vrti v ritmu glasbe in to enega najboljših ansamblov - Avsenikov. Bilo je nepozabno, lepo in osrečujoče. HVALA OBEMA!«

V Gotenici sem nabiral čemaž. Bil sem sicer čisto ob robu gozda, a ves čas sem oprezal za medvedi, ki lomastijo v tamkajšnjih gozdovih. Srečanja s tem kosmatincem si res ne želim. Poznam kar nekaj ljudi, ki so se spogledali z njim iz oči v oči in že zgodbe, ki so jih o tem povedali so precej strašljive. Zanimivo, da se sicer zelo bojim kač in v gozdovih navadno razmišljam o njih, a tokrat je bila misel na medveda tako močna, da se nanje niti spomnil nisem.

V aprilu smo zaključili s še eno izvedbo programa Mala šola javnega nastopanja za otroke. Udeležence čaka še zaključni nastop za starše in »podelitev spričeval«. Program smo še nadgradili in oplemenitili, saj se od vsake skupine učencev naučimo česa novega. Trenutno z Barbaro zaključujeva izdelavo delovnega zvezka, ki ga bodo odslej dobili naši »mali šolarji« in jim bo v pomoč pri pridobivanju znanj uspešnega javnega nastopanja.

Refren že zimzelene pesmi »ne čakaj pomladi, ne lakaj na maj«, mi zdajle zveni v glavi. Maja ni potrebno čakati, maj je že tu. Izkoristite ga v vseh razsežnostih. Tudi sam ga bom.

Boštjan Polutnik


MAREC 2015

Ko smo po seminarju timskega dela na Otočcu pospravljali rekvizite okoli hotela Šport, sta mimo prišla dva cigančka. Deček se je usedel na betonsko škarpo, deklica pa je stala malo od nas in opazovala sta, kako zlagamo predmete v avto. Ko me je deček vprašal, če mu dam evro, me je zanimalo, kaj bo z njim. »Sendvič si bom kupil«, je rekel. Ko sem mu povedal, da za evro ne dobiš sendviča, je rekel: »Pa daj dva«. In obljubil sem mu, da mu bom dal dva evra. Ko smo pospravljali naprej, mi je rekel: »Ti se samo lažeš, ti mi ne boš dal denarja«. Pa sem mu povedal, da nikoli ne lažem, da vedno izpolnim obljubo in da jo bom tudi tokrat. In vprašal sem ga: »Pa ti, ti kdaj lažeš?« Neprepričljivo mi je odkimal, na obraz pa se mu je prikradel nagajiv nasmeh, ki je izdajal njegove drugačne misli… Končali smo z delom, iz torbe sem vzel denarnico in mu dal dva evra. Deklica me je le gledala s prosečimi očmi in vprašal sem jo, če je njegova sestrica. Prikimala je. »Potem pa moram dati dva evra še sestrici, da bo tudi ona imela za sendvič«, sem rekel in ji v dlan stisnil denar. Ni pomembno, kaj sta kupila, ne zanima me, kam sta dala denar, srečen sem bil, ko sem jima polepšal dan in videl njune zadovoljno iskrive oči.

Prihodnje leto bo, če bom zdržal še toliko časa, minilo 30 let od začetkov mojega radijskega ustvarjanja. Vedno se mi je zdelo imenitno delati na radiu, a nikoli nisem imel občutka, da sem zaradi tega kaj posebnega. Sem pa srečal ljudi in še jih srečujem, ki so prepričani, da so zaradi dela ali zgolj občasnega gostovanja na radiu nekaj posebnega v tej družbi. Ljudi, ki mislijo, da jih je bog poslal na radio, da bi spametovali neumne poslušalce, prevzgojili tiste, ki sami ne znajo oceniti, katera glasba je dobra in katera ne, ljudi, ki so precej samovšečni, narcisoidni, preveč »pametni«. Frane Milčinski Ježek, ki je bil in je še danes legenda slovenskega radia, televizije, literature in še česa, je nekoč zapisal v svoj življenjepis: »Vse življenje sem želel nastopati v cirkusu. Toda kdor hoče k cirkusu, mora marsikaj znati. Jaz pa nisem znal ničesar, zatorej mi ni preostalo drugega, kot da grem k Radiu. Tam nameravam ostati nekako do smrti. Kajpada, če me na stara leta pamet ne bo še bolj pustila na cedilu. V tem primeru bom moral na TV.« Jaz imam velikokrat občutek, da je radio cirkus – zaradi predstav nekaterih klovnov in klovnes, ki pa so zamenjali vloge in se namesto iz sebe, norčujejo iz drugih. A to ni cirkus, ki ga je imel v mislih slavni Ježek. V njegovem cirkusu je treba imeti kaj v glavi in marsikaj znati!

Nedelja je moj dan za spanje in počitek. Po natrpanem in pestrem delovnem tednu sem se zadnjo nedeljo v tem mesecu prebudil precej »čuden« – nejevoljen, brez apetita, celo kava mi ni zadišala. Da se to zgodi zasvojencu s kavo, pa res pokaže, da nekaj ni v redu. Barbara me je popoldne zmotivirala za nekaj hitre hoje po bližnjem gozdu, kar sva ponovila tudi včeraj. Koristilo mi je. Že v nedeljo sem čutil, da se nekaj dogaja v predelu leve ledvice. Danes zjutraj (zadnji dan marca) me je že kar »lepo« bolela. Začel sem se nacejati z vodo in čajem in po nekaj urah je malo bolje. Na poti v Ljubljano sem zjutraj razmišljal, da sem postal »ujetnik«, da so me ljudje »ugrabili« in da moram nekaj narediti. Moj telefon, e-pošta, facebook so postali »SOS povezave« za množico ljudi. Iščejo nasvete, tolažbo, uho za poslušanje, zaupnika, terapevta, usluge, sobotne večerne glasbene želje in še mnogo več. Preveč jih je, da bi lahko vsem ustregel, se z vsemi pogovarjal, si za vse vzel čas, vsem odgovarjal. Preveč za enega človeka s samo eno glavo, dvema ušesoma, in z le 24-timi urami časa vsak dan. Tako ne gre več! Po telefonu se slišiva z Dijano, karmično diagnostičarko. Samo omenim ji levo ledvico, že ji je vse jasno. Da sem »glavni reševalec« mi pove, da si preveč naložim in hočem še vedno ustreči vsem, ki se obračajo name z raznovrstnimi težavami, ledvica pa je moja šibka točka, kamor se »prihaklajo« njihove težave. Sem kot »riba čistilka« v akvariju, pravi… Kot da bi brala moje jutranje misli… Ljudje, jaz imam dosti tega. Postal bom nekoliko manj dostopen, zdravo egoističen. Ločeval bom zrnje od plev in, ja saj tega sem se že naučil, pogosteje bom uporabil besedico NE. Vsakič ko rečemo DA, pa bi raje rekli NE, ranimo sebe, svojo dušo.

V polnem teku so tudi že priprave na april. Mesec družinskih praznovanj. Barbara, Blaž, moja mama… Praznovanje Barbarinega rojstnega dne bo gotovo nepozabno doživetje. Okrogli jubilej, da tudi moja žena jih bo dopolnila 40, bomo proslavili v širšem krogu družine in prijatelje, z izvrstnimi glasbeniki in… Vsega ne morem in ne smem zapisati… Naj ostanejo presenečenja do 4. aprila, ko se bodo zgodila… Lep april želim tudi vam.

Boštjan Polutnik



FEBRUAR 2015

Za nami je najkrajši mesec v letu. To je bil mesec poln seminarjev, supervizijskih srečanj, drugič smo se sestali z mojo skupino za osebnostno rast, individualno sem začel delati s tremi posamezniki, ki si želijo korenitih sprememb svojih socialnih kompetenc, spoznal sem nekaj čudovitih ljudi, ki mi jih moje delo pripelje na pot in še bi lahko našteval. Energijo in dodatno voljo so mi dali daljši dan, višje temperature in misel na to, da se približuje pomlad. Zimski meseci mi, čeprav jih sprejmem takšne kot pač so, vedno prinašajo s seboj neko čudno utrujenost.

V mojem kabinetu se je nabralo toliko raznoraznega papirja, gradiv, zapiskov, popisanih zvezkov in beležk, da je začelo zmanjkovati prostora za nove stvari. Lotil sem se temeljitega čiščenja in neusmiljeno zmetal v smeti kar nekaj materiala. Med čiščenjem sem našel svoj »egogram« iz leta 2000. Gre za nekakšen test osebnosti, ki temelji na transakcijski analizi. Najprej sem gledal nekaj časa v grafe in razparceliranost mojega ega pred petnajstimi leti, nato pa sem glasno rekel: »Ja Boštjan, tak si bil takrat ti. Točno tak.« Hvala vsem ljudem, dogodkom, knjigam, spodbudam, polenom, kritikam, pohvalam in še čemu, kar me je doletelo v teh letih, da sem danes drugačen. Hvaležen sem, da sem imel priložnost nekaj let obiskovati predavanja dr. Zorana Milivojevića. Zoran je mojster oblikovanja osebnosti v svetovnem merilu. Ima nenavadno močan občutek za sočloveka in doziranje ravno pravih informacij ob ravno pravem času. Hvaležen sem tudi mojima najožjima sodelavcema Simonu in Mojci, za ure in ure debat, možnost konzultacij, odkritost v razgaljanju slepega dela osebnosti, za številna ogledala, ki sta mi jih postavljala na moji poti, nenazadnje za iskreno prijateljstvo. V teh letih sem se naučil reči »ne« ter postavljati meje sočloveku, odvadil sem se podrejanja, nehal sem hlepeti po tem, da bi me imeli vsi radi, izdatno sem se sprostil, naučil sem se izražati čustva, okrepil sem zdravo empatijo in še kaj bi se našlo. Predvsem pa sem brezpogojno sprejel samega sebe in danes lahko rečem, da se imam rad. Dolgo je trajalo, a bilo je vredno to doseči. Vsak človek lahko iz sebe naredi vse, kar hoče, a vse lahko naredi samo pri sebi in samo v sedanjosti. Če kaj ne deluje, ne deluje sedanji odnos, in ne tisto, kar se je zgodilo v preteklosti. Ljudje se pogosto izgubljamo, ker se preveč vračamo nazaj, obžalujemo… Tudi tega ne počnem več. In za prihodnost me ne skrbi bolj kot je nujno potrebno…

Februar je zaznamoval tudi zaključek »Male šole javnega nastopanja za otroke« za eno od naših skupin. Udeleženci so pripravili nastop za starše in stare starše, pa tudi bratje in sestrice so jih prišli pogledat. Celo prababica je bila z nami. Užival sem ob spremljanju njihove predstave, ob pripovedovanju, plesu, igranju in petju. Zdaj si upam reči, da so se res veliko naučili. Verjamem, da so imeli malo treme, a pri nikomer je ni bilo opaziti. Delovali so sproščeno, obvladovali so prostor na odru, govorili so razumljivo, vzdrževali so očesni stik s publiko v dvorani… Bili so »zvezde«. Vse priznanje za to gre moji ženi Barbari, ki je delala z njimi. In ker vem, da je neizmerno uživala, ji želim še veliko takšnih skupin.

Za zaključek pa še ena misel, ki sem jo prebral in me je toliko navdihnila, da sem si jo prepisal v mojo »knjigo«: Imam dober razlog, da zaupam vase – ne zato, ker sem vedno sprejel prave odločitve, ampak zato, ker sem preživel tiste napačne.

Lep marec vam želim.

Boštjan Polutnik

JANUAR 2015

Ni treba čakati na december, da bi lahko mesec poimenovali »nori mesec«. Meni se je po norem decembru zgodil še nori januar. Nori, razumite kot poln, pester, bogat, dinamičen, kot mesec, ki se ti izmuzne kot mivka med prsti, a ko se ozreš nazaj in prelistaš rokovnik, si rečeš, da si želiš še nori februar, ki je že pred vrati. In ko prelistaš rokovnik še v drugo smer, ti je hitro jasno, da si ne želiš ničesar nemogočega ali nedosegljivega.

Supervizije, ki jih izvajam v treh zavodih, za šest skupin delavcev, začenjamo tako, da vsi prisotni povemo, kaj se nam je pomembnega zgodilo od zadnjega srečanja. Moja »druga« skupina v Radljah ob Dravi mi je pripravila svojevrstno presenečenje. Večina udeležencev je poročala o neki drastični spremembi v življenju (ločitev, propad domačega podjetja, varanje partnerja, celo vključitev v skupino anonimnih alkoholikov). Kar težko sem že dihal od vsega hudega in razmišljal, kaj za en vrag se je zgrnil nad ljudi v tej skupini, in zbiral sem besede tolažbe, ki jih bom izrekel, pa se je na srečo zgodil preobrat. Povedali so mi, da je bilo za njimi čudovito delovno dopoldne, ki je minilo v prijetnem vzdušju in dobri volji. To je bil tudi povod za ta, da so se dogovorili, da mi pripravijo takšen začetek supervizije. Vesel sem bil, da vse »grozne« pripovedi niso bile resnične, še bolj pa, da so me vzeli tako za svojega, da so si »upali« to tudi izvesti. To je le potrditev, da smo zagotovili najpomembnejšo stvar našega medsebojnega sodelovanja – ZAUPANJE. In dogodek bo ostal, z vsemi občutki, ki sem jih doživljal med poslušanjem izmišljenih zgodb ter po tem, ko sem si lahko močno oddahnil, za vse življenje zapisan v moji glavi in srcu.

Ideja Sama Horvata po druženju radijskih sodelavcev iz 70-tih in 80-tih let se je dobro prijela in dobili smo se že tretjič. Vedno več nas je v združenju t.i. veteranov koroškega radijskega etra in zdi se mi, da se tudi vedno bolj zabavamo. Domislica z darili iz časa našega prihoda v medije je bila nepozabna. Toliko dobrih starih zgodb, iskrenosti, toliko smeha… Že zdaj se veselim našega majskega piknika.

Opravili smo vse potrebne aktivnosti za začetek dela z novo skupino osnovnošolcev, ki so nam jih starši zaupali v »Malo šolo javnega nastopanja«. Kljub temu, da pri tem programu le malo pomagam Barbari, se veselim začetka in dela z njimi. Ne znam opisati občutkov ob njihovem napredovanju. Iz ure v uro so boljši in to vsi, brez izjeme. Prepričan sem, da jim bodo pridobljena znanja zelo koristila v življenju. Zaradi zanimanja udeležencev prve skupine pa že pripravljamo tudi nadaljevalni program, s katerim bomo pričeli po poletnih počitnicah. Pestro je, še bol pestro bo.

Po tridnevnem seminarju Komunikacije in obvladovanja konfliktov pride k meni navdušen udeleženec in me vpraša, če imam morda izdelane kakšne »powerpoint prezentacije« na to temo. Sam namreč uporabljam zgolj tablo z listi in flomastre, s katerimi sproti oblikujem svoje »slajde«. Za tak način sem se odločil, ker mojo vsebino oblikujejo in do določene mere usmerjajo udeleženci, pa tudi na njihova vprašanja odgovarjam sproti. V naprej pripravljene predstavitve tega ne omogočajo. Poleg tega sem prepričan, da so »powerpoint prezentacije«, razen v redkih izjemah, zgolj potuha predavateljem. Še posebej tistim, ki pridejo in preberejo, kar imajo napisanega na »slajdih«. So teme, za katere si težko predstavljam, da bi jih lahko predstavili brez tega, brez da bi pokazali fotografije, ki povedo več od tisoč besed, a pri komunikaciji, in še kje, to ni potrebno. Torej, vprašam človeka, kaj bi s to predstavitvijo, pa mi odgovori, da je bilo vse tako privlačno predstavljeno in koristno za udeležence, da bi sam to predaval naprej. Groza!!! Na tisoče ur sem vložil v študij komunikacije, obvladovanja konfliktov, transakcijske analize in še česa, na tisoče ur sem odpredaval, še vedno se učim, program dopolnjujem, spreminjam, nadgrajujem, uvajam nove metode poučevanja…, potem bi pa nekdo to, kar sliši v štiriindvajseturnem programu, predaval na tak način. Potem se pa ne čudim, da so v mnogih podjetjih, kjer bi »krvavo« potrebovali te vsebine, prepričani, da to ne deluje. »Ker so že imeli nekoga in so ga drago plačali, pa ni bilo nobenega učinka«… Tako mi večkrat rečejo. Pa saj ni čudno, da ni nobenega učinka, če so najeli enega takega nesamokritičnega in prenapihnjenega predavatelja, ki jim je prišel prebrati »powerpoint prezentacijo«, ki je ni niti sam pripravil. Amen.

Pisanje dnevnika zaključujem po naporni, skoraj štiriurni poti domov ter izdatni rekreaciji pred našo hišo. Zima je poskrbela, da sem pošteno razgibal svoje kosti. Zmetati sneg z našega dvorišča, počistiti dovozno pot in parkirišči, ni mačji kašelj. Zame zagotovo ne. Lopata mi ni nikoli dišala. Pa grablje tudi ne. A kot mnogokrat, bom še enkrat zapisal, da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra.

Dobrodošel februar. Naj bo vsak dan v njem priložnost za NOVO ŽIVLJENJE vsem, ki še vedno iščete svojo srečo. Ne pozabite – srečo iščite v sebi, globoko v sebi. Drugi ljudje vam je lahko dajo le košček, a ta košček vam lahko tudi vzamejo. Vse dobro vam želim.

Boštjan Polutnik



DECEMBER 2014

Z Blažem sva ta večer pogledala nekaj risank in se pogovarjala o tem in onem. Nahranila sva naše živali – prikupnega golokožnega morskega prašička, deguje in paličnjake. Potem sem se odpravil pod streho naše hiše, v moj najljubši prostor, kjer so najboljše energije, ki mi omogočajo najvišjo stopnjo ustvarjalnosti. Tukaj sem obdan s stotinami knjig, kupi revij, gradiv in še marsikaj se najde. Od prejšnjega meseca je na moji mizi tudi fotografija pokojne babice, ki zdaj spremlja moje delo na drugačen način. Večkrat na dan se spomnim nanjo in praznina, ki jo je zapustila za sabo, me še vedno vleče v turbolentnost palete raznolikih čustev. V roke vzamem svežo Jano, jo prelistam, preberem nekaj intervjujev in ugotovim, da so kazalci na uri zakorakali v zadnji dan leta 2014. Napisati bo treba dnevnik za zadnji mesec. Tokrat nimam pripravljenega še nič. Prelistam rokovnik in ugotovim, da je bil to še en zelo pester mesec. Imam še toliko energije, da ga prelijem na papir? Imam. In že pišem.

Zadnje dni so oplemenitili prazniki. Beseda praznik izvira iz besed »prazen« in »prost«. Morda je kakšen praznik res prazen, a naši prazniki so prepolni lepih stvari. Ne mislim na darila, ki so za marsikoga smisel prazničnega časa. Že dolgo tega sem spoznal, da nobena stvar, ki se jo da kupiti, ne prinese sreče. Vsaj ne za dolgo. Morda za kakšen trenutek, nato pa se spet lahko počutimo »prazni«. Nič ne pomeni velika in lepa hiša, če si v njej ne znamo ustvariti toplega doma, dobrih medsebojnih odnosov, prijaznosti, zaupanja… Nič ni vredna, če v njej ne moremo popolnoma odložiti maske, ki jo nosimo v javnosti. Popolnoma nič ni vredna, če v njej veje hlad, razdiralni odnosi, agresivnost, sovražnost… V teh dneh se je zgodilo nekaj nepozabnih srečanj z družino in prijatelji. In nekaj jih je še v načrtu. Hvala za praznike.

Pisal sem že o tem, da je treba vsake toliko narediti nekaj norega, drugačnega, nepozabnega. Da je treba spustiti iz sebe svojega notranjega otroka. Decembra sem bil prvič v življenju Božiček. Priznam, da sem imel pred to vlogo malo treme, a vse je steklo kot po maslu. Sprehodil sem se skozi park Dvorca Bukovje v Dravogradu in ko sem zaslišal na oknih otroke kričati »Božiček, Božiček…«, sem se odpravil proti dvorcu, jim nekajkrat pomahal v pozdrav in jih obiskal. Zapeli so mi pesmice, odgovarjali na uganke, me spraševali, če sem dobil njihova pisma, če jim bom lahko prinesel darila, ki so si jih zaželeli... Všeč mi je bila pripomba neke mamice, ki je rekla: »Ta Božiček je pa nekam suh«. Eden izmed malčkov pa je ob fotografiranju v mojem naročju zavohal mojo kremo za po britju in mi rekel: »Kk pa ti dišiš Božiček«. Komaj sem se ugriznil v jezik, da mu nisem zblebetal, da sem na sveže obrit. Glede na brado, ki sem jo imel na sebi, bi gotovo pomislil, da sem že hudo dementen. Kljub temu, da sem to nedeljo zaradi Božičkove vloge nekoliko bolj zgodaj vstal, je bilo vredno, ko sem videl toliko srečnih otrok, ki so verjeli v mojo bajeslovno podobo.

Še pri enem dobrem delu sem sodeloval v decembru. Pri akciji zbiranja denarja za srčno operacijo malega junaka Gala Nala z Raven na Koroškem. O tem ne pišem, da bi se hvalil, temveč zato, da bi se ZAHVALIL. Zahvalil vsem, ki ste prispevali, da so bila sredstva zbrana v nekaj dneh. Odločili smo se namreč, da se odpre poseben račun, ki se ob zbranih sredstvih do določene višine »avtomatsko« zapre. Zdaj stiskamo pesti, da bo operacija dobro uspela in da bo mali junak hitro okreval. Največja zahvala, da smo akcijo sploh začeli pa gre učitelju Gala Nala, našemu prijatelju Matjažu Homanu, ki jo je sprožil, ko mu je malček povedal, da meče kovance v prašička, da bo zbral za operacijo.

Zaključili smo z Malo šolo javnega nastopanja za osnovnošolce. V pri skupini smo imeli štirinajst otrok, ki jih čaka le še nastop za starše. Pokazali jim bomo, česa smo se v dvajsetih urah naučili. Čeprav sem bil sam le Barbarin pomočnik pri izvedbi, sem bil le toliko prisoten, da lahko rečem, da so odlično napredovali. Vsi, brez izjeme. Galova zahvala je bila kar nekoliko ganljiva. V čudovito knjigo Žuborenje Slovenije, ki jo je poklonil Barbari in meni, je zapisal: »Draga Barbara in Boštjan! Hvala, ker sem lahko hodil na malo šolo javnega nastopanja in tako premagal tremo.« O naši »šoli« se je že raznesel dober glas in februarja bomo začeli delati z novo skupino. Vse pa kaže, da jo bomo razširili tudi v Ljubljano.

Lepo je delati stvari, za katere čutiš, da so prave, obenem pa zoreti in se nadgrajevati kot človek… Prav zato bom v začetku naslednjega leta začel brezplačno delati s skupino ljudi, ki so se ujeli v labirintu iz katerega ne vidijo izhoda. V mali skupini bomo z rednimi mesečnimi srečanji zgradili medsebojno zaupanje, spregovorili o svojih težavah, ugotovili, da smo jih sposobni rešiti in to tudi naredili. Po objavi povabila na facebooku, so pričele deževati prijave ljudi, ki si želijo takih srečanj. Želim si, da bom izbral prave in jim bom lahko v pomoč pri dojemanju njihovih problemov in iskanju rešitev.

Za leto 2015 sem si postavil nek drzen, visok cilj in trdo bom garal, da ga uresničim! Tudi vam, drage bralke in bralci dnevnika, želim, da se vam uresničijo vaše želje in sanje.

Boštjan Polutnik



NOVEBER 2014

Življenje nam začinjajo dogodki, ki so različno čustveno obarvani. November 2014 bo v mojem srcu za vse čase zapisan z najbolj črnimi črkami. Umrla mi je babica, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto. Za vse čase. Ko sem se rodil, je bila premlada, da bi jo klical babica, zato je dobila ime MAMA. Od prvega do zadnjega dne sva se čudovito razumela. Nikoli se nisva skregala, nikoli nisva bila jezna drug na drugega. Ko smo stanovali pod isto streho, sem že kot dojenček ugotovil, da je spanje v njeni postelji nekaj posebnega. Potem so nastale težave, saj sem velikokrat s trmo izsiljeval starše, da sem pristal pri njej. Bila je moja prva varuška in ko so me starši vpisali v vrtec, sem, star komaj tri leta, pobegnil iz sprehoda in jo poiskal. Z njo sem bil prvič na morju. In potem še velikokrat. Pri njej je bilo dovoljeno skoraj vse, kar si je poželela otroška duša. Ko sta z dedkom praznovala petdeseti rojstni dan, sem jima pred povabljenimi gosti prebral govor. To je bil moj prvi pravi javni nastop. Učila me je prvih kuharskih korakov. V kuhinji je bila prava mojstrica. Za vse vrste jedi. Ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani, je bila moja »centrala«, saj doma še nismo imeli telefona. Vedno, ampak res vedno, se me je razveselila, kot da jo kličem po dolgih letih. Spletla mi je veliko puloverjev. Izbral sem si jih v revijah, ona pa je naštudirala vzorec in pletla. Ko sem se pojavil na njenih vratih, je pogosto rekla »glej ga poba«. In ko sem odhajal, ni pozabila reči »pa pridi še, ko boš utegnil«. Bila je razumevajoča, iskrena, prijazna, izjemno topla oseba. Moj pogled jo je razorožil vsakršnega poskusa, da bi bila huda, da bi se razjezila. In njen mili pogled je v meni v trenutku pričaral najtoplejše občutke.

Najina pogleda se ne bosta več srečala, nikoli več ji ne bom mogel seči v toplo in mehko dlan, nikoli več ne bo z ocvirki zabeljenih štrukljev na njeni mizi, a dokler bom živ, bom lahko kadarkoli podoživel vse te prijetne občutke, ki jih je znala pričarati. In kadarkoli se bom peljal mimo njenega bloka, bom slišal besede »glej ga poba«. Odšla je, a pojma nima, kako zelo je ostala, kako zelo močan pečat je vtisnila v moje srce.

Ob njen sem bil zadnji večer, ki ga je preživela na tem svetu. Držal sem jo za roko in gledal v njene odsotne oči. Vedel sem, da se poslavlja, premočno je bilo čutiti nekaj povsem drugega v njenih očeh, da bi lahko to spregledal. Želel sem si, bolj kot vse na svetu, da bi se motil, a hkrati sem si želel tudi, da ne bi trpela. Trpljenje bi bilo zadnje, kar bi si zaslužila. In moja želja je bila uslišana.

Konec maja sem bil na karmični diagnostiki. Diana mi je povedala, da naju z mamo veže prav posebna, izjemno močna vez, ki se ne bo nikoli pretrgala. Takrat mi je tudi povedala, da se njena duša pripravlja za odhod. Nisem ji hotel verjeti, a imela je prav.

Draga mama, na svidenje v večnosti!

Boštjan Polutnik



OKTOBER 2014

»Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči. Tisti, ki mu je bilo dobro storjeno, naj pripoveduje«. Tako je že davno tega napisal Seneka. Moje zgodbe, ki jih pripovedujem skozi mesečne dnevnike so med drugim tudi zahvala in izraz hvaležnosti za vse dobro, kar se mi dogaja tukaj in zdaj. Pišem tudi zgodbe, ki niso bile prijetne, da bi se iz njih lahko vsi skupaj česa naučili in bi postali boljši ljudje… Izogibam pa se, kolikor le gre, tarnanju. Pa ne zato, ker bi želel svoje življenje prikazati idealizirano, kot kakšno pravljico brez občasnih zapletov, ampak zato, ker tarnanje nič ne pomaga in ne spreminja ničesar na bolje. Prebral sem nekoč stavek, ki ga verjetno nikoli ne bom pozabil: »Ljudje bi presenečeno odkrili, da se lahko stvari odlično iztečejo, če bi le desetino energije, ki jo vložijo v tarnanje, porabili za reševanje problemov«.

Starši izbirajo in navadno izberejo ime za otroka, še preden se ta rodi. Ne zgodi se ravno pogosto, da bi obiskali novorojenčka in nam ne bi znali povedati, kako mu je ime. Sam sem bil kot otrok velikokrat precej jezen, da so mi dali ime Boštjan. Zdelo se mi je, da bi težko našli kaj bolj neprimernega. Malo olajšanja je bilo v tem, da sem tudi Sebastijan, pa čeravno me tako nikoli nihče ni klical. Spomnim se, da sem se enkrat, morda dvakrat »poafnal« na radiu in se »napovedal ter odpovedal« kot Boštjan Sebastijan Polutnik. Z leti sem postajal do svojega imena vse manj kritičen in se ga navadil. Danes se mi zdi, da je ravno pravo zame. Poleg mene trenutno živi v Sloveniji še natanko 10.001 Boštjan. Naše ime je po pogostosti na dvajsetem mestu in predstavlja 1% moške populacije. Zdaj pa k bistvu. S svojim imenom se podpišem pod vsako pisanje, ki je nekomu namenjeno, pa če mu bo všeč ali ne. Na konec pameti mi ne pade, da bi postal anonim, brezimnež. Je pa dejstvo, da je folklora pisanja anonimnih pisem v Sloveniji zelo pogosta oblika sporočanja. Ljudje, ki želijo nekomu škodovati, ker so do njega zavistni, napišejo pismo in ga nepodpisanega pošljejo na različne naslove. Najpogosteje na naslove, kjer se s pisanjem ukvarjajo – na policijo, državno tožilstvo, novinarjem… Pismo z mojim imenom je priromalo v uredništvo nekega našega časopisa. Kolikor sem uspel izvedeti je neki anonim kriminaliziral moje delo v smislu, da si kot (zaenkrat še vedno) državni uradnik ne morem privoščiti, da delam še izven svoje službe, in to za denar (kar je seveda najbolj boleče). Boječega pisca, ki »ve« da je to hudo narobe, se je strah izpostaviti z imenom. In stekla je še ena »preiskava«. Novinarka je preverila vse po dolgem in počez in ugotovila, da imam za delo na radiu dovoljenje ministra za notranje zadeve. Dobil sem ga v letu 1990, ko je bilo to, da se policist ukvarja ob delu še s čim, precej redko. Da predavam in tako širim znanja o socialnih kompetencah pa dovoljenja ne potrebujem. Prvi razlog za to je, da to delo ni v nasprotju s predpisi, drugi, da nimam konkurenčne klavzule in tretji, da sem investicijo v svoje znanje (samo za študij transakcijske analize je znašala preko 6000 evrov) plačal iz lastnega žepa. Da ostalih usposabljanj, ki se jih udeležujem in jih plačujem sam, raje sploh ne naštevam. Razumem novinarkino vnemo za poizvedovanje in preverjanje, to je njeno delo. Nikoli pa ne bom razumel brezimnežev, od kje jim energija za zlobo, da počnejo, kar počnejo? Konec koncev bi lahko vse kar se mu je zdelo sporno, preveril tudi sam. Na spletu je možno poiskati podatke o prometu STATUS IZOBRAŽEVANJA, o dobičku, o številu zaposlenih oseb, o odprtih in zaprtih transakcijskih računih, na svoji spletni strani imam naštete VSE stranke s katerimi sem delal, celo tiste, ki sem jim seminarje naredil ZASTONJ, supervizor pokaže do centa natančne zneske, ki so jih plačali za naše usluge proračunski porabniki, poleg tega pa pišem še dnevnik, v katerem »zblebetam« marsikaj. Tudi zato, da je moje delo TRANSPARENTNO. In bojazen, da bom nekega dne odkupil microsoft, google, vse facebookove delnice ali kaj podobnega, je odveč. Podjetja (razen izjemam, ki denar v gotovini vračajo nazaj poslovodstvom) za znanje niso pripravljena plačati visokih zneskov. Navadil sem se že na precej razpredeno slovensko »fovšarijo« in meni pomeni močan veter v jadra. Bolj kot se nekateri posamezniki (k sreči jih ni zelo veliko) trudijo nagajati, bolj poganjam svoje motorje. In čas, ko bom dosegel zadani cilj, ni več daleč.

In v času, ko so se brezimneži in novinarji ukvarjali z mano, sem petnajst delovnih dni preživel v predavalnicah po vsej Sloveniji. V tem mesecu sem se največ ukvarjal z vsebinami javnega nastopanja in timskega dela, nekaj pa tudi s komunikacijo in obvladovanjem konfliktov ter obvladovanjem stresa. Imel sem tudi dve superviziji, začeli smo z malo šolo javnega nastopanja za otroke, nadaljevali smo z iskanjem primernih prostorov za naše dejavnosti. Med drugim smo našli DVOREC BUKOVJE. Velikokrat sem slišal o njem, večkrat sem prebiral na radiu vesti o prireditvah, ki se tam odvijajo, nisem pa ga še obiskal. Zelo mi je všeč in zagotovo bomo tam priredili kakšen dogodek. Začel sem tudi z jesenskimi predavanji na Zbornici za zasebno varovanje in na Izobraževalnem centru zaščite in reševanja na Igu. In seveda, nisem izpustil svojih sobotnih večernih druženj s poslušalci Koroškega radia. To je sladica ob koncu tedna.

Kljub mnogim aktivnostim pa je še ostalo nekaj časa za odklop. V oktobru se je zgodilo precej druženj s prijatelji, na katerih smo se razvedrili, nasmejali, obujali spomine, izdatno klepetali, zraven pa tudi, brez tega očitno ne gre, jedli in pili. Še dobro, da se je na tehtnici izpraznila baterija in jo bo potrebno (enkrat) nadomestiti z novo. Kupil sem jo že, a doslej še nisem našel »časa«, da bi jo zamenjal. Saj razumete, to le ni čisto preprosto. Sem pa začel spet hoditi v fitnes in telovaditi, pa nekajkrat sem se izžemal v savni. Počasi bom našel tudi čas, da zamenjam baterijo v tehtnici. Zagotovo.

Mimo so, hvala bogu, lokalne volitve. Nekateri so ponovno ugotovili, da so že spet preveč pričakovali. Zgodilo se je, kar se je zgodilo. In zdaj nekaterih ljudi spet skoraj cela štiri leta ne bo videti na družbenih omrežjih, manj se bodo ozirali okoli sebe in iskali kandidate za rokovanje in »small talk«, obisk kulturnih prireditev se bo spet nekoliko zmanjšal. Za nekatere upam, da so tokrat vendarle »vzeli« lekcijo, da nerealna pričakovanja vodijo zgolj v zelo realna razočaranja.

Naj zaključim z zanimivo mislijo, ki sem jo prebral: »Strah, ki nam ga starši in okolica vsadijo globoko v nas, postane naša kletka in na koncu naša usoda, v kateri ostanemo ujetniki, če je ne prerastemo«. Ne bojte se, stopite iz kletke, spremenite svojo usodo. Življenje je lepo, če se ukvarjate s svojim, drugim pa prepustite, da počno prav to, če jim je do tega… Lepe novembrske dni vam želim.

Boštjan Polutnik



SEPTEMBER 2014

Dve leti sta minili od moje odločitve, da bom pisal dnevnik. Pa me je malo zanimalo, kaj vse se je zgodilo v tem času in sem dnevnike natisnil in ponovno prebral. Najprej sem bil presenečen nad kupom papirja, ki je prišel iz tiskalnika. Prepričan sem bil, da sem po pomoti tekst natisnil v dveh ali morda celo treh izvodih, a sem kaj kmalu ugotovil, da sem v teh dveh letih popisal skoraj sedemdeset strani. Zanimivo je bilo prebrati zapise za nazaj. Kako zanimivo bo šele branje čez kakšnih deset ali več let. Veliko zanimivih zgodb, ki bi šle s časom v pozabo. Veliko zanimivih prebranih člankov, knjig in dobrih misli. Veliko ljudi, za katere sem hvaležen, da mi jih je življenje postavilo na pot. In predvsem, sicer zguljena ugotovitev, kako hitro se vse skupaj vrti. Prehitro, da bi bilo vredno objokovati preteklost in (več kot je nujno potrebno) sanjariti o prihodnosti. Prijetno mi je bilo prebrati doslej zapisano in predlagam vam, da pišete dnevnik. Morda si le po alinejah zapisujte, kar se vam zdi pomembno in za kar ste hvaležni, da se vam je zgodilo. Trenutki, ko boste ob prebiranju podoživeli vse to, vam bodo dali moč za današnji dan in jutrišnji. Verjemite.

Neverjetno, kako se lahko nekatere stvari, s katerimi odlašaš mesece, mogoče celo leta, hitro zgodijo. Septembra smo – končno – spremenili našo spletno stran. Po sedmih letih smo se poslovili od podobe, ki mi je bila na začetku zelo všeč, potem pa se je starala... Ko je popolnoma osivela in obnemogla, smo se odločili, da jo povsem preoblečemo. Naročili smo tudi novo celostno grafično podobo, nov logotip, prevetrili ponudbe… Zdaj je na vrsti prenova in osvežitev gradiv. Vse je bilo že dlje časa v načrtu, a moralo se je zgoditi, da sem spoznal Aljošo, ki me je »zbrcal«, da sem prenehal z odlašanjem in izgovori, da nimam časa… Velik hvala Aljoša!

Vse od ustanovitve STATUS IZOBRAŽEVANJA v letu 2007 smo iskali nekoga, ki bi skrbel za trženje naših programov. Ljudje so se zanimali za to, a ko smo jim povedali, da ne ponujamo zaposlitve ampak delo, tega dela niso sprejeli. Kdo pa danes išče delo? No, nekateri so ga, potrkali so na deset vrat, dobili negativen odgovor in odnehali. Zdaj imamo človeka, ki zna, ve kako, si bo vzel čas, ker verjame, da je lahko pri tem uspešen. In prepričan sem, že po prvih njegovih korakih, da bo zelo uspešen.

Del mozaika mojega življenja predstavlja tudi delo na višji šoli, kjer smo v septembru zaključili s pisanjem in pričeli z zagovori diplomskih del. Trije študenti, ki sem jim bil mentor, so pripravili kvalitetna dela in jih tudi zelo dobro zagovarjali. Glede na to, da sem vselej precej neizprosen pri piljenju vsebine, sloga, oblike, upoštevanju avtorskih pravic, so me bili med pisanjem gotovo že precej siti, a zadovoljstvo ob razglasitvi rezultatov je bilo temu primerno močnejše. S tem pa sem dobil še eno potrditev, da je vredno vztrajati, tudi kadar sprva zgleda, da morda ne bo šlo po načrtih.

Še precej stvari je ta mesec dobilo svoje pravo mesto. Kar nekaj dolgoročno načrtovanih in dlje časa trajajočih nalog sem zaključil. Nekaj poslov za katere smo se dolgo dogovarjali se je sklenilo. Spet sem se lahko prepričal, da VZTRAJNOST le ni zaman. In zahvaljujoč temu nadaljujem z napol narejenimi stvarmi, z zapisovanjem vseh, včasih še tako nemogočih idej, ki bodo prišle na vrsto čez čas in mi pričarale zadovoljstvo. Thomas Edison je dejal, da mu je, preden je žarnica prvič zasvetila, približno desettisočkrat spodletelo. In res je velika skrivnost uspeha ta, da ostanemo optimistični ter osredotočeni na svoje delo, še posebej v neizprosnih okoliščinah. V knjigi Erika Adlerja z naslovom »Ključni dejavnik socialna kompetenca – Kaj vse nam manjka in česa se lahko še naučimo« sem prebral zanimivo misel »Veliko je ljudi, ki bi radi delali stvari, a se jih nikoli v življenju ne lotijo. Temu rečejo usoda. Okolico, razmere, deloma celo otroštvo in starše krivijo za to, da njihovo življenje ne poteka tako, kot si želijo. A odgovor je čisto preprost: premalo naredijo za svoje cilje. In sanje, katerih uresničitve se nikoli ne lotimo, ostanejo pač sanje.«

Naredite kaj konkretnega, da se bodo uresničile tudi vaše sanje… In vztrajajte na poti do cilja… Morda vam manjka le še en poskus, da se bo posvetila vaša žarnica…

Boštjan Polutnik

 

AVGUST 2014

Avgust se je začel dopustniško in to na najboljši možen način. Tudi tokrat smo se odločili, da bomo dopustovali »na slepo«. To pomeni brez določitve kraja dopustovanja in brez vnaprejšnje rezervacije apartmaja. Najprej smo (tokrat) nameravali v Istro, a nas je deževno vreme pregnalo v Dalmacijo. Pristali smo na Pelješacu, kjer smo imeli čudovito vreme in družbo. Blizu je tudi nam vsem zelo ljuba Korčula, ki smo jo seveda obiskali in se naužili njenih lepot. Povratek je trajal ves dan in vso noč, saj smo ga izkoristili za potepanje po Splitu in Zadru, ogledali pa smo si tudi Marijino svetišče v Vepriču.

Z Blažem smo se pogovarjali o mojih, Barbarinih in njegovih počitnicah. Ugotovil je, da so bile naše počitnice nekoč zelo dolgočasne. To, da smo se s prijatelji s Partizanske 15 podili okoli bloka, se skrivali, lovili, vozili s kolesi, postavljali šotore iz starih odej, šli na Kremžarjev vrh, kakšen dan preživeli pri sorodnikih na kmetiji…, pa po njegovem res ni bilo nekaj posebej zabavnega. Kako težko si naši otroci predstavljajo dobre počitnice brez računalnika, interneta, celo brez CD predvajalnika in s samo kakšnim TV programom… Pa daleč od tega, da bi bil naš fant zasvojen s tehnologijo sodobnega časa. Samo težko si predstavlja življenje, še posebej pa počitnice, brez vse te navlake. Pa še nekaj težko razume – zakaj bi midva z mamico, če bi zadela 37 milijonov evrov (neko reklamo je videl in naju o tem povprašal) – še naprej počela vse to kar počneva..?! Saj bi vendar imela dovolj denarja za spodobno življenje?! Ja, če človek rad, z veseljem, skorajda s strastjo opravljaš svoje delo, si težko predstavljaš, da bi s tem prenehal. Predvidevam, da so njegove misli še vedno zaposlene s tem najinim odgovorom. Kdo ve, mogoče sva celo malo čudna…

Sodelavka mi je pred leti pripovedovala o razredničarki svojih sinov na gimnaziji. Iz njenega pripovedovanja sem lahko zaključil, da je to ena unikatna oseba, kakršnih v našem šolstvu ni ravno na pretek… »O, ta naša Slava, kaj bi naši mulci brez nje«, sem večkrat slišal. Potem sem v ONI, januarja 2011, našel intervju s to čudovito pedagoginjo. Kadar me kakšen intervju navduši, ga shranim, in še kdaj preberem. Želel sem si jo spoznati in z njo narediti intervju za radio. Ideja je dozorela. S Slavo Suhač sva se dobila v Ljubljani in nastala je še ena oddaja Odstiranja. Gostja mi je podarila knjigo Erika Adlerja z naslovom Ključni dejavnik socialna kompetenca – Kaj vse nam manjka in česa se lahko še naučimo. Še ena knjiga, ki jo težko odložiš, ne da bi te vlekla k nadaljevanju branja, knjiga, ki te zaposli z razmišljanjem. Berem o tem, kako postaja primanjkljaj socialnih kompetenc družbeni problem. Avtor argumentirano pokaže probleme, a ponuja tudi rešitve. Priporočam, da knjigo preberete sami, jaz pa vam za pokušino iz nje ponujam le še misel Dalai Lame: »Tehnologija je koristna, a če jo uporabljajo osebe, ki živijo slabo razvito človeško življenje, je lahko katastrofalna«. In tole: »Življenje v virtualnem svetu nujno vodi v izgubo realnega sveta«.

Že dolgo sem se odločal, da bi na svojem profilu facebooka naredil generalno čiščenje, a sem to nalogo vedno znova umikal nekam v nedoločeno prihodnost. Morda zato, ker sem se zavedal, da bo to čiščenje zahtevalo precej ur sedenja za računalnikom. Da je bilo potrebno temeljito čiščenje, sem kriv sam, saj sem v preteklosti potrjeval za »prijatelje« vse ljudi, ki so mi poslali prošnjo. Brez razmisleka in nujno potrebne kritične presoje. Tu in tam sem še sam koga »kliknil«, ker se mi je zdel zanimiv oz. zanimiva za facebook »druženje«. Nabralo se je skoraj 5000 navideznih prijateljev, od katerih pa sem na nek način komuniciral le s peščico. Na ulici sem srečeval ljudi, ki so vedeli skoraj o vsakem mojem »prdcu« na socialnem omrežju, sam pa se niti nisem spomnil, da so med mojimi »zasledovalci«, saj od sebe nikoli niso dali nobenega »glasu ali znaka življenja«. Prijatelji in sodelavci so mi razlagali, kako »na veliko« nekateri komentirajo moje objave okoli po svetu, na facebooku pa nikoli niso izrazili svojega mnenja. Je moj profil res namenjen vsesplošnemu informiranju ljudi o tem, kaj počnem, kod hodim, s kom se družim, kaj nameravam…? Ni! Vse našteto bom še naprej delil, a le z nekaj sto ljudmi, ki v mojih objavah vidijo navdih zase, idejo za svoj nedeljski izlet, povabilo k druženju preko radijskih valov in še kaj. Z ljudmi, ki komunicirajo in ne »zasledujejo«. Z ljudmi, ki so dobronamerni in ne s tistimi obrekljivci, ki lajajo kot cucki za petami (psičkom se za primerjavo že v naprej opravičujem). Veliko dela je bilo potrebnega. Celo več kot sem si mislil, a bilo je vredno. Moj profil facebooka je zadihal. Zdaj je napočil čas za še kvalitetnejše »druženje« z vsemi, ki ste ostali. In odslej bom prekleto premislil, preden bom nekomu odprl pipco do mene po tej poti. Niti misliti si ne morete, kakšna panika je nastala, ko sem začel z brisanjem. Nekateri ljudje mi še danes pišejo zasebna sporočila, v katerih se kar nekaj »opravičujejo«. Brez potrebe!

Avgust je bil poln druženj in potepanj. Druženj s pravimi prijatelji in potepanj po kotičkih, ki dajejo energijo, navdih, sprostitev. Bili smo tudi na Kalvariji v Mariboru, na Uršlji gori, na Turističnem tednu v Črni, pa na Ravenskih dnevih, kjer smo poslušali »ta mlade Avsenijke«. Člane Ansambla Saše Avsenika smo tudi osebno spoznali, saj smo bili na rojstnem dnevu našega prijatelja Jana, ki pri njih igra trobento, poprime pa tudi za kakšnim drugim instrumentom in celo zapoje. Tudi ostali člani ansambla – Maja, Sašo, Aleš, Matic, Mitja in Dejan – so, ne le izvrstni muzikantje, ampak v prvi vrsti čudoviti ljudje. Lepo je bilo v njihovi družbi in verjamem, da se bomo še srečali.

Pisanje avgustovskega dnevnika zaključujem v zgodnjih jutranjih urah prvega septembrskega dne. Po strešnih oknih, meni najljubšega prostora v hiši, tolčejo težke dežne kaplje in z mislimi sem že na poti v Ljubljano, kjer začenjam nov delovni dan, teden, mesec. Šolarji danes začnejo novo šolsko leto. Upam, da z veseljem. Sam sem se vedno z velikim veseljem vračal nazaj v šolske klopi. Naj vas skozi september spremlja naslednja misel: »Ukvarjajte se s tistimi, ki vas podpirajo in nosijo v vaše življenje veselje, smeh in radost«.

Boštjan Polutnik



JULIJ 2014 

Julij je moj mesec. Malo zato, ker imam rad poletje, malo zato, ker julija običajno dopustujemo in morda malo tudi zato, ker julija praznujem rojstni dan. Letos sem dopolnil 43 let. Zelo veliko ljudi se je spomnilo name. Veliko lepih druženj se je v ta namen zgodilo in doživel sem nekaj nepozabnih presenečenj. Vedno znova ugotavljam, da imam imenitno družino in prijatelje. In vsako leto se druščini pridruži še kdo. Počasi, ampak zares počasi, uspevam z idejo, da se ob najrazličnejših praznikih ne bi obdarovali. Ljudje pretirano podlegamo potrošništvu. Tako kot jaz mnogokrat nimam več pametne ideje, s kakšnim darilom nekoga razveseliti za rojstni dan, je verjetno mnogokrat tudi zame nekdo od prijateljev ne najde. Smo v nekakšnem nepotrebnem začaranem krogu obdarovanja, ki pravzaprav ničemur ne služi. Največ šteje, da se te nekdo, ki ti je pomemben, spomni, te pokliče, ti pošlje SMS ali e-pošto, te morda celo obišče, ti stisne dlan in zaželi kaj lepega. Z darili je pogosto tudi tako, da kupiš nekomu nekaj, kar je tebi zelo všeč, vprašanje pa je, ali se obdarovani ne ukvarja kasneje z vprašanjem, kam s »to navlako«. Iz dolžnega spoštovanja do tistega, ki te je z nečem obdaril, obesiš stvar na steno, postaviš na neko polico, potem pa stvar izginja vedno bolj v ozadje. Je res smiselno?

Veliko večji smisel vidim v druženju, v družabnosti. Ravno berem knjigo PALEODIETA, v kateri sem našel zanimiv podatek, da »grozi ljudem, ki niso deležni opore družinskih in družabnih vezi, nevarnost, da se jim bo razvila kaka bolezen«. In ko smo že ravno pri družabništvu. Sam ne vidim bistva družabništva v popivanju. Dobre volje sem lahko tudi ob vodi, če so z mano pravi ljudje. In ravno v tem kontekstu je iz iste knjige zanimivo še tole razmišljanje: »Če se vam zdi, da ga pijete 'kozarček za zdravje', je to tako, kot če bi kdo pojasnjeval svoje skakanje čez plot s potrebami poslovnega 'mreženja'. V tem in onem primeru ste sami žrtev svoje propagande.«

V zadnji Jani sem se razveselil prispevka o tem, kako očistiti svoje življenje vsega odvečnega. Za življenje potrebujemo prav malo in zelo koristno se je otresti predmetov, obveznosti, ljudi in dolžnosti, ki niso nujni in ne prinašajo zadovoljstva. Berem o šestinšestdesetletnem znanstveniku, ki s partnerko živi v hiški na le 39 kvadratnih metrih bivalne površine in porabi za hrano okoli 20 evrov mesečno. Uporablja veliko hrane, ki mu jo nudi narava, ima majhen vrt… Pravi, da naj hrana služi zadovoljevanju življenjskih potreb in ne navad. »Človek ne živi od tega, kar presega njegove potrebe, živi le od tistega, kar je nujno. Vse drugo mu škodi.« Opisano lahko označimo za skrajnost, a ljudje smo velikokrat na drugi strani te iste skrajnosti. Sam si težko predstavljam tako radikalno spremembo, a malce se je le treba tu in tam vprašati, ko dajemo v nakupovalne košarice, »ali to resnično potrebujem«. Sam sem se pred kakšnima dvema letoma, morda tremi, odločil, da bom kupil od oblačil le tisto, kar resnično potrebujem. In res. Ne kupujem, ker je razprodaja in ker je nekaj poceni, kupujem, kadar in kolikor rabim. In zadnja leta sem resnično veliko manj denarja zapravil za oblačila. Upam si reči, da kakšnih 80% manj kot poprej. In, ne boste verjeli, nič mi ne manjka. Moja garderobna omara je še vedno premajhna, prepolna.

Še en dokaz, da je lahko življenje lepo v vsej svoji skromnosti je gospa Marija Metlika, ki sem jo spoznal, ko je Barbara pripravljala oddajo Odstiranja. Svoje delovne dni je preživela v pisarni, a ko se je upokojila, se je odločila, da si izpolni svojo življenjsko željo. Vpisala se je na filozofsko fakulteto in dokončala študij umetnostne zgodovine. In ne le to, bila je ena najboljših študentk, zaradi česar je lahko odšla na študentsko izmenjavo v Rim. Govori kar nekaj jezikov, pa še se namerava kakšnega naučiti. Trenutno je že osmič na romarski poti po Caminu v Španiji. In zbira gradiva za vsaj tri knjige, ki jih namerava napisati. Čudovita gospa. Meni je v navdih. Vesel sem, da sem jo spoznal.

Da je kakovost življenja v majhnih stvareh sem spoznal tudi ob srečanju z Raduho. V začetku meseca smo bili na Grohatu, kjer smo snemali del oddaje Odstiranja. Raduha me je s svojo lepoto in veličastnostjo »povabila«, da jo obiščem. Nikoli nisem bil navdušen planinec, a zadal sem si, da se čim prej spet vrnemo in »splezamo« nanjo. V dveh tednih se mi je želja izpolnila in prepričan sem, da me bo Raduha še videla. In v koči na Grohatu mi bodo zagotovo še kdaj postregli ajdove žgance in kislo mleko.

Na nek način je bil tale julij tudi precej naporen. Čeprav sem se skoraj popolnoma odpovedal gledanju televizije, nisem mogel mimo »svinjarij«, oprostite a res ne najdem primernejšega izraza, ki jih je prineslo predvolilno politično ozračje. Facebook je postal sramotilni steber, prostor za obračunavanje na najpodlejšem nivoju, propagandni in antipropagandni stroj političnih aktivistov, slabši kot najbolj zanemarjen svinjak… In kar me ob tem posebej skrbi. Ljudje so se pripravljeni, samo zaradi različnih političnih pogledov, spljuvati, žaliti, blatiti, obrekovati. Ne politiki in kandidati za poslanske stolčke, običajni ljudje. Mar res ne premoremo toliko srčne kulture, da bi lahko bili vsaj korektni do nekoga, ki misli drugače kot mislimo mi? Kje pa je zagotovilo, da je moje mnenje boljše? In kdo ima pravico, da me skuša spreobrniti v mojem prepričanju, če mislim drugače? V mojem ožjem krogu se gibljejo ljudje zelo različnih političnih nazorov, a nihče od njih ni politično blazen! Mene prav nič ne moti, če so politično drugače misleči. Sprejemam jih kot ljudi. Rad jih imam zaradi njihovih kvalitet. In zelo me moti, da je nekdo dober in sposoben, dokler je »naš«, ko zamenja stranko je pa čez noč »za popizdit slab«. Halo? In vsa nesposobna politika, ki pelje to državo proti propadu, še najbolj tisti, ki sodelujejo že od osamosvojitve, se rogajo političnim novincem »češ, kako bodo lahko kaj naredili brez izkušenj«… Ja, kje so pa sami dobili izkušnje? So se rodili »politično izkušeni« ali kako. Mladi, 25 letni, novoizvoljeni poslanec Miha Kordiš, je prav lepo rekel: »Katerih izkušenj pa naj bi mi manjkalo? Teh, ki so v Sloveniji ustvarile 120 tisoč brezposelnih? Teh, ki nam uničujejo delavske pravice? Ali morda izkušenj kuloarskih driblanj, obtoževanj in kupčkanj etablirane politike? Hvala lepa, teh izkušenj nimam niti jih ne potrebujem«. Ljudje, jaz vam rečem, ne kregajte se zaradi politike, sprejemajte različnost in bodite dobri drug do drugega.

Zadnjič sem srečal kolega, ki je po moji desetletni PR-ovski službi dobil v uporabo moj službeni telefon. Povedal mi je, da ob sobotah zvečer še vedno sprejema glasbene želje, pozdrave in lepe besede mojih poslušalk in poslušalcev. Torej, vsi tisti, ki že leta čakate, da vam bom končno izpolnil vašo glasbeno željo, pa tisti, ki razmišljate, kako ignorantski sem postal in mogočen, ko vam niti ne odgovorim – zamenjajte v svojem imeniku telefonsko številko.

In kot večinoma za konec dnevnika lepa misel, tokrat kratka zgodbica, kot popotnica v mesec, ki je pred nami. Njen avtor je Henry Ward Beecher: »Če bi mi kdo podal posodo s peskom in mi rekel, da so v njem pomešani drobci železa, bi jih lahko iskal s pogledom, brodil po pesku z nerodnimi prsti, pa jih ne bi našel. Če pa vzamem magnet in ga povlečem skozi pesek, bo pobral te skoraj nevidne drobce, ker ima moč privlačnosti. Nehvaležno srce je podobno mojim prstom v pesku, saj ne najde usmiljenja. Če pa skozi dan spustimo hvaležno srce, bo v vsaki njegovi uri našlo kakšen nebeški blagoslov, kakor magnet najde drobce železa. Le da je v božjem pesku zlato, in ne železo.« Veliko božjega peska in vse dobro vam želim.

Boštjan Polutnik



JUNIJ 2014 

Prišel je. Moj najljubši letni čas. Poletje. Od vsega bi mi bilo najbolj všeč, če bi lahko spakiral kovček, se odpeljal nekam daleč, na samotno plažo ob morju, izključil mobilni telefon in se vrnil zadnji dan v avgustu. Ležal bi na ležalniku, poslušal morske valove, prebral nekaj dobrih knjig in če bi bil navdih dovolj dober, napisal knjigo, za katero zbiram gradivo že nekaj let. Nobenega luksuza ne potrebujem, nobenih »all inclusive paketov«, dovolj razkošen bi bil mir, morska voda in obmorski zrak, literatura… Obstajata vsaj dve oviri za tak način preživljanja dopusta. Prva je, da sem še vedno zaposlen v inštituciji, kjer se učinkovitost meri s prisotnostjo na delovnem mestu, druga pa ta, da mojima najdražjima tak način preživljanja dopusta ne ustreza. Na tej točki smo si zelo različni.

Kot je že v naši navadi, smo takoj po izteku šolskega leta kupili vse potrebščine za naslednji, zdaj že sedmi razred in se izognili gnečam v trgovinah ob koncu počitnic in seveda temu, da takrat določeni učbeniki že poidejo in jih je težko dobiti. Zdaj otroka dobra dva meseca ne bomo »morili« s šolo. Več kot zaslužil si je počitnice. Bom pa zelo vesel, če bo samoiniciativno segel po kakšni knjigi in če bo tudi v tem času po naši hiši kdaj pa kdaj zazvenel zvok klarineta. Za moje branje je poskrbel, saj mi je podaril »Sanjski tarot« - knjigo in zelo lepe karte. Hvala Blaž.

Bil sem na predavanju Simone Levc in Marka Juhanta, avtorjev knjige »Varuh otrokovih dolžnosti«. V polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je bilo vsake toliko slišati glasno pritrjevanje in soglašanje z »vzgojnimi nasveti«, ki sta jih predstavljala na podlagi lastnih izkušenj. Ob koncu sem slišal stavek gospe, ki je sedela v vrsti za mano, da bi to pa res morali slišati vsi starši.

Intervjuji s pesnico Nežo Maurer me vedno pritegnejo. Morda zato, ker se mi zdi gospa od nekdaj zelo posebna, seveda v pozitivnem smislu, in ker je zelo odkrita. Na vprašanja odgovarja zelo direktno – tako kot je in ne tako kot bi bilo »prav« povedati za javnost. Ko jo novinarka Obrazov vpraša, če verjame v pravo ljubezen, pri svojih 84-tih letih odgovori: »Verjamem. Pravijo, da čas ta čustva zabriše, a to ni res. Odvisno je sicer od človeka. Mogoče bo slišati smešno, da to rečem pri teh letih, ampak zame je že dolgo, mogoče štirideset let, neki človek zelo pomemben del življenja, ne da bi se kdaj videla. Vem, da je, da je tak, kot je, in to mi je čisto dovolj. Trenutno še tega ne vem, kje je. Je slikar, kar je meni zelo drago, zato ker imam slike tako zelo rada.«

V tej isti reviji sem prebral tudi intervju z Viko Potočnik, ki je prebolela raka. Medtem ko nekateri ljudje vse življenje igrajo vlogo žrtve, pa jim pravzaprav nič ne manjka, se znajo drugi tudi v najhujši življenjski situaciji, ko se tako rekoč znajdejo med življenjem in smrtjo, boriti do zadnje sapice. Le slednji lahko zmagajo. Vika pravi: »Ko gledam nazaj, se mi zdi, kot da je vse skupaj trajalo le eno noč, kot da so bile le grozne in grde sanje. Zdaj sem se zbudila in zunaj je sonce. Izvidi kažejo, da sem bolezen premagala. Da sem zmagala.« In še njeno sporočilo vsem nam, ki smo podobni deloholikom: »Rada delam, pri tej bolezni pa sem spoznala, da sem potrjen deloholik. Priznam, da sem mala odvisnica od stresa. Vedno sem mislila, da lahko rešim svet. Danes se moram sprijazniti s tem, da na vse stvari ne morem vplivati«.

Prebral sem knjigo »O smrti in življenju po njej«. Zanimivo in na trenutke razburljivo branje. Veliko novih spoznanj za utrditev prepričanja, da pa morda le ni vsega konec, ko pride konec. Vedno več dokazov to potrjuje. Če me morda knjiga ni povsem prepričala in ponudila dokončnega »dokaza«, mi je pa zelo dala za mislit. V knjigi ne gre za domneve, ampak za 25000 primerov obsmrtnih doživetij, ki so jih po vsem svetu doživeli ljudje, stari od 2 do 97 let. Zajeti so ljudje iz različnih kulturnih in verskih okolij, različnih veroizpovedi, tudi agnostiki in ateisti. Vsebuje primere nesreč, umorov, samomorov ter počasne ali nenadne naravne smrti. In ja, obstajajo skupni imenovalci, ki jih ne moremo spregledati. Prevzela me je pripoved deklice, ki je očetu po izkušnji obsmrtnega doživetja pripovedovala, da so jo »tam« že sprejele njene drage pokojne duše, a da ji ni jasno, zakaj nekaj se ji je nekdo predstavljal kot njen brat, če pa ni imela brata. Takrat ji je oče povedal, da je brata imela, a da je umrl zelo majhen in že pred njenim rojstvom in ji o tem niso nikoli govorili.

Ko opazujem ljudi okoli sebe in njihove odnose, se mi pogosto pojavi kakšno vprašanje, na katerega ne najdem odgovora. Če nekoga ne cenim (»ne ceniti« ne pomeni »ne spoštovati«), potem bo moralo miniti zelo veliko časa, da se bo moje mnenje spremenilo. Da ga/jo bom (spet) cenil, se bo moralo zgoditi veliko dejanj, nekaj konkretnega. Čas, ki bo minil, bo merjen v letih… Pa ne zato, ker bi bil zamerljiv ali zelo nezaupljiv človek. Nasprotno, do ljudi gojim visoko stopnjo bazičnega zaupanja, zaradi česar sem tu in tam morda videti celo malce naiven. Se pa sprašujem, kaj je z mano narobe, ko okoli sebe opazujem ljudi, ki so danes »smrtni sovražniki«, čez mesec ali dva pa najboljši prijatelji. Danes ne najdejo grdih besed, s katerimi bi nekoga opisali, že jutri pa govorijo z istim človekom z uporabo najbolj ljubkovalnih vzdevkov. Se vam zdi, da so to iskreni ljudje? Se vam zdi, da je to resno, odraslo ravnanje? Jaz menim, da niso iskreni in da to ni resno, odraslo ravnanje. Lahko pa, da se motim…

Kljub pestremu dogajanju na sceni in »usranemu« predvolilnemu dogajanju, o politiki le misel Marka Twaina: »Politiki in plenice se morajo menjati pogosto, in to iz istega razloga«. In tale mi je všeč, ki jo je nekoč izrekel Ali Žerdin: »Politika ni nikjer posvetu nekaj, kar bi bilo rezervirano za vrhunske ljudi«. Bodite STRPNI do drugače mislečih, ne glede na to, kateri politiki se pustite zavajati.

Boštjan Polutnik



MAJ 2014 

Kot otrok sem se zmrdoval, ko je bilo treba k sorodnikom na kmetijo. Vse mi je smrdelo in delo na kmetih me ni niti malo zanimalo. Celo za pobiranje sadja sem imel dve levi roki. Kljub temu sem počitnice preživljal tudi na kmetih – pri stricu na Selah in pri stari mami v Jezercah. Še danes se me spomnijo po pretirani higieni. Menda sem si kar naprej umival roke in se mazal s kremo »SOLEA«. Spomnim se, kako sem se zmrdoval, ko so na mizo postavili žgance, kako težko mi je lezel po grlu rženi kruh, da o ocvirkih sploh ne govorimo. Na spisku nepriljubljene prehrane je bil še fižol v vseh oblikah, kislo mleko, kisle juhe… Danes je povsem drugače. Obožujem domačo hrano. Ajdovi žganci, domač rženi (tudi ajdov) kruh, kislo mleko, ocvirki, fižol in še kaj, so postali moja priljubljena hrana. In vse bolj si znam samega sebe predstavljati, kako kmetujem nekje visoko v hribih, daleč od ponorelega sveta. Zato me je še toliko bolj navdušila Slovenjgradčanka Valerija, magistra ekonomije, ki obdeluje štiri kmetije nad Idrijo, na nadmorski višini od 600 do 900 metrov visoko… Z družino in prijatelji smo jo obiskali v prvih majskih dneh. To je bil izvrsten dogodek za dušo.

V maju se je zgodil vsaj še en tak dogodek. Spoznal sem terapevtko karmične diagnostike Dijano. Povedala mi je nekaj velikih resnic o mojem življenju, čeprav je o meni vedela le to, da sem Barbarin mož (z Barbaro sta se spoznali že pred tem) in da imam težave z luskavico. Brala me je kot odprto knjigo, v širino in globino, za nazaj in za naprej, lepila na mojo osebnost duše, ki me spremljajo v tem svetu in z onega sveta. Zdaj se še lažje razumem. Še bolj vem, da je zame ključnega pomena na tem svetu, da najdem SVOJ MIR. Ko sva po skoraj treh urah klepeta odšla iz njene pisarne, sva se za trenutek zadržala na ulici in govorila, govorila… Nadnama je začela utripati ulična svetilka in počasi popolnoma ugasnila. Vse ostale svetilke daleč po ulici so normalno delovale. In, ne boste verjeli, ko sva se poslovila in odšla vsak v svojo smer, je ulična svetilka ponovno posvetila in normalno žarela naprej. Ja, to je bilo moje (prvo) srečanje s karmično diagnostiko. Močna stvar.

Vesel sem bil vabila na koncert, ki ga je Božidar A. Kolerič pripravil za prijatelje. Posvečen je bil njegovemu 33 letnemu glasbenemu ustvarjanju. Z Božidarjem se poznava od mojega prihoda na radio, leta 1986. Vrsto let sva bila sodelavca, bil je med tistimi, ki so me uvajali v radijsko delo, skupaj sva vodila oddajo »Kolo življenja«, bil je moj glasbeni urednik. Njegova glasba mi je vedno »sedla«. Pesmi z njegove zgoščenke »Svoboden« so pogoste spremljevalke na mojih poteh in jih tudi še vedno uvrščam v svoje glasbene opreme na radiu. Na koncertu sem zelo užival. Ne samo zaradi dobre glasbe, še bolj zaradi tega, ker sem Božidarja doživel v vsem njegovem »sijaju«, izvrstno razpoloženega, srečnega. Zdaj me na poteh spremlja glasba z zgoščenke »33 obratov«, ki je pravi balzam za dušo. Božidarju želim še veliko glasbenih, likovnih in ostalih užitkov. In naj traja sreča, ki jo je našel – v sebi in drugih.

V prejšnjem dnevniku sem vam zaupal, da sem se odločil odložiti deset kilogramov in da sem jih sedem že uspel shujšati. V tem mesecu dodamo k temu rezultatu še pet kilogramov in pridemo na dvanajst. Oblekel sem že hlače in srajce, ki so mi doslej delali gnečo v omari, ker jih nisem mogel spraviti nase. Dobil sem voljo, železno disciplino, tu in tam se pa tudi pregrešim, a že naslednji dan spet pridno upoštevam pravila zdravega prehranjevanja. Z Barbaro sva nabrala precej mladih kopriv in porabila en cel dan, da sva jih oprala, poparila, »zmiksala« in pripravila za zamrznitev. Kar nekaj zdravih obrokov pripravljenih za zimski čas, ko kopriv v naravi ne bo možno nabrati. Pa še za čaj sva jih nekaj posušila. Zelo vesel sem tudi, da smo v našem vrtu (končno) postavili rastlinjak. Predstavljal sem si nekaj manjšega, a svak Roman je izdelal nekaj večjega in boljšega. Verjamem, da bomo v njem pridelali kar nekaj zdrave, žive hrane.

Zgodil se je EUROSONG. Tokratni zmagovalec oz. zmagovalka je Conchita Wurst iz sosednje Avstrije. Moški, preoblečen v žensko, vendar s poraščeno brado, je prepričal Evropo. Festivala nisem spremljal, a ko sem zasledil žolčno nasprotovanje izidu in obsodbe na račun zmagovalne skladbe, sem postal pozoren in sem si ogledal posnetek zmagovalne skladbe. Najprej sem jo samo poslušal. Pesem »RISE LIKE A PHOENIX« mi je bila všeč, kolikor se laično spoznam na petje, se mi je zdela tudi korektno odpeta. Moje bojazni, da je nekdo zmagal samo zato, ker je bil drugačen, ker je uprizoril cirkus, je bilo v hipu konec. Zmagovalec je upornik. Po mojem mnenju je imel med odraščanjem precejšnje težave z identifikacijo, odporom okolice, tudi najbližjih, in se zaradi tega še danes upira tistim, ki ga ne sprejmejo, takšnega kot je. Mene osebno niti malo ne moti. Poskušam ga razumeti v tej koži, ki je gotovo precej tesna. To navsezadnje dokazuje tudi precej nestrpnosti, ki jo nekateri javno izražajo po nastopu. Neka resna raziskava je pokazala, da ljudje, ki so najbolj homofobni, s homoseksualno usmerjenostjo sami pri sebi niso najbolje razčistili in se bojijo, da bi njihov nezavedni del osebnosti razkril kakšno resnico, ki jim ni najbolj všeč (za javnost!).... Anonimno pa so gledalci v Sloveniji predstavniku Avstrije dodelili največje število točk. Tudi to je Slovenija in tudi to smo Slovenci, ki imamo za javnost mnogokrat drugačen obraz in za druge pogosto drugačne vatle kot zase.

Življenje ni popolno, a ima popolne trenutke, za katere in zaradi katerih je vredno živeti! Lep junij vam želim!

Boštjan Polutnik



APRIL 2014

Začnimo tokrat na začetku mojega slehernega dneva. Pri moji zasvojenosti, eni mojih redkih razvad. Pri kavi. Ne predstavljam si življenja brez skodelice dišeče, črne, aromatične, po možnosti turške kave. To je poživilo, ki mi zjutraj požene kri po žilah in vključi vse kar je v človeku potrebnega, da »zalaufa«. Moja prva jutranja kava je pravi obred. Vstajam uro in petnajst pred odhodom od doma. Najprej si skuham kavo. Kadar prihranim moje nepriljubljeno opravilo, britje, za zjutraj, si jo odnesem celo s seboj v kopalnico in jo srkam kar tam. Kave me spravlja v pogon, čez dan prežene utrujenost in normalizira moj sicer nizek krvni tlak. Piti sem jo pričel pri petnajstih letih, ko sem prišel na radio. Kuhali smo jo v velikem loncu in to večkrat v izmeni. Že ob prvem požirku sem vedel, da sva si usojena. Ker so bile moje doze kave precej velike, tudi po liter na dan, sem se precej zgodaj odločil in pričel piti nesladkano. Tako sem precej zmanjšal vnos sladkorja v organizem. Pijem jo ves dan. Na zadnji aprilski dan, ko nastaja ta dnevnik, sem zadnjo skodelico popil ob osmih zvečer. Količino popite kave sem nekoliko zmanjšal in kakšno dozo nadomestim z zelenim čajem, a še vedno popijem od štiri do šest skodelic dnevno. Pomirja me dejstvo, da je kava, takoj za vodo, najpogosteje uporabljena pijača na svetu. Vesel sem, da vse več raziskav potrjuje koristnost (zmernega!) pitja kave. Redno pitje zmanjšuje tveganje za prezgodnjo smrt za 16%, zvišuje vzdržljivost, pospešuje metabolizem in porabo kalorij, zmanjšuje tveganje za nastanek žolčnih kamnov, izboljšuje koncentracijo in spomin, zmanjšuje tveganje za razvoj nekaterih vrst raka in sladkorne bolezni tipa 2, učinkuje kot blag antidepresiv, upočasnjuje in preprečuje demenco… Veliko razlogov, poleg najpomembnejšega – užitka – da jo bom še naprej redno užival in se razvajal v njenem vonju in okusu.

Moja druga razvada je dobra hrana. Zato imam že dolgo prekomerno telesno težo. Do dvajsetega leta sem imel 75 kg, nato pa sem se občutno»ojačal«. V nekaj poskusih sem uspel shujšati. Pred dobrima dvema letoma celo za 17 kg. Žal sem vse »dobil« nazaj. Dolgo sem se odločal za ponovno samodiscipliniranje, 6. aprila pa sem v svojem rokovniku s flomastrom potegnil debelo črto. To je črta odločitve, da je treba »odložiti« deset kilogramov. Z aprilskim izkupičkom sem zelo zadovoljen. Odložil sem jih že sedem. Berem »Kitajsko študijo« in se osveščam na področju zdrave prehrane. V veliko pomoč mi je Barbara, ki je prilagodila jedilnike. V zadnjem mesecu smo pojedli veliko belušev in kopriv na različne načine. Nabrali smo tudi mlado listje breze in ga posušili za čaj. Še naša živa enciklopedija zdravega prehranjevanja – Rajko Stropnik – bi me pohvalil, če bi bral moj dnevnik.

Oprostite, ampak tokrat bom pisal tudi o higieni na moških straniščih. Že večkrat me je prijelo, da bi, pa sem si vedno premislil. Se mi je zdelo preveč umazano. Zdaj moram napisati, kar mi leži na duši. Ugotavljam, da si skoraj tretjina moških po uporabi stranišča ne umije rok. Preprosto odkorakajo mimo umivalnikov. Tu in tam te še kakšen čudno pogleda, kaj nekaj počneš s tistim milom in vodo. In ko samo pomislim, da tudi meni morda kdaj takšni umazanci ponujajo roko v pozdrav, se zgrozim…

Ko sem čakal nečaka na parkirišču Ekonomske fakultete v Ljubljani, da zaključi z izpitom in se z mano odpelje na Koroško, sem se naveličal sedenja v avtomobilu in sem se odpravil na sprehod okoli fakultete. Zaidem med zgradbe in v nekakšnem atriju je mrgolelo ljudi. Sami študenti. Sama mladež. Nimam se za starega, a začutil sem, da ne spadam v tisto okolje. Hitro sem se vrnil v avto. Saj vendar mora biti očitna razlika med nami, minilo je že štiriindvajset let, ko sem začel obiskovati predavanja na takratnem FSPN-ju. A leta so relativna stvar. V prejšnjem dnevniku sem pisalo predstavi, ki sem si jo ogledal v Drami… V njej je nastopil Boris Cavazza. In v teh dneh berem, da je možakar star že 75 let… Ne morem verjeti. V predstavi bi mu jih prisodil kakšnih 50…

O politiki ne bom pisal, ker bi porabil preveč časa, da bi na papir spravil vse grde besede, ki se mi ob njihovem početju vrtijo po glavi. Morda kdaj drugič. Se je bom pa posredno dotaknil. Moja priljubljena revija Jana (včasih je bila ženska revija, danes je družinska revija, a to sploh ni pomembno, jaz jo rad preberem že od nekdaj) je objavila intervju z nesojenim ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom. Pravi, da je v zdravstvu težko kaj spremeniti, ker tam ne delujeta dva lopova ali en mafijski boter, ampak nekaj sto, nekaj tisoč posameznikov, ki vsak vleče še nekaj ob svoji plači… Nadrejeni mu je nekoč rekel, da naj operira ljudi iz posebne, tako imenovane VIP-mape, tiste, ki čakajo v vrsti že leta, pa naj pusti, ker niso pomembni. O tem je seznanil dva ministra, napisal vsaj dvajset pisem, pa se ni nič zgodilo… Kdaj in kako bomo ljudje, ki plačujemo grehe politikov, tem ljudem izstavili račune? Zgolj na volitvah?

Prebral sem v tem mesecu veliko. Poleg»Kitajske študije«, ki sem jo že omenil in je ves čas na moji nočni omarici, še knjigo Ranka Rajovića »IQ otroka – skrb staršev« in knjigo Bruna Šimleše »Šola življenja«. Prvo priporočam staršem predšolskih otrok, drugo pa vsem, ki bi radi še bolje živeli z drugimi ljudmi.

Kazalci na uri so že precej zarezali v prvi majski dan in čas je, da se neham ukvarjati z aprilom. Lep mesec maj vam želim. Naj se v vas prebudijo vse lepe stvari, ki jih še niste uspeli prebuditi in vse tiste, na katere ste morda že pozabili.

Boštjan Polutnik


MAREC 2014

Tempo se še naprej stopnjuje, kar je za naš posel v tem času običajno. Januarja se vse začne precej na »izi«, potem pa je dela vedno več. Tako kaže tudi za mesece do poletnega dopusta, ki ga vedno precej težko čakam. Poletje je moj najljubši letni čas in dopust na morju je najboljši možni dopust. Škoda je le, da preostali del družine ne mara poležavanja na plaži. A če smo se še vedno uskladili z različnimi interesi in zanimanji, verjamem, da se bomo tudi tokrat.

Če kdaj, potem je v tem času še posebej pomembno, da znamo poskrbeti za duševno hrano. Čas za to si je preprosto treba vzeti, pa čeprav ga je treba ukrasti – sebi ali drugim. In če uspeš ukradene trenutke vplesti v svoj urnik tako, da ni pri tem nihče »oškodovan«, so še koristnejši. Sam trenutke, ki jih ukradem sebi in svetu, izkoristim za tišino, dobro knjigo, včasih fitnes in savno, kakšno masažo, skoraj pozabil pa sem že na čarobnost gledališča. V marcu sem obiskal ljubljansko Dramo in si ogledal izvrstno predstavo »Boris, Milena, Radko«. Dve uri smeha. Dve uri popolnega odklopa od sveta. Izvrstna igralska zasedba, dobra vsebina, vrhunska izvedba. Sami presežniki. Ugotovitev – premalokrat grem v gledališče. Ogled te predstave priporočam tudi vam.
 
Obisk koncerta ob peti obletnici delovanja Ansambla Saše Avsenika je bil sprva načrtovan za Barbaro in Blaža, ki sta ljubitelja njihove glasbe. Ker so se naše poti tisti petek na Gorenjskem skoraj križale, sem se jima pridružil tudi sam. Poleg mladih Avsenikov so nas tisti večer zabavali še Modrijani in Yuhobanda, pa odličen povezovalec Jurij Zrnec, ki je z Avseniki tudi zapel. Kot bi poslušal Franca Koširja. Zrnec je res izjemen talent. In mladi Avseniki so me tudi navdušili. V ansamblu igrata tudi dva nadarjena mlada glasbenika z naših krajev, ki sem ju osebno spoznal. Glede na to, da smo vztrajali do konca in se domov vrnili šele v soboto zjutraj, ni potrebno pisati o tem, kako lepo smo se imeli. Še se bomo srečali. Zagotovo.

Soavtorica knjige »Varuh otrokovih dolžnosti« Simona Levc mi je ob intervjuju, ki sem ga delal z njo januarja lani, povedala, da piše knjigo s tematiko, kako pomagati otroku do boljšega govora… Potem sem bil pa tečen in jo vsake toliko malo priganjal k delu. Dočakal sem izdelek in ga med prvimi prebral. Knjigo z naslovom »Liba, laca, lak« predlagam v branje vsem staršem, učiteljem, vzgojiteljem, pediatrom in še komu… V njej je zbrano vse, kar moramo vedeti, da bomo otroku postavili trdne temelje pozornosti, razumevanja, govora..

»Rodil« se je nov projekt. »Krstili« smo tretji nivo zahtevnejšega seminarja s področja nastopanja v javnosti. Po osnovnem tridnevnem smo pripravili nadaljevalnega dvodnevnega in zdaj še dvodnevno nadgradnjo. Udeleženci so ga dobro sprejeli in verjamem, da bodo načrtovani termini do poletnih počitnic polno zasedeni. Še posebej glede na dobre odzive na prvih dveh delih. Seminar se od sorodnih razlikuje po tem, da se na vsakega udeleženca posebej vsebinsko pripravimo. Poiščemo vse možne informacije o njegovem delu in ga pred kamero »mučimo« v stilu najzahtevnejših novinarjev. Koristno je take treninge opraviti v varnem okolju, daleč od oči in ušes javnosti. Ko na vaša vrata potrka krizna situacija, ni časa za učenje. Takrat je pomembna hitrost. In znanje. In obvladovanje veščin uspešne komunikacije ter javnega nastopanja. In sto odstotna pripravljenost, da ohranite zaupanje, ugled, posle… Nenadna negativna javna izpostavljenost in medijska publiciteta uničujeta najboljše strokovnjake, ki ne obvladajo veščin, s katerimi znajo preprečiti, da bi nek neljubi dogodek prerasel v neobvladljivo krizo.

Status izobraževanje je dobil »sestrico« - Studio status izobraževanje in svetovanje, ki ga bo vodila moja žena Barbara. Obseg njenega dela se na področju poslovnega bontona, bontona oblačenja, komunikacije, javnega nastopanja ter svetovanja na teh področjih tako povečuje, da je bil to nujen in pričakovan korak. Pridobitev je tudi poslovni prostor v Mrežnem podjetniškem inkubatorju v Slovenj Gradcu na Ozarah, kjer so ustvarjeni pogoji za še en velik korak naprej.  

V predavateljski vlogi sem doživel nenapovedano »hospitacijo«. Ko sem se pojavil na predavanju na Izobraževalnem centru zaščite in reševanja na Igu, so me seznanili, da me bo spremljala doktorica psiholoških znanosti, ki pri njih izvaja ocenjevanje predavateljev. Ob koncu sva se pogovorila o mojem delu in priznati moram, da sem bil z njeno oceno zelo zadovoljen. Kar mi je bilo še posebej všeč, pa je dejstvo, da se z ocenjevalko med delom sploh nisem ukvarjal, ampak sem se uspel povsem osredotočiti na vsebino in udeležence seminarja. Koristno je biti vsake toliko ocenjen, ne le od udeležencev seminarja, ampak tudi od strokovnjaka, ki te opazuje precej širše.

Srečanju s sošolcem iz študijskih let gre zahvala, da se bo letos verjetno zgodil še en nenačrtovan »žur«. Ob preštevanju let sva namreč ugotovila, da bosta v jeseni minili že dve desetletji od zagovora naših diplomskih nalog. Brrrrrr, kako čas beži. To bo zagotovo eno zelo prijetno srečanje, saj se z mnogimi nismo srečali že celih dvajset let.

Zaključujem dnevnik za marec, istočasno pa se že na polno dogajajo zgodbe, ki jih bom zapisal v naslednjega. Vse dobro vam želim tudi na vaših poteh.   

Boštjan Polutnik

DNEVNIK 17

DECEMBER 2013 – FEBRUAR 2014
 
Pa je za nami leto 2013. Veliko tarnanja je bilo v njem, neizmerna količina slabih novic, kriminala, grdih besed, obsojanja in še bi lahko našteval. Zame je bilo to leto, kljub vsemu naštetemu, lepo leto. Zakaj? Ker imam čudovito družino, v kateri sem lahko vsak trenutek tudi posameznik, s svojimi željami, prepričanji, prostim časom in zame nujno potrebnimi dozami miru. Ker sem se dokončno nehal ukvarjati s stvarmi, na katere nimam vpliva. Ker sem zmanjšal spremljanje političnega dogajanja na minimum. Ker mi uspeva, da se družim pretežno s pozitivnimi ljudmi in brez slabe vesti koga odmaknem iz svoje bližine, ob tem pa se ne počutim več »izdajalec«. Ker sem spoznal precej dobrih ljudi, novih prijateljev, prebral nekaj zelo zanimivih knjig, se naučil veliko novega, svoje znanje delil naprej stotinam in stotinam ljudi na mojih seminarjih, supervizijah, tudi na kakšnem osebnem svetovanju (slednjega se sicer otepam in izogibam). In še veliko stavkov bi lahko napisal, ki bi se začeli s »ker«, a se bom tukaj ustavil. Sporočiti vam želim le to, da je v največji meri od nas odvisno, kakšen čustveni zrak dihamo in kaj kopičimo v sebi.
 
Poklicno mi še vedno predstavlja velik izziv opazovati ljudi in odnose med njimi. Brez obsojanja, brez težnje, da bi jih spreminjal. Spremeni se namreč le tisti, ki si to SAM želi! Na splošno ugotavljam, da ljudi, njihovega počutja z drugimi in odnosov, nič ne zaznamuje bolj kot zamere, zavist in sovraštvo. Vse našteto se nastani v umu in nenehno brizga strup v srce, kapljico za kapljico. Po svetu hodi veliko ljudi z zastrupljenimi srci. To jih prikrajša za mir v njihovem notranjem svetu, zavira njihove potenciale in kuha najhujše bolezni. Sovraštvo je čustvo, ki najbolj razjeda tistega ki sovraži. Prebral sem nekoč, da sovražiti pomeni držati v rokah žarečo kroglo, ki jo hočemo vreči v osovraženega. Ta gmota, še preden jo uspemo vreči, tako poškoduje nas, da je se je ne uspemo znebiti. Tudi sam sem v življenju kuhal zamere, bil na koga zelo jezen, morda celo sovražil, a spoznanje, da to še najbolj škoduje prav meni samemu, me je spoprijateljilo z ODPUŠČANJEM. Počasi sem odpustil vsem. Za vse. Za zmeraj. Tako sem izstopil iz začaranega kroga  samokaznovanja in mučenja samega sebe. Osvobodil sem se, nevtraliziram strupe, ki so se z leti nabrali v meni.. In na konec pameti mi ne pade več, da bi se vrnil v začarani krog, ki sem ga opisal in v katerem je veliko ljudi.
 
Zanimivo pa je, da se ljudje z nakopičenimi zamerami začnejo ukvarjati šele takrat, ko jim srce zastrupijo do te mere, da zbolijo. Šele, ko so resnično ogroženi, spoznajo, da bo potrebna sprememba. Če jim o teh spremembah kdorkoli pripoveduje že prej, so prepričani, da tega ne zmorejo ali da te spremembe niso potrebne, najpogosteje pa celo, da so nemogoče. Od takih ljudi pogosto slišimo »sem kakršen sem in nikoli ne bom drugačen«. Prepričani so, da je njihovo vedenje genetsko pogojeno, kar pa je seveda daleč od resnice. Če bi bilo to res, potem se nikoli nihče ne bi spremenil. Pa poznamo veliko ljudi, ki so se, zaradi različnih motivov, zelo spremenili. Pri svojem delu se pogosto srečujem z ljudmi, ki se pri 40-tih ali celo 50-tih letih obnašajo uporno kot kakšni najstniki. Decembra sem imel v eni skupini takšno »zrelo« gospo, ki bo normalno zaživela šele takrat, ko se bo spremenil njen direktor, pa večina sodelavcev, pa politika, pa šolstvo, pa zdravstvo… Ne rečem, da niso potrebne kakšne spremembe, a gospa se ne zaveda, da troši glavnino svoje energije za zaletavanje z glavo v zid. Bolj kot jo glava od tega boli, bolj se zaletava in tako kaže svoje nestrinjanje. Na tak način, dragi moji bralci in bralke, ne morete spremeniti ničesar in nikogar. Udeleženki mojega seminarja sem odkrito povedal, da je v podjetje, v katerem je nezadovoljna prav z vsem, razen sama s sabo (pa še to je veliko vprašanje), nihče ni pripeljal s pištolo prislonjeno na njeno glavo. Pa tudi to, da bi je s takšnim »kalimero obnašanjem« tudi jaz ne gledal v svojem podjetju prav dolgo. Morda bo nekoč ugotovila, da je problem v njenem vedenju in pristopu do soljudi. Žal pa ji je tak način vedenja povzročil v desetletjih, ki so za njo, že veliko nepotrebnih problemov, nezadovoljstva, bolečin in ji odnesel večino časa in energije, ki bi ju lahko koristno uporabila za kvalitetnejše življenje.
 
Vse je kazalo, da se bo tudi leto 2014 začelo zelo lepo. Naš Anže, ki je v UKC Ljubljana čakal na transplantacijo srčka, ga je takoj po novem letu dobil. Več kot 100% sem bil prepričan, da bo to zanj še ena velika življenjska zmaga. In do zadnjega trenutka, tistega usodnega 5. januarja sem upal, da bo zmogel vse napore težke operacije. Sanjal sem zmagoslavje v operacijski sobi, videl, kako je kri pognala novo srce…, a temu v resnici, žal, ni bilo tako. Anžeta ni več, a z mano ostaja za vse življenje. Velikokrat se spomnim nanj – na njegov nasmejan obraz, širokosrčnost, zvedavost, toplino, potrpežljivost, na neverjetno čustveno in siceršnjo inteligentnost... Še in še bi lahko našteval. Anže ostaja velik učitelj vseh, ki smo ga poznali. In njegova starša, Lucija in Rudi, sta ob neopisljivi bolečini velike izgube pokazala, kaj pomeni biti človek z veliko začetnico. Resnično vredno vsega spoštovanja.
 
Bolečina v začetku januarja je bila prehuda, da bi zaključil dnevnik, ki je bil sicer že skoraj v celoti napisan, v začetku februarja pa še nisem našel besed, s katerimi bi se tudi tukaj poslovil od Anžeta. Ko sem sredi februarja prvič v življenju doživel napad ledvičnih kamnov, nepretrgano peturno neznosno bolečino, me je tolažil Anže, ki je junaško prenašal še kaj hujšega od tega. Za vedno ostaja v mojem srcu in mislih in prepričan sem, da z vsemi, ki so ga imeli priložnost spoznati.
Boštjan Polutnik


DNEVNIK 16  

NOVEMBER 2013

Včeraj, ko sem se na radiu usedel za mešalno mizo in pomislil, s katerimi besedami začeti večerni program, sem ugotovil, da je novembra 2013 nepreklicno konec. In da bo treba spet zapisati, kaj se je pomembnega zgodilo. Danes, ko pišem te vrstice, smo že v decembru. In danes je prva adventna nedelja.

Prijateljica Monika mi danes preko FB-ja sporoča, da so me punce včeraj poslušale na »babjem žuru« in ugotovile, da sem bil romantično razpoložen. Kljub vsej odločnosti, ki sem se je moral naučiti v življenju, je globoko v meni, to me ni bilo nikoli sram priznati, nežna in romantična duša. Je pa res, da pri izboru glasbe pazim, da me prevečkrat ne odnese. Včeraj me očitno je. Kdo ve, že mora biti nekje razlog tudi za to. Morda je bil tokratni navdih v knjigi, ki jo berem. V prejšnjem dnevniku sem napisal, da me je Blaž presenetil s knjigo Ljubeznoslovje Bruna Šimleše. »Pogoltnil« sem jo in z veseljem jo priporočam tudi vam. Res je, da zna biti Šimleša na trenutke dolgovezen, a njegova sporočila so modra, zelo realna in življenjska. Za pokušino: »Če nimamo zdravega odnosa s seboj, je velika verjetnost, da bomo od drugih zahtevali to, česar nam ne morejo dati in kar jim tudi ni treba dati. Tako bomo na napačen način poskušali zapolniti občutke praznine, nepopolnosti, nezadovoljstva…«

Veseli december je torej pred nami. Mesec, ko se pogosteje oziramo nazaj in delamo inventuro. Primerjamo načrtovano z doseženim in razmerje nam predstavlja občutek zadovoljstva oziroma nezadovoljstva. Verjamem, da lahko vsakdo doživi ob letni inventuri zadovoljstvo, celo srečo. Če smo si želeli drobnih, dosegljivih, realnih stvari in če znamo biti zanje hvaležni, se lahko kaj hitro počutimo srečne. V nasprotnem primeru ne. Spet smo, kot že ničkolikokrat, pri spoznanju, da je sreča v nas samih. In tisti, ki jo iščejo zunaj, je pogosto ne najdejo. Ko prebiram letošnje dnevnike, ugotavljam, da obstaja na tisoče razlogov, zaradi katerih je bilo vredno živeti. In neizmerno hvaležen sem za vse. Za nova znanja, izkušnje, priložnosti, izzive, družino, za zdravje, za pogum, za poslovne priložnosti, za prijatelje… Na nek način sem hvaležen tudi za vsa polena, ki so padla pod moje noge, saj so me okrepila in mi pomagala še bolj ceniti tisto, kar je pri ljudeh dobrega. Nekateri ljudje nikoli ne bodo ugotovili, da se ukvarjajo z drugimi zgolj zato, da ne rabijo začeti pometati pred lastnim pragom. Tam pa se jim nabirajo kupi, ki jih bodo nekega dne zasuli.

Novembra je podjetje STATUS IZOBRAŽEVANJE praznovalo šesti rojstni dan. V teh letih smo se že toliko uveljavili, da sam vsega dela ne bi več zmogel. Zato je še toliko bolj dobrodošlo, da velik del skupin in vsebin prevzema Barbara. Zadovoljstvo z njenim delom je izjemno in verjamem, da bova lahko s skupnimi močmi presegla načrte, ki sva jih na tem področju snovala ob ustanovitvi STATUS IZOBRAŽEVANJA. In kar je najpomembnejše, pri tem delu oba zelo uživava.

Konec leta se zaključujejo mnoge stvari. Moji študentje so uspešno zagovarjali diplomske naloge in na svečanosti v novembru smo jim izročili diplome. Zaključil sem šestletni »mandat« razrednika. Včasih je bilo naporno, včasih zelo prijetno, veselo in žalostno, uspešno in neuspešno, zabavno in resno… Vesel sem, da so vsi dosegli svoj cilj in da sem jim pri tem lahko pomagal. Zaključil sem supervizijsko leto v posebnem socialno varstvenem zavodu. Želja udeležencev po nadaljnjem sodelovanju je velika, kar kaže na koristnost našega sodelovanja. Zaključil sem načrtovane seminarje na Izobraževalnem centru zaščite in reševanja na Igu. Prihodnje leto nadaljujemo z začetim delom in z nadaljevalnim seminarjem za 140 udeležencev, ki so se udeležili začetnega. V tem tednu se iztekajo tudi predavanja na Zbornici za zasebno varovanje v okviru nacionalnih poklicnih kvalifikacij za varnostno osebje. Za mano je tudi precej sestankov, na katerih smo načrtovali sodelovanje z dosedanjimi strankami za leto 2014. Stvari se lepo pospravljajo na svoja mesta in vse kaže, da si bom konec leta lahko privoščil izdaten dopust.

Naj zaključim z mislijo dr. Vesne Vuk Godina, ki sem jo prebral v intervjuju z njo v Oni: »Nesreča je pogosto stvar kriterijev: Če se primerjate z računalniško obdelanimi damami, ste seveda nezadovoljne same s sabo, če pa se s svojo staro mamo pri istih letih, ste lahko mirne. Stvar perspektive«. In še ena njena, da vam ne zmanjka poguma: »Imam pa geslo, ki sem si ga skovala, da lahko puško vržem v koruzo tudi še jutri. Za en dan človek še vedno zbere moči, da ne obupa. In tako grem, kadar je res težko, iz dneva v dan.« Držite svoje »puške« trdno v rokah in ne iščite »koruze«. Vesel december želim tudi vam in poiščite svojo srečo. Ne iščite daleč od sebe, kajti tam je ne boste našli.

Boštjan Polutnik

DNEVNIK 15

OKTOBER 2013

Toliko omembe vrednih dogodkov se je zvrstilo v oktobru, da bo kar težko narediti izbor in izpostaviti najpomembnejše.

Dogodek meseca, če ne kar dogodek leta, je bilo darilo mojega sina Blaža. Ne toliko zaradi darila samega, kot zaradi pozornosti in načina. Nakupovala sva v Merkatorju in ko sva prišla do blagajne, me je vprašal, če lahko gre nekaj pogledat v DZS. Dovolil sem mu in čez nekaj minut se je vrnil. Potem sva se ustavila še pri revijah in časopisih ter se po poti domov pošteno zaklepetala... Med drugim me je vprašal, kaj me osrečuje...? Doma se je postavil pred mene in mi izročil knjigo Bruna Šimleše Ljubeznoslovje. Kupil jo je zame... Ne da se opisati občutka sreče, ko te otrok pozna tako dobro, da ve, katere knjige te zanimajo, katere knjige še nimaš na svoji knjižni polici. Njegov namen je bil, da me osreči in zelo, zelo, zelo mu je uspelo. Kot že tisočkrat doslej...

Enega izmed sobotnih radijskih večerov so mi polepšali učenci Osnovne šole Koroških jeklarjev z Raven. Obiskali so me tisti učenci, ki obiskujejo izbirni predmet novinarstvo. Spremljala sta jih še dva učitelja. Predstavil sem jim radijsko delo, odgovarjal na njihova vprašanja, potem pa enega fanta in eno dekle posadil pred mikrofon in jima zastavil nekaj vprašanj. Dobro sta opravila prvi pravi radijski intervju. Na spletni strani šole so učenci o obisku zapisali: »V soboto, 5. 10., smo se učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo podali v Slovenj Gradec na ogled radijske hiše – Koroškega radia. Gospod Boštjan Polutnik, znani glas tega radia, nas je popeljal po njihovih prostorih in nam predstavil, kako poteka delo radijskega novinarja oz. napovedovalca. Izpolnil nam je tudi glasbeno željo in omogočil, da smo nekaj besed spregovorili v živo. Bilo je nepozabno!!!« Tudi zame je bilo nepozabno, saj sem zelo vesel, če lahko ustvarjam nepozabne trenutke. Še posebej, kadar lahko nekaj dobrega približam mladim.

Kar nekajkrat v tem mesecu sem se v mislih ustavil ob vprašanju, zakaj tako rad predavam in proučujem medosebno komunikacijo? In to kljub temu, da je zame v izvajalskem smislu najbolj naporna (glede na ostale vsebine, s katerimi se ukvarjam). Zato, ker je komunikacija temelj vsakega našega odnosa, ravnanja, velikokrat razlog za nesporazume in slabo voljo. Zato ker je boljša komunikacija spremenila moj »svet«. In predvsem zato, ker lahko ljudem olajša marsikaj v življenju, če ji posvetijo vsaj nekaj pozornosti. Ljudje velikokrat razmišljajo, zakaj bi se učili nečesa, kar počnejo že vse življenje? Ne vprašajo pa se, KAKO to počnemo že vse življenje. In ko se zaradi neustreznega komuniciranja z drugimi začnejo vrteti v začaranem krogu in so mnogokrat nezadovoljni s svojim življenjem, to pripisujejo dejstvu, da so rojeni pod nesrečno zvezdo, obsojajo starše, ki so jih slabo vzgojili, celo polna luna je mnogokrat priročen izgovor. Odrasli ljudje smo sami odgovorni za svoja ravnanja in sami se moramo odvaditi (»odvzgojiti«) določenih neprimernih vzorcev, ki jih vlečemo za sabo že od otroštva. Učenje komunikacije nam lahko pri tem zelo pomaga. Še posebej, ko nam nekdo pokaže naš »slepi« del osebnosti – naša ravnanja, ki se jih sami niti ne zavedamo. Na seminarjih kar vidim ljudi, kako se poglabljajo vase in razmišljajo o svojih ravnanjih. Na enem zadnjih seminarjev sem dobil celo vprašanje, kdaj je čas, da si zna otok sam obrisati »rit«? Malo sem pomislil in rekel, da je skrajni čas za to preden otrok vstopi v šolo. Pa mi je zastavil še eno vprašanje: »ali je potem normalno, da znanci telesno in duševno normalno razvitemu sinu to počnejo še pri sedemnajstih letih«? Moj odgovor gotovo poznate. Tudi to je stvar komunikacije in komunikacija je življenje.

Mesec je zaznamovala tudi »nenavadna« bolezen, ki sem jo kot otrok že prebolel in sem bil prepričan, da sem z njo opravil za vse večne čase. Še enkrat sem se moral spopasti z mumpsom. Antibiotik je hitro opravil svoje in v nekaj dneh sem bil ponovno na polnih obratih. Je pa bil to že tretji letošnji antibiotik, česar zadnja leta nisem bil navajen. Januarja sem imel bakterijsko vnetje levega komolca, julija hudo vnetje levega ušesa in zdaj mumps na levi strani. Na levi strani se nekaj dogaja!? Upam, da sem z antibiotiki za nekaj časa opravil.

Po dolgem času sem bil spet v kinu. Blaž si je zaželel, da si skupaj ogledava film »Jaz baraba 2«. Ko sva se peljala proti Celju, mi je rekel: »Pa da mi slučajno ne boš spet zaspal«. To se mi je namreč zgodilo pred leti, ko sva gledala nekaj otroškega, kar me ni preveč pritegnilo. Tokratni film je bil zanimiv in opozorila o spanju v kinu nisem prekršil. Sem pa opazil, kako sem bil med filmom »nadzorovan«.

Še preden so založbe izdale žepne planerje za leto 2014, so se pričele rezervacije terminov za predavanja in seminarje v prihodnjem letu. Prva polovica leta se je že zdaj dodobra napolnila. Veseli me, da ja tako, to je konec koncev priznanje za minulo delo.

Zgodba, ki nam lahko da nekaj motivacije za »delo na sebi« oz. za osebnostno rast, je gotovo tudi življenje Dejana Kovačeviča iz Novega Sada. Rodil se je brez ene noge in brez rok, starši so ga zapustili ob rojstvu, odraščal je po rehabilitacijskih centrih in sirotišnicah, bil je najboljši dijak v svoji generaciji,  doštudiral je pravo, sam je prepotoval že skoraj pol sveta. Sam skrbi zase, se prehranjuje, sam se brije in lika… Je zelo pozitiven človek, ki ljubi življenje in kmalu se bo poročil. Pravi, da smo v resnici vsi enaki, delijo nas le majhne razlike, ki jim posvečamo vse preveč pozornosti in verjame, da je z voljo mogoče doseči prav vse. Ljudem hoče dokazati, da lahko greš skozi življenje tudi brez zanašanja na tujo pomoč. »Sem brez noge in rok, a mi nič ne manjka«, je dejal novinarjem ob obisku Slovenije. Tudi meni in tudi vam, dragi moji bralci, popolnoma nič ne manjka. Zato poskrbite za lepe novembrske dni. Sami. Ne čakajte, da bodo to naredili drugi za vas. Afriški pregovor pravi: »Če mislite, da ste premajhni, da bi lahko kaj spremenili, poskusite zaspati s komarjem v sobi«.

Boštjan Polutnik


DNEVNIK 14

SEPTEMBER 2013

Poslovili smo se od nekoliko mirnejših mesecev, jaz jih imenujem kar dopustniških mesecev, in spet sem na polnih obratih. September je bil precej naporen, a poskrbeli smo, da tudi lep. V prostih dnevih smo bili družinsko precej aktivni in za nami je kup novih, prijetnih, skupnih dogodivščin.

Želja bo po še bolj zdravem načinu življenja je v naši družini precej prisotna. Veliko smo naredili na tem področju in še veliko bomo. Sam sem k temu prispeval šipek, ki sem ga nabral na svojih pohodih preko Sel v Kotlje. Zdaj se že lepo suši in iz njega bo lahko nastalo nekaj skodelic domačega čaja. Na balkonu pa je v veliki stekleni posodi tudi že nastalo nekaj zdravega. Prvič sem naredil orehovec. Dobro je uspel. Ingver v medu z malo cimeta in klinčkov, ki ga že kar redno pripravljava z Barbaro, je tudi že stvar vsakdana. In da ne naštevam preveč… Moram pa priznati, da sem ob prebiranju vedno novih študij o zdravi in nezdravi prehrani v zadnjem času vse bolj zmeden, kaj je v resnici koristno dati v usta.

Blaž je začel obiskovati šesti razred. Ko smo v začetku meseca kupovali nekaj malenkosti, ki jih je še potreboval za šolo, sem bil vesel, da večino stvari kupimo že v juniju. V papirnici je bila gneča in tudi to je gotovo botrovalo živčnosti kupcev. Ponovno sem bil priča nerazumni komunikaciji med starši in njihovimi otroci. Verjamem, da se najstniški hčeri včasih ne da česa dopovedati, a trdno verjamem tudi, da »revskanje« nanjo situacije ne bo izboljšalo niti za milimeter. Mama izgublja živce in trmasto vztraja pri svojem, hči pa izrablja publiko za dodaten pritisk na mamo. In že smo v začaranem krogu. Potem začnejo padati neprimerne besede in ko mama opazi, da spremljam ta cirkus, mi prične z neverbalno komunikacijo sporočati »nemogoča najstnica« in »ne morem drugače«. Nisem se mogel strinjati. V tej komunikacijski situaciji je bila bolj nevešča mama. Razumem jo, da hčeri ne more izpolniti vseh želja, a to se da povedati tudi na drugačen način. Pravzaprav na več primernejših načinov. Ljudje imamo vedno in povsod izbiro, kako se bomo vedli. Zato me še toliko bolj razveseli zapis mame dveh najstnikov na facebooku: »Hvala mojima najstnikoma, Anji in Anžetu, da mi dovolita biti del njunega norega najstništva. Zaradi njiju se počutim, kot da ponovno doživljam svoja najstniška leta, le da je tokrat drugače..Zdaj bolj opazujem, se smejim z njima (ker smešno je skoraj vse), jima svetujem, predvsem pa poslušam. Zaradi njiju vem kaj je "fejmič, luzer, wtf, bff, brb", in vem kaj in o čem prepevajo J.Bieber, T.Swift, H.Heyes, B.Mars, One Direction.. Vem tudi, kdo od devetošolcev v Velenju je IN in kdo je OUT, kdo je s kom in kdo ni, kdo je v koga, kakšna je moda najstnic (manj je preveč) in kako zelo je to fantom všeč.. Konec koncev pa...kdaj bodo pa tisti pravi najstniki, na meji med otroštvom in odraščanjem, če ne zdaj.. Rada vaju imam!« Nekateri starši znajo. Znajo, ker hočejo in ker jim je pomembno…

Eno prosto nedeljo smo preživeli v Jezercah. To je majhen kraj blizu Šentjurja pri Celju. Tam sem, do konca osnovne šole, pri stari mami in starem atu, preživel vsako leto del svojih počitnic. Sprehod v okolici hiše in skozi vrt, ki zahvaljujoč mojim staršem še živi, me je navdal z nostalgijo. Spomnil sem se, kako je bilo, ko sta v hlevu še mukali kravi, kako težko sem čakal, da je kokoška zapustila gnezdo, da sem odnesel jajce, kako je v kuhinji stare mame dišalo po hrani, ki smo jo jedli le pri njej, ... ko so v čebelnjaku še brenčale čebele, kako smo spravljali seno in pripravljali drva za zimo… Bila je to skromna kmetija, na kateri pa ni manjkalo občutka za vrednote in tisočerih drobnih stvari, ki štejejo. Stvari, ki jih danes ne vidimo več in niso pomembne. Lepi, nepozabni občutki, pomešani z grenkobo ob pogledu na propadajoče objekte, nepokošeno travo in gozd, v katerem ne poje več motorna žaga in se pod težo snega pozimi drevesa podirajo kar sama… Dobri stari časi stare mame se nikoli več ne bodo vrnili, a želim si, da domačija na nek način znova zaživi. Tudi zato, ker je bilo njej vredno pri devetdesetih letih na novo prekriti streho in zgraditi v tej hiši prvo kopalnico… In ker je okoli hiše na vsakem koraku kakšen zapuščen žulj, ki spominja nanjo in na njeno ljubezen do koščka domače zemlje.

Kar dvakrat smo ta mesec obiskali našo prijateljico Magdaleno. Najprej na njenem domu v Dobovljah, potem pa še na vikendu v Hrvatinih. Magdalena je človek, ki ga preprosto moraš imeti rad. Razen, če ne maraš direktnosti in ti bolj prijajo ljudje, ki so diplomatski, ki ovinkarijo. Poznava se kakšnih 15 let. Naučila me je precej življenjskih modrosti in mi v veliki meri pomagala bolj spoznati samega sebe. Bil sem na nekaj njenih delavnicah. Vsaka je bila unikatna zgodba zase. Odvisno pač od ljudi, ki so se zbrali in od potreb, ki so jih imeli. Vedno je navdušila prisotne in če so želeli kaj imeti od druženja z njo, so lahko imeli izredno veliko. Mi smo se tokrat družili povsem v sproščenem, prijateljskem, neslužbenem smislu. Tudi pri tem se odlično ujamemo. Prinesli smo nekaj sonca drug drugemu.

James M. Barrie je zapisal: »Tisti, ki prinašajo sonce v življenje drugih ljudi, so tudi sami obsijani s soncem.« Veliko sonca naj vas greje v jesenskih dneh, ki so pred nami.  

Boštjan Polutnik

DNEVNIK 13

JULIJ in AVGUST 2013

Julij in avgust. Meseca z manj obveznostmi, manj dirjanja z enega na drugi konec, manj prevoženimi kilometri, manj razmišljanja, ali je vse pripravljeno za naslednjo aktivnost, manj elektronske pošte, manj telefonskih pogovorov, skoraj brez sestankov, brez velikih načrtovanj. Meseca, ko lahko dam možgane v »ler« in počivam.

Malce adrenalina je povzročil nakup novega avtomobila. Starega je bilo potrebno zamenjati in dveh razlogov. Prvi je ta, da sem z njim prevozil že preko 172.000 kilometrov, drugi pa, da je bil ta avto, še posebej glede na to, da sem veliko na poti, precej požrešen. In vse se je zgodilo bliskovito. Po opravljenih glavnih obveznostih v službi, sem na poti proti Koroški začel razmišljati še o čem drugem, kot o nalogah, ki sem jih opravil in tistih, ki me še čakajo. Ko sem se moral že tretjič tisti teden ustaviti na bencinski črpalki, sem se odločil, da grem še isti dan v akcijo in naročim nov avto. In tako je tudi bilo. Vse je gladko steklo in v enem tednu sem ga imel. Prihranek goriva je občuten. Vsak tretji kilometer se vozim »zastonj«.

Pravzaprav edina težava, s katero sem se srečeval v poletnih mesecih je bilo pomanjkanje vode. Suša je skorajda izsušila naše zajetje in vodo so nam vozili gasilci. Vedno so se hitro in prijazno odzvali na naš klic in še enkrat sem spoznal (tokrat na lastni »koži«), kako požrtvovalni so gasilci v svojem poslanstvu pomagati drugim.

Najučinkovitejša obnova porabljene energije so zame počitnice ob morju. Letos smo se odpravili na polotok Pelješac, v kraj Lovište. Tokrat smo dopustovali skupaj s sestro in njeno družino. Nazadnje smo bili v tej sestavi na dopustu pred desetimi leti. Imeli smo se čudovito, takrat in tudi tokrat. Človek, kakršen sem jaz, bi lahko na tak način polnil baterije dva meseca skupaj. Vsako jutro sem vstal ob šestih in se peš odpravil do Lovišta. Na terasi kafiča Bolero sem bil, še preden so ga odprli. Prebral sem kakšno stran v knjigi, opazoval morje in dihal. Saj tudi sicer diham, a nadzorovano vdihavati in izdihovati obmorski zrak, je nekaj povsem drugega. Kot bi vedno znova vdihnil življenjsko energijo, ki preplavi telo, ga zdravi in mu daje moč. Počasi so se mi, po različnem vrstnem redu, pridružili ostali člani »posadke«. Skupaj smo popili prvo jutranjo kavo in kaj osvežilnega, odšli po sveži kruh in nato na zajtrk. Ob hiši, kjer smo bili nastanjeni, smo sproti nabirali sveže fige, ki so padle v moj »smuti«, kot dodatek jogurtu, ingverju in še čemu. Sledilo je različno obilno kopanje in branje na plaži, kosilo, popoldanski počitek, popoldansko kopanje, večerja, obvezen večerni sprehod… Dvakrat smo obiskali čarobni otok Korčula, na poti domov pa smo si privoščili večerjo v nam vsem zelo ljubem Splitu. Polnoč nas je odnesla nazaj proti domu. Lep dopust, zaradi vsega opisanega, pa tudi zato, ker sem lahko poglobil odnose s sestro, svakom in otrokoma. Že res, da živimo vsi v istem mestu, a tempo našega vsakdana nam ne daje prav veliko priložnosti za druženje, dolge klepete, smeh ob Tomaževem humorju…

Več časa je bilo poleti tudi za mojo priljubljeno aktivnost, to je branje. Prebral sem nekaj knjig in precej intervjujev, ki so se mi zdeli zanimivi in sem si jih shranjeval za »čas, ko bo čas«… In napočil je ta čas… Berem vedno s svinčnikom v roki in označujem dele besedila, ki so mi posebej zanimivi, pomembni, ki so mi všeč… Bom še z vami delil kakšen stavek, ki sem si ga izpisal v svojo beležko:

»Zagovarjam obilje, vedno pravim, bodite bogati, toda bodite tudi malo plemeniti. Krog dajanja in sprejemanja mora biti vedno sklenjen… Vsak dobi tisto kar potrebuje… Kadar drugim daješ zdravje in srečo, se vse to vrača nazaj k tebi. Kar daješ drugim, v bistvu daješ sebi!« (JANA, Željko Vragović, mojster reikija iz Zagreba)

»Ni črnine brez teme in ni dneva brez noči in ne inteligentnega brez neumnega. V dualnem svetu, v katerem živimo, se moramo pomiriti s tem, da je vse 50 – 50, ampak v zadnjem času je videti, da je slaba stran vendarle nekoliko bolj aktivna. V vsakem od nas je pošast. Toliko smo človeški, kolikor smo sposobni pošast v sebi držati pod nadzorom. Moja bela stran je ogromna, a črna ravno takšna.« (ONAPLUS, Zdenko Dumančič, zdravilec in prerok)

Med počitnicami se mi je števec obrnil na 42. Glede na to, da imam rojstni dan na vrhuncu turistične sezone in res veliko dobrih prijateljev, ki me ob tem dogodku vedno obiščejo, se praznovanja običajno zavlečejo krepko v avgust. Tudi letos je bilo tako. Konec avgusta so nas obiskali prijatelji z malo princesko Lili, ki za štiriletnega otroka presega marsikatero sposobnost. Tokrat je izrekla eno tako duhovito, da jo moram zapisati v svoj dnevnik. Pogovarjali smo se, kako se reče prebivalcu oz. prebivalki kakšnega kraja ali države. Dobro ji je šlo. Nadpovprečno za njeno starost. Ko pa smo prišli do prebivalke Črne na Koroškem, je mala samozavestno odgovorila, da se ji reče »Črnica«.

Oprostite, ampak ne morem se izogniti aktualni družbeni temi – političnemu kadrovanju. Državnega sekretarja v kabinetu predsednice vlade je nadzorni svet Luke Koper imenoval za predsednika uprave te družbe. Ko je javnost skočila v zrak, se je aktualna politika začela od tega distancirati in celo razmišljati, kako ga odstraniti iz položaja… Potem pa na novo imenovani Gašpar Gašpar Mišič obrne topove proti politiki in začne streljati. Iz intervjuja v Večeru: KAJ STE VIDELI? »Da trenutna koalicija sploh ne vodi države, temveč to počnejo ustaljeni lobiji, ki določajo pravila igre. Že leta, desetletja. Država je ugrabljena in zanjo nam zaračunavajo odkupnino. Ugrabljeni so tudi mediji; kdor ne pleše po notah gospodarjev, je oblaten, linčan.« KAJ BOSTE STORILI? »Obvestil bom odgovorne, povedal, kar vem. Tudi predsednica vlade ve, vendar je ne želim spraviti v neroden položaj. Nekega dne pa bom razkril vse. Čisto vse.« IN ŠE MOJ KOMENTAR: Če je, kot državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, delal v interesu Slovenije (s čemer se politiki tako radi pohvalijo), je z »izpovedjo« že precej pozen... Same prazne besede... sam blef.... podobno pravljičnemu jeziku… PA ŠE TO: Sejo nadzornega sveta Luke Koper, na kateri so razpravljali o Mišiču in glasovali o njegovem imenovanju, so snemali do razprave o Mišiču… Protikorupcijski komisiji so, ko je zahtevala magnetogram, razložili, da so pri tej točki ustavili snemalnike… BREZ BESED!

In da zaključim bolj optimistično, naj vam zaželim veliko sreče v vašem vsakdanu. Mahatma Gandhi je o sreči zapisal tole: »Srečen si takrat, ko je tisto kar misliš, rečeš in delaš, v harmoniji.«

Boštjan Polutnik


DNEVNIK 12

JUNIJ 2013

BOŽANSKA MOČ LJUDI  

Začele so se počitnice. Mislim, da smo jih enako težko čakali otroci in starši. Niti predstavljati si ne znam, kako težko so jih čakali v družinah, kjer imajo otroci učne težave. Za dobra dva meseca bomo prestavili na zmanjšane obrate. Še največje olajšanje pa je ta čas prišlo za otroke tekmovalnih staršev, ki na plečih otrok uresničujejo svoje neizživete sanje.

Priljubljena tema, ki zaseda velik del mojega miselnega procesa, so medsebojni odnosi. Opazujem ljudi, njihova obnašanja, reakcije v določenih situacijah in se iz tega učim. Zanimivo, a hkrati žalostno je, ko opaziš, da se nekdo izogne srečanju s tabo, da morda »beži« pred teboj… Ko razmišljaš, zakaj to počne, ne najdeš nobenega pametnega odgovora. Na svetu sem dobra štiri desetletja in še nikoli nikogar nisem v nič prisilil. Na konec pameti mi ne pade, da bi se želel s kom na silo pogovarjati. To bi bil stran vržen čas. Zame in za tistega drugega. Je pa res, da ne poznam občutkov slabe vesti in se težko postavim v kožo zlonamernih ljudi. Kako lepo je, ko lahko vsakomur pogledam v oči. To mi daje občutek svobode in prispeva k moji sreči.

Junij je od osamosvojitve Slovenije povezan s praznovanjem dneva policije – službe, ki ji pripadam že od leta 1986, ko sem oblekel svojo prvo uniformo. Takrat še miličniško, kadetsko. Nosil sem jo s spoštovanjem, občutkom pripadnosti tej službi in s ponosom. Še danes je tako. Naš praznik smo obeležili z regijskimi in osrednjo slovesnostjo, ki je bila v kongresnem centru na Brdu pri Kranju. Moj prispevek pri izvedbi slovesnosti je bilo povezovanje. Sedel sem na odru in opazoval ljudi v dvorani, pa govornike, ki so prihajali in odhajali. Predsednika republike, ministra, generalnega direktorja policije… Eni bolj, drugi manj primerno osebno urejeni in oblečeni. Videl sem tudi visoke goste v »pošvedranih« in umazanih čevljih, s »harmoniko« na hlačah, a v suknjiču, srajci in kravati, ki slabega vtisa niso mogli popraviti. Na odru je bil tudi celoten sestav Policijskega orkestra in dirigent Tomaž Kmetič, ki je še posebej pritegnil mojo pozornost. Doslej sem si predstavljal dirigenta kot človeka, ki maha z dirigentsko palico in lista po notah. Nič več in nič manj. Tokrat pa sem videl, da je dirigent vse kaj drugega. Njegova nebesedna komunikacija z izvrstnimi glasbeniki, posebej mimika, drža telesa in kretnje rok, je bila fascinantna. Odlično je spodbujal glasbenike in izkazoval zadovoljstvo z igranjem. Težko vam to opišem, a splačalo se je videti dirigenta pri njegovem delu še od spredaj… Za kaj takega človek potrebuje veliko mero znanja in izrazito dobro sposobnost neverbalnega komuniciranja. Naš vrhunski orkester je na tej slovesnosti praznoval 65 let delovanja. V zadnjih treh desetletjih smo velikokrat skupaj nastopali po vsej državi in vedno so svoje delo opravili tako, da smo bili nanje ponosni.

Blaž je zvest gledalec razvedrilne televizijske oddaje »VID IN PERO ŠOV« in njegova velika želja je bila, da si ogleda, kako oddaja nastaja. Za ogled snemanja zadnje oddaje v tej sezoni sem zagotovil tri vstopnice in odpravili smo se v veliki studio POP TV. Do zadnjega kotička polna tribuna za gledalce je nestrpno pričakovala začetek snemanja. Priprave gledalcev na snemanje so bile temeljite, a zabavne. Še preden se je začelo zares, smo spoznali tudi glavna junaka šova, ki nista prav nič zvezdniška. Snemanje je trajalo dve uri in pol, skoraj smo se spekli od vročine in med odmori komaj raztegnili okončine. A bilo je vredno. Otrok je bil neizmerno vesel, da se mu je uresničila želja, po snemanju pa je še »od blizu« spoznal svoja TV junaka.

Seminarje o timskem delu smo na Koroškem doslej izvajali na Kopah, tokrat pa, na željo naročnika, na Ekološko turistični kmetiji Lešnik na Golavabuki. Presenečen sem bil, kako blizu se skriva pravi turistični biser, ki ga sploh ne poznam. Zagotovili so nam odlične pogoje za delo in poskrbeli za izvrstno domačo hrano. Pravo razvajanje.

Konec junija je Barbara ponovila lansko vajo in odpotovala na 5-dnevni izlet, z Blažem pa sva jo »mahnila« po svoje. Malo sva se potepala, predvsem pa, kar je najpomembneje, ves čas preživela skupaj. Dragocen čas, namenjen »moškim« pogovorom in rezanju popkovine od mame. Lepo je, da se otrok doma zelo dobro počuti, da je navezan na starše, da mu pomenijo vzor, a priprava na sposobnost samostojnega življenja, terja tudi prekinitev simbioze. Ni lahko, je pa nujno potrebno. Na koncu sva oba težko čakala, da se mama vrne domov. Meni gospodinjska opravila sicer niso tuja, a sem po precej dolgem času spet na lastni koži občutil, kako veliko breme je na mamah oz. ženah.

Malo se moram skritizirati. Nekoliko sem zanemaril branje. To seveda ne pomeni, da nisem bral, ampak da sem se tej moji priljubljeni »razvadi« posvečal manj kot običajno. A ravno dovolj, da sem našel staro hindujsko legendo, s katero zaključujem  tokratni dnevnik. Pripoveduje o tem, da so bili pred davnimi časi tudi ljudje bogovi, a ker so zlorabili svoje božanske moči, se je vrhovni bog Brahma odločil, da jim moči vzame ter skrije nekam, kjer jih ne bo mogoče najti. Tudi nižji bogovi so bili poklicani na zbor, kjer so razpravljali o tej temi. Predlagali so naslednje: »Zakaj ne bi zakopali človekove moči v zemljo?« Na to je Brahma odvrnil: »Ne, to ni dobro, kajti ljudje bi globoko kopali in našli svoje moči.« Pa so bogovi rekli: »Če je tako, bomo skrili njihovo božanskost na dno najbolj globokega morja.« Toda Brahma se ni strinjal: »Slej ko prej bi človek raziskal tudi globine morij in gotovo bi jih našel in prinesel nazaj na površje.« Nižji bogovi so dejali: »Če niti kopno niti morje nista varni skrivališči, potem res ne vemo, kam bi skrili človeške božanske moči.« Takrat je Brahma vzkliknil: »Vem, kam jih bomo skrili! Globoko v človeka samega, kajti to je edino mesto, kamor ne bo pogledal.« Od takrat naprej, tako pravi legenda, je človek preiskal ves svet; raziskoval je, plezal, se potapljal, kopal v iskanju nečesa, kar je že ves čas skrito v njem samem.

Če iščete izgubljeno moč za uresničevanje svojih ciljev, jo boste zagotovo našli v sebi. Ne obupajte, če je ne najdete v prvi minuti. Pa lepe počitnice vam želim.

Boštjan Polutnik

DNEVNIK 11

MAJ 2013

Zdi se, kot da sem šele aprilski dnevnik zaključil, pa smo že na pragu junija. Kljub temu, da ima mesec maj 31 dni, je minil kot bi mignil. Res pa je, da je bil poln tega in onega in kar težko bo izluščiti najpomembnejše. Junij sem na nek način težko čakal. Morda zaradi obetov po lepšem, toplejšem vremenu. Morda zato, ker že diši po poletnem dopustu. Gotovo tudi zato, ker se bližajo šolske počitnice. Našim malčkom počasi zmanjkuje energije za učenje.

Slavja so se vrstila kot po tekočem traku. Nečakinja je bila pri birmi, dva nečaka pri prvem obhajilu, vstopil sem v osmo leto zakona na deset let podlage, prvič sem bil na zlati poroki. Po petdesetih letih zakona sta se ponovno poročila Barbarina teta in stric. Pripravili so jima res lepo slavje s precej presenečenji. Že dolgo se mi niso tako pogosto rosile oči. Vnuki so jima namenili toliko lepih, iskrenih, globokih besed. In na tem slavju sem spoznal žensko, ki sem jo želel spoznati pred 27-timi leti, ko sem prišel delat na Koroški radio. Poznal sem jo še kot poslušalec, in ji, poleg drugih prijetnih glasov iz osemdesetih radijskih let, zelo rad prisluhnil. Ker se je pred mojih prihodom z radia že poslovila, se nisva srečala. Na slavju zlate poroke pa je sedežni red poskrbel, da se je na moji levi znašel listek z imenom Anita. No, pa sva se spoznala. Dolgo je trajalo…

Včasih sem vodil veliko javnih prireditev, zdaj se le še tu in tam odzovem kakšnemu povabilu in stopim na oder. Tokrat je bil to oder CITY TEATRA v Ljubljani in slovesnost ob 20-letnici Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja.

Majska supervizija je bila odlična. Po skoraj letu dni, kar vodim skupervizijska srečanja, imam občutek, da smo v obeh skupinah vzpostavili potreben odnos zaupanja. To je podlaga, da bomo lahko vsi skupaj rasli in od skupnega preživljanja časa, ob bolj ali manj strokovnih debatah, veliko imeli. Veliko zase osebno in veliko za poklic, ki ga opravljamo. Udeleženci za delo s prizadetimi in duševno bolnimi, jaz pa za delo v še kakšni podobni skupini. Moje baterije pa polni tudi opažanje, da je za ljudi, ki pristanejo v zavodih, nekomu zelo mar. Res veliko srčnih ljudi srečujem po teh zavodih.

Čeprav je čudovit občutek biti vodnik ljudem v dobrih stvareh, je prav tako lepo, če imamo koga, ki nam samim kaže pot. Najpogosteje so to prijatelji. Matjaž in Nataša sta naju povabila na »zlata vredno druženje«. Beseda je tekla o financah, denarju, inflaciji, naložbah, plemenitih kovinah in podobnem. Ob vsem naštetem človek najprej pomisli na dolg čas in stokrat premlete teme v medijih, pa na zdolgočasene ekonomiste, ki jih je včasih precej težko razumeti. Dokler o tem ne spregovori Matjaž Štamulak, ki se že desetletje profesionalno ukvarja s finančnim svetovanjem. Finančna pismenost je izjemno pomembna stvar v življenju posameznika, še posebej v zadnjem času, ko se vse tako hitro spreminja in ko je na finančnih trgih večja negotovost kot kdajkoli doslej. Malo je ljudi za katere dam roko v ogenj, a Matjaž je, v to sem trdno prepričan, ne samo izjemno strokoven, ampak tudi profesionalen in pošten finančni svetovalec. Tak, za vzor. In ne le dober strokovnjak, temveč tudi izjemen predavatelj. Pri tem mu koristi, da je po poklicu filozof z zavidljivim znanjem ekonomije in gotovo tudi to, da je bil radijec in zato zna povedati, pritegniti, navdušiti… Besede mu gladko tečejo z jezika, govori sproščeno, samozavestno, uporablja njemu lasten način podajanja, obvladuje prostor in publiko pridobi s svojo energijo ali če hočete karizmo. Vsakomur bi privoščil, da bi slišal to njegovo predstavitev. In druženje je bilo res zlata vredno, saj sem (bolje) spoznal nekaj zanimivih ljudi, med njimi Moniko in Aleša.

Ljudje prihajajo in odhajajo iz naših življenj. Veliko sem razmišljal o prijateljstvu v zadnjih tednih. Prijatelji smo, ker nam je v družbi nekoga prijetno. Imamo skupne cilje, interese, podobne vrednote, pogosto tudi poglede na življenje in svet okoli nas. Kadar prijetnost izzveni, se običajno končajo tudi prijateljstva. In nastanejo nova. Težko sem se znebil zablode, da je prijateljstvo nekaj, kar traja večno. Lepo je, da bi nekdo, ki smo mu namenili posebno mesto v srcu, tam tudi ostal, a vedno ni tako. Tudi pravo prijateljstvo se lahko kdaj konča. Konec koncev ljudje osebnostno rastemo in se spreminjamo. Nekateri hitreje, drugi bolj počasi. In postanemo si drugačni. Drugačnost pa je ljudem najtežje sprejeti. Gre za nekaj, česar ne poznamo in tega se bojimo. Problematična so medsebojna primerjanja, tekmovanja, poveličevanja… Ljudje bi se morali zavedati, da z rastjo človeka, ki nam je blizu, ne moremo ničesar izgubiti, ampak lahko samo pridobimo… Ko narediš vse, da bi staro prijateljstvo ohranil, a ugotoviš, da ti nekdo ne more ali noče več slediti, lahko gradiš svojo prihodnost brez njega. Z nekom, s katerim dohajata korake drug drugega ali ne zavidata drug drugemu tempa, ko je eden na nekem področju nekoliko hitrejši. Ko potegnem črto, ugotovim, da imam veliko zelo dobrih prijateljev okoli sebe, ki so željni druženj, klepetov, skupnih izletov in še česa…

Starca so vprašali, kaj je pomembneje, ljubiti ali biti ljubljen? Odgovoril je, kaj je ptici pomembneje pri letenju, levo ali desno krilo?

Imejte se radi. In pozdrav do prihodnjič.

Boštjan Polutnik


 
DNEVNIK 10

APRIL 2013

April. Mesec praznovanj in druženj. Vrsta rojstnih dni mojih najbližjih – ovnov in bikov. In končno smo dobili še lepo vreme. Prve letošnje sončne žarke sem tako dobro izkoristil, da se mi je glava že prvič olupila.

Prijatelj mi je priporočil obisk pri kraniosakralnem terapevtu v Kranju. Prebral vsem vse o tej vrsti terapije na spletu in stvar me je pritegnila. Najprej sem se odpravil k terapevtu snemati oddajo Odstiranja. Vzel si je čas in mi vse podrobno razložil, nato pa sva bistvene dele posnela še za naše poslušalce. S kraniosakralno terapijo je možno odkriti čustvene ciste, ki nastajajo v telesu in nam povzročajo različne težave. Nek občutek, ki smo ga doživeli v določenem trenutku svojega življenja, se zapiše v tkivni spomin. Vse skupaj je postalo tako zanimivo, da sem se odločil za pregled in terapijo. Eno izmed izkušenj bom delil tudi z vami. Po drugi terapiji me je Peter vprašal, kaj se mi je zgodilo v otroštvu, na nekem strmem hribu, morda na strmih stopnicah ali lestvi. Z mano naj bi bil še en moški, ki se je vzpenjal za mano, potem pa… vidi nekaj črnega na vrhu na desni strani. Dogodek me je menda precej zaznamoval… Pa sem se spomnil dogodka. Pravzaprav se ga še precej dobro spominjam. Star sem bil šest let. Na kmetiji, kjer se je rodila moja babica, je umrl njen oče, moj praded. To je bilo moje prvo srečanje s smrtjo. Do takrat se ne spomnim, da bi se o tem kaj pogovarjali v družini. Tudi pri nas je bila to tabu tema. In verjetno so me starši želeli zaščititi pred vsem hudim, kar pride v življenju. Smrt v družini me je tako ujela nepripravljenega. Bal sem se vstopati v sobo, kjer je ležal pokojni praded, grozljivi so mi bili pogledi na žalostne in jokajoče bližnje, ki so prihajali na domačijo. Vsake toliko se mi je zdelo, da bo še koga »pobralo«. Z bratrancem moje mame sva se odločila, da greva v najin priljubljen prostor za igranje – na podstrešje. Tam je bila igra vedno neizmerno zabavna, saj se je na vsakem koraku našlo kaj privlačnega. Urno sva se povzpela po strmih lesenih stopnicah. Na vrhu sva se ustavila in se ozrla naokoli. Moje oči so se ustavile tam, kjer moj terapevt Peter vidi nekaj črnega. Zagledal sem pokrov krste. Tako sem se prestrašil, da mi je postalo slabo in srce mi je pričelo noro razbijati. Še danes lahko podoživim tisti neprijeten občutek v sebi in to, kako sem se kar po zadnji plati spustil v pritličje po strmem stopnišču. Od takrat tega podstrešja nisem več videl… Ga je pa videl Peter in ga povezal z mojo rano na duši. Kraniosakralna terapija je nekaj, kar priporočam vsem, ki želite počistiti navlako iz svoje preteklosti.

Sredi aprila je davčna uprava obelodanila največje davčne dolžnike v državi. Začudil sem se, kako je možno, da so posamezniki dolžni tej državi milijone evrov, če meni uspejo pobrati vsak cent in če nekaterim pošiljajo opomine za evro ali dva dolga. Nekaterim objava podatkov ni bila všeč. Seveda ne. Domine so počasi začele padati. Na vseh področjih. Tu in tam kriminalisti odvzamejo prostost komu, ki se je še včeraj zdel povsem nedotakljiv. Začelo se je na državnem nivoju, na vrsto pride tudi lokalni. Pa če je komu to všeč ali ne. Tudi za zidovi občin je marsikaj za počistiti, prezračiti, zamenjati, sankcionirati… Ko sem že pri objavi davčnih dolžnikov, ne morem mimo propadlega podjetja vodje kabineta predsednika republike Alje Brglez, ki je na seznamu v kategoriji dolžnikov od enega do desetih milijonov evrov. Gospa bi morala takoj zapustiti kabinet predsednika republike. Predsednik ima smolo z blondinkami. »Davčna uprava Republike Slovenije ima delno vzpostavljen informacijski sistem«, je rekel direktor DURS-a v Odmevih. Škoda, da ga voditelj ni vprašal, koliko denarja je bilo vloženega v vzpostavitev delnega informacijskega sistema in kdo so tisti, ki jih ta sistem zajame... kdo pa tisti, ki bodo lahko državi še naprej dolžni milijone evrov?

Človek s katerim si že dolgo želim posneti intervju je kirurg Erik Brecelj z Onkološkega inštituta v Ljubljani. In zakaj tega še nisem naredil? Ker imam občutek, da je zaseden za dva običajna človeka. Ena izmed koristi facebooka je tudi ta, da na njem ujamem kakšno informacijo, ki bi sicer drvela mimo mene. Tako sem prestregel Delov intervju z dr. Brecljem (sicer iz marca, a ga je bilo vseeno vredno prebrati) z naslovom »Vodstvo me poskuša prestrašiti in ustvariti afero«. Če bi imeli v naši družbi več Brecljev in če bi jih želel kdo slišati, bi lahko bilo danes veliko manj finančnih, morda tudi etičnih problemov. A tudi iz zgodb, ki jih sam poznam je evidentno, da bi se »Erikov Brecljev« radi povsod znebili. Moteči so, ker s prstom kažejo na nesprejemljive napake, težave, nemarnosti. In odgovorni se ne ukvarjajo z vsebino, na katero »Breclji« opozarjajo, temveč z vprašanjem, kako utišati, prestrašiti, disciplinirati »Breclje«. Tako res nikamor ne bomo prišli... Po vseh dognanjih, da drugačnost prinaša dodano vrednost, bi mnogi še vedno radi, da bi bili vsi uklonljivi, poslušni, čisto po naše »pridni« in lahko vodljivi. Morda mi je prav zato še toliko bolj »sedla« pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi, ki jo je uglasbila koroška pevka Ditka Čepin.

Če bi (po podatkih za februar) samo vsem funkcionarjem, ki v tej državi iz državne blagajne zaslužijo nad 5000 evrov mesečno (teh je 110) znižali plačo za 1000 evrov... pa vsem, ki zaslužijo med 4000 in 5000 za 500 evrov (teh je 640), bi prihranili preko 5 milijonov evrov na letni ravni... In glede na to, da so nekateri primorani preživeti s tisočakom in manj, bi se milijonov nabralo še, če bi linearno zniževali do tistih, ki prejmejo denimo do 2000 evrov mesečno... Višji sodnik na Okrožnem sodišču v Kopru je zaslužil februarja 7.504 evre... V Zdravstvenem domu Radeče je zaposlenih 29 ljudi (tako piše v njihovem poročilu za leto 2012) in njihov direktor je februarja zaslužil 6.716 evrov. Tudi če je bil vse vikende dežuren, je to preveč! Še posebej, če pomislim, koliko staršev v tej državi je na robu obupa, ker svojim otrokom ne morejo kupiti niti najosnovnejših življenjskih potrebščin.

Naredimo kaj za srečo vseh. Kakšno malenkost. Le tako se bo sreča vrnila tudi k nam. In lepe majske dni vam želim.

Boštjan Polutnik
 

DNEVNIK 9

FEBRUAR, MAREC 2013

Kadar se večkrat v kratkem času jezim zaradi stvari, na katere nimam vpliva, se odločim pogovoriti s samim sabo in se pri tem početju ustaviti. Ena od najbolj nesmiselnih stvari v življenju je, da se jezimo zaradi vremena. Prav nič ne pomaga. Ampak jaz imam za letos res dovolj zime. Pika.

Eden izmed glavnih razlogov, da ne maram zime, so neugodne razmere na cestah. Največji problem je 700 metrov ceste, ki vodi do naše hiše. Cesta je v izrazito slabem stanju. Pozimi je mnogokrat prevozna le z avtomobili, ki imajo štirikolesni pogon (zato smo bili prisiljeni kupiti dva terenska avtomobila, pri katerih je poraba tudi do enkrat višja). Velikokrat je poledenela in zelo nevarna, saj je tako ozka, da je srečevanje z drugimi vozili nemogoče. Na probleme že 10 let opozarjamo pristojne na Mestni občini Slovenj Gradec, a jih to ne gane. Letošnjo zimo smo večkrat prejeli obvestilo Pošte Slovenije, da zaradi poledenelosti ceste niso mogli opraviti dostave. Naši otroci so prikrajšani za organiziran prevoz v šolo, saj si prevozniki po tej cesti ne upajo opravljati prevoza. Do začetka ločevanja odpadkov smo morali smeti v svojih avtomobilih voziti v oddaljeni kontejner, saj so nam na komunali rekli, da je za to cesto škoda njihovega avtomobila. Naši prijatelji si pozimi ne upajo prihajati na obiske, v obdobju, ko je cesta kopna, pa se zgražajo nad stanjem in težko verjamejo, da je možno, da imamo le streljaj od mesta tako slabo cesto. Že stotič sem protestiral zaradi opisanega. Pisal sem županu, cesto pa sta si ogledala tudi dva mestna svetnika, ki sta potrdila mojim zgoraj opisanim navedbam. Uradnik mestne občine, ki je dobil nalogo, da si cesto ogleda, je ugotovil, da je vse v najlepšem redu – komunala odvaža smeti, s pošto naj se sami pogovorimo, za širitev ceste pa naj jo vaška skupnost vključi v nabor predvidenih investicij, kar bo omogočilo vključitev v proračun. Že deset let iste pravljice z mestne občine.

Večino časa v februarju in marcu sem preživel v predavalnicah. Tudi tam se dogajajo zelo zanimive zgodbe, vendar so večinoma takšne, da morajo ostati za štirimi stenami. Govorimo namreč o tudi o zelo občutljivih, osebnih stvareh posameznikov, ki so na poti osebnostne rasti in iskanja odgovora na vprašanje »kdo sem jaz«. Nekoč mi je to vprašanje zastavila študentka psihologije. Poiskal sem svoj odgovor in zdaj ga delim še z vami:

»Mož in oče, sin, brat, vnuk, prijatelj, sodelavec, učitelj in učenec… Radoveden človek z veliko notranje komunikacije. Odvisen od zmernih doz samote in popolnega miru. Tudi, ko sem sam, nisem osamljen. Ne poznam dolgčasa. Ljubitelj umetnosti, predvsem dobre knjige in glasbe. Nepopravljivi optimist. Deloholik. Večni romantik. Nekje na svoji poti sem spoznal, da moja sreča ni odvisna od drugih ljudi in od takrat sem srečen. Z drugimi besedami, ko sem nehal iskati srečo in si na vso moč prizadevati zanjo, je ona sama poiskala mene. K temu je pripomogla tudi opuščena želja po tem, da bi me v življenju vsi sprejeli in me imeli radi. Za sabo puščam preteklost in se ne obremenjujem (bolj kot je nujno potrebno) s prihodnostjo. Živim današnji dan in v njem maksimalno uživam. Ne želim si tistega, česar ni, uživam v tem, kar je. Rad sem to kar sem in vse kar počnem, počnem z veseljem in kolikor se da z dobro voljo. Moje življenjsko vodilo je: Dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim. In na dolgi rok se mi to vedno potrjuje v praksi.«  

Februarja sem začel še eno poslovno sodelovanje. Predavati sem začel na Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije. Za mano so že štirje dvodnevni treningi javnega nastopanja, ki so bili pri udeležencih dobro sprejeti. V dveh dneh vaj pred kamero, izjav za javnost in intervjujev so prav vsi udeleženci napredovali in primerjava posnetkov jih je opogumila v prepričanju, da zmorejo in znajo. Naš skupni cilj je bil dosežen.

Pokadil se je bel dim in dobili smo novega papeža. Osvaja s preprostostjo in neposrednostjo. Sprehaja se med verniki, se z njimi rokuje, poljublja otroke… Že kmalu po izvolitvi je pokazal, da ne bo običajen papež in da mu ni mar za ortodoksni vatikanski protokol. Presenetil je tudi svojega dolgoletnega dostavljavca pošte v rodnem Buenos Airesu, ko ga je poklical po telefonu ter odjavil prejemanje časopisa. Ob tej novici sem se spomnil nekaterih predstojnikov, ki z imenovanjem za vodjo, niso znali več sami telefonirati, saj »imajo za to tajnice«, pa takih, ki so svoji sodelavki s prstom pokazali, kateri fascikel naj jim da iz omare na pisalno mizo, namesto, da bi ga, ker so se ga že dotaknili, vzeli sami. Bolje, da ne obujam spominov na take primerke. Na seminarjih vodenja mi služijo za »slabe« primere. Si predstavljate, da bi eden takih postal papež. Po moje bi mu njegovi asistenti morali še rit brisat.

Eden izmed slovenskih župnikov, ki je bil do nedavna med mojimi prijatelji na facebooku, je na spletnem socialnem omrežju objavljal vsebine, ki so bile žaljive, ponižujoče, obsojajoče, skrajno politično angažirane… Med drugim je na twitterju objavil tole: »Vsi hipokriti, ki so prevzeli Slo vlado, se zahvaljujejo zombijem, Virantu in murgeljskemu palčku, da lahko letos narod v miru jé vel.potico«. Po takih objavah se vse manj čudim, da je cerkev in duhovščina po javnomnenjskih raziskavah tako nizko in drvi še nižje. S takšnimi komentarji si ne more dvigovati ugleda. Žal.

Sicer pa imam vedno bolj občutek, da me v Sloveniji nič več ne more presenetiti. Cestni davek gre za železnice, člani PEN-a se obtožujejo zaradi izključitve Janeza Janše – Dimitrij Rupel pravi, da je to sramota, Svetlana Makarovič, da je sramota, da je sploh bil član… Odvetniki, notarji in zdravniki zasebniki so edini v tej državi, ki niso zavezani k javni objavi podatkov o letnem zaslužku AJPESU. Informacijska pooblaščenka jih je na POP TV poimenovala »svete krave«... Saj res, zakaj že, so ravno oni izjema? Vam je to logično? Vam je to pošteno? Kje mi živimo...

Za zaključek nekaj optimističnega: »V vaši moči je, da povečate celotno količino sreče na tem svetu. Kako? Tako, da osamljeni duši ponudite nekaj besed iskrene pohvale. Morda boste jutri pozabili prijazne besede, ki ste jih izrekli danes, vaš sogovornik pa si jih bo morda zapomnil za celo življenje.« (Dale Carnegie)

Boštjan Polutnik

 
DNEVNIK 8 – skrajšan

JANUAR 2013

Opravili smo z letom 2012. Na hitro lahko ocenim, da je bilo turbulentno, a za mojo družino kljub temu lepo, polno drobnih prijetnih trenutkov. Še vedno prisegamo na kvaliteto in ne na količino skupaj preživetega časa, zato smo po najboljših močeh poskrbeli, da nam je bilo lepo, da smo stkali še več skupnih nitk zaupanja in medsebojnega spoštovanja. Blaž se lepo razvija v mladeniča. Všeč mi je, da zna, na sicer spoštljiv način, tudi meni postaviti mejo. Kadar prevečkrat ponovim kakšen nasvet, mi reče »zdaj pa lahko nehaš predavat«. Všeč mi je njegovo sočutje, bolje rečeno empatija do sočloveka. Vedno bolj opazi razlike med ljudmi in ni mu vseeno za tiste, ki kakorkoli trpijo. Vesel sem, da imam ženo, ki mi dopušča biti »jaz«, me podpira pri doseganju zadanih ciljev in mi jih pomaga uresničevati. V takem odnosu se lažje diha in prenaša stres ter obremenitve iz poklicnega okolja. Jorge Bucay je v knjigi Ljubiti z odprtimi očmi zapisal: »Najslabše, kar smo se lahko naučili od svojih staršev, je prepričanje, da moramo poiskati svojo izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi poiskali še ene celote? Ljubezen se gradi med dvema celima človekoma in ne med polovicama, ki se morata najti, da bi se počutili celoviti. Če potrebujemo nekoga za dopolnilo, se bo naša zveza sprevrgla v odvisnost. V odvisnosti pa ni več možnosti izbire. In brez izbire ni svobode. In brez svobode ni prave ljubezni. In brez prave ljubezni imamo lahko zakon, ne pa resničnega partnerstva.« In ko sem ravno pri knjigi – moja lanskoletna novoletna obljuba je bila, da si bom, ne glede na vse ostale obveznosti, vzel več časa za branje. Obljubo sem (si) izpolnil. Prebral sem v povprečju eno knjigo na teden. Bogatejši sem za mnoga nova spoznanja in znanja. Neprecenljivo bogastvo, ki mu vrednost, za razliko od denarja, ne pada, ampak celo raste. Zaklad, ki mi ga nihče ne more ukrasti. Nekaj, kar je zares moje in mi veliko pomeni.

Konec leta se je Blaž naučil igrati šah. Igra ga je navdušila in doma je bilo potrebno poiskati soigralca. Jaz sem šah igral s svojim dedkom, od tega je že več kot trideset let. Ne spomnim se, kako dober šahist sem bil takrat, a igra me ni pritegnila. Če sem se Blažu, da ni izgubil volje do kakšne igre, velikokrat pustil premagati, pa je pri kraljevski igri vse drugače. Presneto se moram potruditi da ga sploh kdaj premagam.

V radijski oddaji Odstiranja sem konec leta gostil Benko Pulko. Besed in zanimivih zgodb ji ne zmanjka, pa tudi energije na za cilje, ki si jih je zadala. Nastala je zanimiva oddaja, ki je lahko motivacijsko vplivala tudi na kakšnega poslušalca. Za tiste, ki je niste poslušali pa na tem mestu eno izmed Benkinih sporočil: »Moje življenje je moje in sama sem kriva za vse: dobro, slabo, posrečeno, ponesrečeno. Nobenega izgovarjanja, nobenega iskanja krivca v bogu, svetnikih, sosedih, državi in kaj vem h komu se ljudje, ki si ne upajo biti odgovorni zase in svoja dejanja, še zatekajo. Sanje začnemo živeti tako, da najprej nasanjamo, kaj bi od svojega življenja sploh radi. To je pomembna faza, ki jo večina preskoči. Potrebno je vedeti kam si želimo, kaj bi radi dosegli, postali, kaj bi počeli in kaj smo za to pripravljeni žrtvovati. Potem se je potrebno odpraviti na delo, ker od samega sanjanja se še nikoli ni nič zgodilo. Garanje je – vsaj iz moje skromne izkušnje – edina garancija, da bo na koncu tunela nekega dne vendarle zasvetila luč. Le teme se ne smete bati, kajti dolžine teh tunelov so navadno merljive v letih, celo desetletjih. Do sanjskih ciljev ni nobenih bližnjic. Nikoli.«

V decembru smo preživeli osemnajsto napoved konca sveta v zadnjih dvanajstih letih. Te napovedi me nikoli niso skrbele in miselno obremenjevale. Vsak dan se trudim spreminjati svet na bolje in ga skušam preživeti kot da je moj zadnji. Konec koncev res nikoli ne vemo, kdaj bo za vsakega od nas prišel konec (sveta). Zato sem še toliko bolj vesel, da sem v letu 2012 spoznal še nekaj ljudi, ki bi jih bilo škoda izpustiti.

Leto 2013 sem začel z nekaj dnevi dopusta, ki se je po prvem delovnem tednu, nadaljeval še s »prisilnim« dopustom. Prvič v svoji triindvajsetletni delovni dobi sem moral na bolniško. To seveda ne pomeni, da doslej nisem bil nikoli bolan, a vedno se je še nekako dalo potrpeti. Tokrat je bila bolečnina v vnetem in zatečenem komolcu prevelika, spremljala pa jo je tudi previsoka temperatura, da bi zdržal vsakodnevne napore. Odpovedal sem vse obveznosti in počival. Ko so bile bolečine neznosne, sem se spomnil na Nicka Vujičiča (ob večerih ravno berem njegovo knjigo Življenje brez omejitev) in si rekel, kaj bi dal Nick za tako roko, tudi če bi ga bolela. In takoj mi je bilo lažje.

V prvih januarskih Odstiranjih sem gostil socialno pedagoginjo in logopedinjo Simono Levc iz Slovenj Gradca, ki je skupaj z Markom Juhantom napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti. V pripravah na intervju sem najprej »pogoltnil« knjigo. Ta izraz mi je všeč v kontekstu, ki ga je zastavil Robin Sharma: »Nekatere knjige so namenjene okušanju, nekatere žvečenju in končno obstajajo tudi knjige, ki so namenjene temu, da jih cele pogoltneš.« Ta knjiga je res za pogoltnit. Čakam na izid Simonine naslednje knjige in se veselim ponovnega srečanja.

Prvi mesec tega leta je zame pomenil vrnitev v vrtec. Vzgojiteljice in ostale delavke vrtca na Prevaljah so želele osvežiti in nadgraditi znanje o komunikaciji. V eni od njihovih igralnic sem preživel dva popoldneva. Ko sem vstopil v igralnico, ki je bila določena za seminar, sem opazil majhne stolčke postavljene v polkrog. Meni so ponudili vzgojiteljičin stol, a sem se raje tudi sam usedel na otroškega. Prvič zato, da ne bi bil izjema in drugič, da sem ponovno podoživel svet iz te perspektive. Obdajale so nas likovne mojstrovine najmlajših in ko smo vzpostavili še prijetno komunikacijsko klimo, je bilo vsem popolnoma vseeno, na kakšnih stolih sedimo.

Dočakal sem tudi trenutek, ko sem izpolnil obljubo nekaterim svojim prijateljem in jih povabil na seminar komunikacije in obvladovanja konfliktov. Užival sem v dobri družbi in vesel sem bil, da sem jim lahko poklonil delček sebe. To bo treba še kdaj ponoviti, le predavalnico bo potrebno rezervirati za več časa. Naših šest ur je namreč prehitro minilo.

Temu, kar se v zadnjem času dogaja na domačem političnem parketu, ni videti dna. Dogaja se presenečenje za presenečenjem. Zdi se, da si aktualna politika (leva, desna, sredinska, črna, rdeča pa tudi "zelena") prav želi onesnažiti vse, kar je s politiko povezano. In to do te mere, da poštenemu človeku na slovenskem na konec pameti ne bo prišlo, da bi kandidiral za katerokoli funkcijo v državi. Ne morem verjeti, da politika brezpogojno podpira vsakega strankarskega kolega ali kolegico samo zato, ker je »naš/naša«. Primer koroške poslanke je več kot zgovoren. Res je, da zaradi ponarejanja listin ni bila obsojena pred sodiščem, a na tožilstvu v Slovenj Gradcu je sklenila poravnavo in plačala 1000 evrov v humanitarne namene. Ljudje, ki se znajdejo v postopku pred tožilstvom in so prepričani v svoj prav oziroma v svojo nedolžnost, ne privolijo v poravnavo. Zakaj tudi bi? V intervjuju na našem radiu je novinarki predložila potrdilo o nekaznovanosti in dejala, da bosta o tem (torej o ponarejanju in vseh sumih, ki se o njej pojavljajo) na tem mestu končali. Redko srečam gosta v medijih, ki novinarju daje navodila, kdaj in kje se bo tema končala, o čem bomo govorili in kaj ga sme vprašati. Nekateri njeni strankarski kolegi so dejali, da se poslanki dela v javnosti krivica, saj za poslanca izobrazba tako ali tako ni potrebna. Res je. Izobrazba ni pogoj, da kandidira za poslanca, a ne želim si, da nam usodo krojijo ljudje, ki so etično oporečni. Kar me pri vsem najbolj skrbi, so argumenti nekaterih, ki iščejo opravičila za njeno početje. Manjka nam politične higiene in kulture. Oprostite, a moral sem nekoliko zaiti na področje politike. Ni mi vseeno, kaj se dogaja in kam plujemo.

Boštjan Polutnik


 
DNEVNIK 8

JANUAR 2013

Ob koncu leta 2012 sem na svoj profil FB-ja napisal: Ne pričakujte, da se vam bo življenje spremenilo, če počnete vedno iste stvari na isti način. Stare temelje je treba včasih podreti in ustvariti prostor za namestitev boljših. Podiranje starih temeljev povzroča strah, negotovost, včasih celo bolečino. Toda, morda je ta prehod podoben preobrazbi gosenice v metulja… Želim vam, da se vaš metulj izleže ravno v letu 2013. A ne pozabite, nič se ne zgodi samo. Potrebne je veliko vaše aktivnosti. Zberite pogum in moč. Začnite z majhnimi koraki in v 365-ih dneh boste prišli zelo daleč. Majhni koraki sčasoma dajejo velike rezultate. Bodite pogumni. Nehajte iskati izgovore. Ljudje, ki so dobri v izgovarjanju, običajno niso dobri v ničemer drugem. Ne oklepajte se varnega pristana znanega. Stopite čez meje, ki ste si jih sami postavili. Nikoli ne boste vedeli, kako visoko lahko splezate, če tega ne boste niti poskusili. Ne prestrašite se padcev, saj so sestavni del življenja. Ne dobimo vedno tistega, kar si želimo, temveč tisto, kar potrebujemo. In še nekaj, ne iščite bližnjic. Za osebnostno rast, ki nedvomno vodi k boljšemu življenju, včasih k sreči, je treba prehoditi vso pot. Preskakovanje pomembnih stopnic nas vrne na začetek.

Tako. Opravili smo z letom 2012. Na hitro lahko ocenim, da je bilo turbulentno – nemirno, polno sprememb, negotovosti… Ker nisem pretirano nagnjen k jamranju in iskanju krivcev in prevzemam odgovornost za svoje življenje v svoje roke, se je kljub vsemu dalo poskrbeti za normalno življenje. Ko se na minulo leto ozrem s pogledom na prijaznejše plati, ugotovim, da smo v družini preživeli lepo leto, polno drobnih prijetnih trenutkov. Še vedno prisegamo na kvaliteto in ne na količino skupaj preživetega časa, zato smo po najboljših močeh poskrbeli, da nam je bilo lepo, da smo stkali še več skupnih nitk zaupanja in medsebojnega spoštovanja. Blaž se lepo razvija v mladeniča. Postaja asertiven in samozavesten. Všeč mi je, da zna, na sicer spoštljiv način, tudi meni postaviti mejo. Kadar prevečkrat ponovim kakšen nasvet, mi reče »zdaj pa lahko nehaš predavat«. Všeč mi je njegovo sočutje, bolje rečeno empatija do sočloveka. Vedno bolj opazi razlike med ljudmi in ni mu vseeno za tiste, ki kakorkoli trpijo. Vesel sem, da imam ženo, ki mi dopušča biti »jaz«, me podpira pri doseganju zadanih ciljev in mi jih pomaga uresničevati. V takem odnosu se lažje diha in prenaša stres ter obremenitve iz poklicnega okolja. Ko pišem te besede se takoj spomnim besed, ki jih je zapisal Jorge Bucay v knjigi Ljubiti z odprtimi očmi: »Najslabše, kar smo se lahko naučili od svojih staršev, je prepričanje, da moramo poiskati svojo izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi poiskali še ene celote, namesto da smo zadovoljni s polovico? Ljubezen se gradi med dvema celima človekoma in ne med polovicama, ki se morata najti, da bi se počutili celoviti. Če potrebujemo nekoga za dopolnilo, se bo naša zveza sprevrgla v odvisnost. V odvisnosti pa ni več možnosti izbire. In brez izbire ni svobode. In brez svobode ni prave ljubezni. In brez prave ljubezni imamo lahko zakon, ne pa resničnega partnerstva.« In ko sem ravno pri knjigi – moja lanskoletna novoletna obljuba je bila, da si bom, ne glede na vse ostale obveznosti, vzel več časa za branje. Obljubo sem (si) izpolnil. Prebral sem v povprečju eno knjigo na teden. Bogatejši sem za mnoga nova spoznanja in znanja. Neprecenljivo bogastvo, ki mu vrednost, za razliko od denarja, ne pada, ampak celo raste. Zaklad, ki mi ga nihče ne more ukrasti, me zanj ogoljufati… Nekaj, kar je zares moje in mi veliko pomeni.

Konec leta se je Blaž naučil igrati šah. Igra ga je navdušila in doma je bilo potrebno poiskati soigralca. Jaz sem šah igral s svojim dedkom, od tega je že več kot trideset let. Ne spomnim se, kako dober šahist sem bil takrat, a igra me ni prevzela. Vse kar mi je ostalo od nje, je spomin na dovoljene premike figur. Če sem se Blažu, da ni izgubil volje do kakšne igre, velikokrat pustil premagati, pa je pri kraljevski igri vse drugače. Presneto se moram potruditi da ga sploh kdaj premagam. Pa še takrat pomislim, da se je morda tokrat on pustil premagati, da me ne mine volja do igranja. Kako hitro se v življenju vse obrne.

V radijski oddaji Odstiranja sem konec leta gostil Benko Pulko. Besed in zanimivih zgodb ji ne zmanjka, pa tudi energije na za cilje, ki si jih je zadala za prihodnje. Nastala je zanimiva oddaja, ki je lahko motivacijsko vplivala tudi na kakšnega poslušalca. Za tiste, ki je niste poslušali pa na tem mestu eno izmed Benkinih sporočil: »Moje življenje je moje in sama sem kriva za vse: dobro, slabo, posrečeno, ponesrečeno. Nobenega izgovarjanja, nobenega iskanja krivca v bogu, svetnikih, sosedih, državi in kaj vem h komu se ljudje, ki si ne upajo biti odgovorni zase in svoja dejanja, še zatekajo. Sanje začnemo živeti tako, da najprej nasanjamo, kaj bi od svojega življenja sploh radi. To je pomembna faza, ki jo večina preskoči. Potrebno je vedeti kam si želimo, kaj bi radi dosegli, postali, kaj bi počeli in kaj smo za to pripravljeni žrtvovati. Potem se je potrebno odpraviti na delo, ker od samega sanjanja se še nikoli ni nič zgodilo. Garanje je – vsaj iz moje skromne izkušnje – edina garancija, da bo na koncu tunela nekega dne vendarle zasvetila luč. Le teme se ne smete bati, kajti dolžine teh tunelov so navadno merljive v letih, celo desetletjih. Do sanjskih ciljev ni nobenih bližnjic. Nikoli.«

V decembru smo preživeli osemnajsto napoved konca sveta v zadnjih dvanajstih letih. Te napovedi me nikoli niso skrbele in miselno obremenjevale. Vsak dan se trudim spreminjati svet na bolje in ga skušam preživeti kot da je moj zadnji. Konec koncev res nikoli ne vemo, kdaj bo za vsakega od nas prišel konec (sveta). Zato sem še toliko bolj vesel, da sem v letu 2012 spoznal še nekaj ljudi, ki bi jih bilo škoda izpustiti. O njih sem napisal kakšno besedo v prejšnjih dnevnikih. Dovolj bo o preteklem letu, v katerem je padla odločitev, da bom dnevnik  pisal naprej, a le enkrat mesečno.

Leto 2013 sem začel z nekaj dnevi dopusta, ki se je po prvem delovnem tednu, nadaljeval še s »prisilnim« dopustom. Prvič v svoji triindvajsetletni delovni dobi sem moral na bolniško. To seveda ne pomeni, da doslej nisem bil nikoli bolan, a vedno se je še nekako dalo potrpeti. Tokrat je bila bolečnina v vnetem in zatečenem komolcu prevelika, spremljala pa jo je tudi previsoka temperatura, da bi zdržal vsakodnevne napore. Odpovedal sem vse obveznosti in počival. Ko so bile bolečine neznosne, sem se spomnil na Nicka Vujičiča (ob večerih ravno berem njegovo knjigo Življenje brez omejitev) in si rekel, kaj bi dal Nick za tako roko, tudi če bi ga bolela. In takoj mi je bilo lažje. Spomnil sem se tudi na misel, ki sem si jo nekoč zapisal v svojo beležko: »Jokal sem, ker nisem imel čevljev na nogah, dokler nisem videl človeka brez nog«.

V prvih januarskih Odstiranjih sem gostil socialno pedagoginjo in logopedinjo Simono Levc iz Slovenj Gradca, ki je skupaj z Markom Juhantom napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti. V pripravah na intervju sem najprej »pogoltnil« knjigo. Ta izraz mi je všeč v kontekstu, ki ga je zastavil Robin Sharma v knjigi Menih, ki je prodal svojega ferarija: »Nekatere knjige so namenjene okušanju, nekatere žvečenju in končno obstajajo tudi knjige, ki so namenjene temu, da jih cele pogoltneš.« Ta knjiga je res za pogoltnit. Prebral sem kar nekaj knjig o vzgoji, a ta je, poleg Male knjige za velike starše, takšna, da jo z veseljem priporočam vsem staršem in bodočim staršem. Saj veste, kako je – da lahko vozimo avto, moramo narediti izpit, da smo sposobni vzgajati otroke, je pa kar samo po sebi umevno… Čakam na izid Simonine naslednje knjige in se veselim ponovnega srečanja.

Prvi mesec tega leta je zame pomenil vrnitev v vrtec. Vzgojiteljice in ostale delavke vrtca na Prevaljah so želele osvežiti in nadgraditi znanje o komunikaciji. V eni od njihovih igralnic sem preživel dva popoldneva. Ko sem se prvič peljal izvajat seminar na Prevalje, sem se spraševal, kako bomo sedeli, saj imajo v vrtcih le majhne stole. Morda pa imajo kakšno sejno sobo z velikimi stoli, sem pomislil in se še isti trenutek nehal obremenjevati s tem nepomembnim vprašanjem. Ko sem vstopil v igralnico, ki je bila določena za seminar, sem opazil majhne stolčke postavljene v polkrog. Meni so ponudili vzgojiteljičin stol, a sem se raje tudi sam usedel na otroškega. Prvič zato, da ne bi bil izjema in drugič, da sem ponovno podoživel svet iz te perspektive. Obdajale so nas likovne mojstrovine najmlajših in ko smo vzpostavili še prijetno komunikacijsko klimo, je bilo vsem popolnoma vseeno, na kakšnih stolih sedimo.

Dočakal sem tudi težko pričakovani trenutek, ko sem izpolnil obljubo nekaterim svojim prijateljem in jih povabil na »VIP« seminar komunikacije in obvladovanja konfliktov. Prvič po mnogih letih od kar se s tem ukvarjam, me je poslušala tudi moja žena. Užival sem v dobri družbi in vesel sem bil, da sem prisotnim lahko poklonil delček sebe. Takšna srečanja bo treba še kdaj ponoviti, le predavalnico bo potrebno rezervirati za več časa. Naših šest ur je namreč prehitro minilo. Naslednje podobno srečanje organizira Barbara, jaz pa bom takrat med udeleženci in se bom z veseljem pustil poučiti o vsem, kar je pomembno znati o poslovnem bontonu in bontonu oblačenja.

Temu, kar se v zadnjem času dogaja na domačem političnem parketu, ni videti dna. Dogaja se presenečenje za presenečenjem. Zdi se, da si aktualna politika (leva, desna, sredinska, črna, rdeča pa tudi "zelena") prav želi onesnažiti in popackati vse, kar je s politiko povezano. In to do te mere, da poštenemu človeku na slovenskem v naslednjih nekaj desetletjih na konec pameti ne bo prišlo, da bi kandidiral za katerokoli funkcijo v državi. Verjamem v podtikanja iz vseh strani, kajti oblast je še vedno tako velika slast in nekateri so za ceno »položaja« pripravljeni pozabiti na najosnovnejše vrednote, ki so jih nekoč morda celo imeli. Ne morem pa verjeti, da politika brezpogojno podpira vsakega strankarskega kolega ali kolegico samo zato, ker je »naš/naša«. Primer koroške poslanke je več kot zgovoren. Gospa je ponaredila srednješolsko spričevalo. To je danes že dejstvo. Ravnatelj šole, katere spričevalo ima, je povedal, da te šole nikoli ni obiskovala. Res je, da zaradi ponarejanja listin ni bila obsojena pred sodiščem, a na tožilstvu v Slovenj Gradcu je sklenila poravnavo in plačala 1000 evrov v humanitarne namene. Ljudje, ki se znajdejo v postopku pred tožilstvom in so prepričani v svoj prav oziroma v svojo nedolžnost, ne privolijo v poravnavo. Zakaj tudi bi? Lahko pa se motim in je gospa ugotovila, da lahko naredi nekaj dobrega za regijo in bolnišnici podari 1000 evrov? To bi se dalo narediti tudi brez vmešavanja tožilstva. V intervjuju na našem radiu je novinarki predložila potrdilo o nekaznovanosti in dejala, da bosta o tem (torej o ponarejanju in vseh sumih, ki se o njej pojavljajo) na tem mestu končali. Redko srečam gosta v medijih, ki novinarju daje navodila, kdaj in kje se bo tema končala, o čem bomo govorili in kaj ga sme vprašati. Izjema so seveda plačani, komercialni intervjuji. Nekateri njeni strankarski kolegi so dejali, da se poslanki dela v javnosti krivica, saj za poslanca izobrazba tako ali tako ni potrebna. Res je. Izobrazba ni pogoj, da kandidira za poslanca, a ne želim si, da nam usodo krojijo ljudje, ki so etično oporečni. Strankarsko kolesje bi moralo poskrbeti, da se gnojne bule njihovega aparata sproti iztisnejo. Manjka nam politične higiene in kulture. Morda zato, ker je v političnih vrstah preveč ljudi, ki tam nimajo kaj iskati in kažejo s prstom drug na drugega. Komisija za preprečevanje korupcije je ugotovila, da je poslanka ponaredila tudi priporočilo banke, v kateri je delala. Banka tega priporočila nikoli ni izdala. Pa saj je logično, da če mi »pokažejo vrata« in me zaradi ponarejenega spričevala odslovijo, da mi ne bodo napisali kakšnega priporočila. Ali pa se spet motim? Če jim sledimo, smo pa res na pragu brezpravja v državi. Iz tedna v teden prihajajo na dan nove obtožbe proti poslanki, a tu bom zgodbo zaključil. Kar me pri vsem najbolj skrbi, so argumenti nekaterih, ki iščejo opravičila za njeno početje.

Oprostite, a moral sem nekoliko zaiti na področje politike. Ni mi vseeno, kaj se dogaja in kam plujemo.

Boštjan Polutnik


 
DNEVNIK 7
1. december do 15. december 2012
Mesec se je začel dobrodelno. Skupaj z radijskimi sodelavci in prijatelji sem vodil dobrodelni koncert Koroškega radia v športni dvorani v Slovenj Gradcu. Zbirali smo sredstva za ljudi, ki so v nedavnih poplavah izgubili osnovne stvari, ki so potrebne za dostojno življenje. V zaodrju smo se prijetno zabavali, hkrati pa opravili dobro delo. Po precej letih sem spet stal na odru skupaj s prijateljico Mojco Prašnički. Najina skupna radijska kilometrina znaša 55 let. Veliko lepih trenutkov sva preživela skupaj v tem času. V letih 1986/1987 sva delala sobotne in nedeljske programe v duetu. Takrat je velikodušno prevzemala težje in daljše tekste, sam pa sem prebiral lažje in krajše. Ko mi ni šlo in »sem ga lomil«, je zmeraj našla spodbudne besede. Še danes vidim pred očmi njeno beležko, v kateri je imela napisane in nalepljene lepe misli, modrosti, pregovore, aforizme, ki so bili primerni za program. Ko je bilo potrebno nekaj poiskati, je odprla to beležko in našla primerne besede za naše poslušalce. Tudi sam sem si kupil debel zvezek manjšega formata in pričel početi isto. To je bil namreč čas, ko ni bilo interneta, teleteksta, niti telefaksa nismo imeli… Nekaj let sva skupaj pripravljala in vodila oddajo Kolo življenja. In v osemdesetih sva skupaj vodila tudi nekaj prireditev, med drugim Z valčkom in polko po Koroškem…

Prvi teden v decembru sem prevozil lepo število kilometrov po Sloveniji. Koper, Ljubljana, Gotenica, Kranjska Gora, Šentjur pri Celju. Vožnje sem sicer navajen in mi ne predstavlja večjega problema, saj letno prevoznim precej kilometrov. Je pa res, da ne maram zimske vožnje, ko so ceste zasnežene, poledenele, neočiščene. V Šentjur se običajno vozim slabo uro, tokrat sem zaradi obilnega sobotnega sneženja porabil pet minut manj kot dve uri in prispel »na gong«. Udeleženci mojega seminarja so bili prepričani, da bom zamudil. Lahko bi se sicer zgodilo, a vedno si vzamem precej rezerve, ker bi mi bilo zelo neprijetno, da me čaka cela skupina. Upal sem, da bo cesta očiščena vsaj za nazaj v Slovenj Gradec, a sem bil preveč optimističen. Do Hude luknje je res bila, naprej pa (KLASIKA!) kot, da na Koroškem (v Slovenj Gradcu in Mislinji) še nismo slišali za pluženje.

Svoje poti si krajšam z dobro glasbo, včasih pa vzamem s sabo posnetek kakšnega intervjuja, najpogosteje kakšno arhivsko oddajo Odstiranja. Tokrat sem vzel s sabo zadnja junijska Odstiranja, v katerih se je Barbara pogovarjala s svetovno popotnico in vodnico Urška Ernecl. Pogovor je bil tako zanimiv, da sem ga poslušal dvakrat zapovrstjo. Naj še vam privoščim košček oddaje. Med drugim je Urška dejala: »Če znaš uživati življenje, potem uživaš na vsakem koncu sveta. So skrivnosti in so lepote, tako pri nas kot drugje, in če znaš le odpreti oči in pogledati okoli sebe, jih najdeš povsod. A žal, največkrat premalo gledamo okoli doma.«

Tridnevni seminar v Gotenici. Preko dneva trdo delo, zvečer pa čas za sproščanje. Poleg kakšne dobre knjige, ki jo navadno nesem s sabo, še fitnes in savna. In tokrat sem naredil nekaj utrganega – v stilu »bolj star bolj nor«. Iz savne, ogrete na 100 stopinj, sem šel na prosto in se povaljal v sveže zapadli sneg. Noro. Priporočam… In knjiga, ki sem jo nesel s sabo? Tokrat je bil to Jorge Bucay, Ljubiti z odprtimi očmi. Tudi knjigo priporočam. Za pokušino en košček zanimivega teksta: »Oči imamo zato, da se vidimo in se prepoznamo. Lahko si ogledujemo svoje roke, stopala in popek… Vseeno pa obstajajo deli našega telesa, ki jih nikoli ne bomo mogli videti z lastnimi očmi. Kar težko je verjeti, da nam nikoli ne bo uspelo zares uzreti lastnega obraza, pa čeprav je tako pomemben in značilen za nas. Za spoznavanje tega dela telesa potrebujemo ogledalo. Podobno tudi v naši osebnosti, naši biti, obstajajo skriti vidiki. Da bi jih videli, potrebujemo ogledalo. Edino ogledalo, v katerem, se lahko uzremo, je drugi. Pogled partnerja nam razkrije tisto, česar sami ne moremo videti. Kot pri predmetni stvarnosti je natančnost odvisna od kakovosti ogledala in oddaljenosti, s katere opazujemo. Bolj natančno kot je ogledalo, podrobnejši in pravilnejši je odsev. Bolj ko se mu približamo, bolj jasno lahko zaznavamo. Najboljše, najnatančnejše in obenem najbolj kruto ogledalo pa je partnerski odnos. Samo takšen odnos lahko do podrobnosti odrazi naše najboljše in najslabše lastnosti.«

Na svojih seminarjih o vodenju sodelavcev velikokrat govorim o (nepotrebnem) primeru spontane zaustavitve proizvodnje v velenjskem Gorenju leta 2009. Zgodba se je v teh decembrskih dneh ponovila, kar me ne preseneča. Tokrat so delavci po dobrih štirih urah stavke dosegli svoje: namesto 150 evrov bruto bodo dobili 300 evrov neto božičnice, odpuščanja zaradi selitve dela proizvodnje v Srbijo ne bo. Ima prvi mož Gorenja Franjo Bobinac težave s komunikacijo znotraj družbe? Za TV Slovenija je dejal, da je letos na zborih delavcev osebno nagovoril 5000 delavcev. Premalo! Organizacijsko klimo »določajo« tudi (in predvsem!) drugi vodje, ki so na nižjih ravneh od predsednika uprave. Tisti, ki delavcev ne nagovorijo enkrat ali dvakrat letno, ampak jih »nagovarjajo« vsak dan. Slednji lahko najbolj pripomorejo k temu, da se Bobincu ne bo vsaka tri leta zgodila nenačrtovana zaustavitev proizvodnje. Ampak to morajo znati narediti, bolje rečeno skomunicirati…

V teh dneh pripravljam intervju z Benko Pulko, žensko, ki je z motorjem obkrožila svet in se s štirimi rekordi vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. Benko sem leta 1997, preden je odpotovala na pet in pol let trajajočo pot, gostil na Radiu Alfa, kjer sem takrat delal. Spomnim se je kot izjemno zanimive in zgovorne gostje. Verjamem, da bo zanimiv tudi pogovor z njo, ki ga boste lahko poslušali na Koroškem radiu, v sredo 26. decembra med 18. in 19. uro.

Čas je vse, kar imate. In morda boste nekega dne ugotovili, da ga imate manj, kot ste si mislili.. Izkoristite zato vsak trenutek za ljudi in stvari, ki so vam pomembne. In naredite kaj »odbitega«. Ne ciljam na konec sveta, o katerem se v tem času veliko govori in piše. Govorim o čisto običajnem življenju.

Boštjan Polutnik

 
DNEVNIK 6

16. november do 30. november 2012

V začetku tega meseca je STATUS IZOBRAŽEVANJE praznoval pet let obstoja in uveljavljanja na trgu. Malo pobrskam po dokumentaciji in ugotovim, da smo izvedli 342 različnih seminarjev, ki se jih je udeležilo 5571 udeležencev. Nad vsemi pričakovanji iz leta 2007.

Nekajkrat letno predavam za Zbornico za razvoj slovenskega zasebnega varovanja v Mariboru. Tokrat imam pred sabo spet eno zanimivo skupino. Ocenijo, da bi bilo nujno, da bi moje besede o ustrezni profesionalni komunikaciji in reševanju konfliktov slišali njihovi šefi. Pravijo, da bi zbrali denar in moje predavanje poklonili svojim šefom kot darilo ob koncu leta. Pojasnim jim, da če njihovi šefi sami ne čutijo te potrebe, bi bil njihov denar vržen stran. Konju, ki ni žejen, nima smisla tiščati glave v vedro vode, ker ne bo pil. Paulo Coelho je nekoč na to temo zapisal nekaj zanimivega: »Ne zapravljajte svojega časa za pojasnjevanje. Ljudje slišijo samo tisto, kar hočejo slišati.« Med predavanjem se je nabralo nekaj neodgovorjenih klicev. Klical me je tudi nekdanji radijski sodelavec Jurij Berložnik. Pokličem ga nazaj in pove mi, da bi rad za Večer naredil moj portret. Dobiva se v soboto popoldne, pred mojim večernim programom in prav prijetno poklepetava. Ura, ki sva si jo rezervirala za pogovor, čisto prehitro mine. Tako hitro, da pozabim vprašati, kdaj bo portret objavljen. Ugotovim, da sva se premalo družila v času njegovega dela na radiu… Da je ostalo še veliko neizrečenega…

Nedeljsko dopoldne nam polepša obisk prijateljev. Sonja in Marko sta sogovornika s širokim spektrom tem, o katerih lahko razglabljamo. Tokrat teče beseda tudi o našem sodelovanju na poslovnih poteh. Verjamem, da bomo skupaj lahko kaj dobrega naredili.

Barbara, ki sicer skrbi za pogovorno oddajo Odstiranja ima do konca meseca polne roke dela s pripravo in izvajanjem seminarjev o poslovnem bontonu ter svetovanj s tega področja. Zato sem za tokratna Odstiranja zadolžen jaz. Že dolgo imam namen povabiti na pogovor avtorja knjige Varuh otrokovih dolžnosti. V knjižnici je ves čas izposojena, zato stopim v DZS, nato še v knjigarno Mladinske knjige, kjer mi zagotovijo, da mi jo bodo priskrbeli že naslednji dan. In res sem jo dobil v enem dnevu. Steče dopisovanje z avtorjema in ugotovim, da imam opravka s tako zasedenima človekoma, kot sem sam. In kako naj trije taki uskladijo svoje urnike? Morda do naslednje oddaje, čez 14 dni… Vsekakor pa sem z velikim zanimanjem prebral knjigo in jo priporočam vsem staršem…

Rezervna tema za oddajo, ki pa je tudi vedno aktualna, še posebej pa v novembru, je nasilje nad ženskami. Zamislim si koncept oddaje, v katerem bi imel sogovornike s sociale, policije, nevladnih organizacij in evropsko poslanko Tanjo Fajon, ki se je temu področju nekoliko bolj posvečala v okviru evropske politike. Vsem zamišljenim sogovornikom oz. njihovim inštitucijam pošljem prošnje za sodelovanje z zamišljenim konceptom oddaje. Najprej prejmem odgovor s policije, ki mi zagotovi sogovornico. Gospa me naslednji dan tudi pokliče in dogovoriva se za vse podrobnosti. Pošljem ji okvirna vprašanja in se z vodjo tehnike na radiu dogovorim za snemalni termin, saj ima gostja neodložljiv opravek in ne more priti »v živo« v oddajo. Tudi Center za socialno delo Slovenj Gradec mi zagotovi sogovornico – regijsko koordinatorko za preprečevanje nasilja. Z nevladne organizacije mi odgovorijo, da imajo preveč aktivnosti in se vabilu ne morejo odzvati, s pisarne evropske poslanke pa me pokličejo dan po oddaji…

V sredo, sredi predavanj opazim, da imam na telefonu kup neodgovorjenih klicev. Kaj se je zgodilo? Po prvem »vrnjenem« klicu mi postane jasno. Kolega Berložnik je bil zelo hiter s pripravo članka in danes sem v časopisu. Ker v Ljubljani nimamo strani Celjsko in Koroško, prosim prijateljico Violeto, da mi pošlje članek po elektronski pošti. Berem in srčni utrip mi narašča. Veliko lepega zapisanega o meni. Jurij je vse o čemer sva se pogovarjala zelo spretno povezal v celoto. In dodal je nekaj svojega mnenja, ki si ga štejem v čast. Zelo lepo sta o meni povedala tudi Branko in Miha. Hvala vsem. In tudi vsem tistim, ki ste mi sporočali (na vse mogoče načine), da vam je bil članek všeč. Trudim se biti dober človek. Po vsem napisanem v članku in vaših odzivih se mi zdi, da sem na dobri poti. Nadaljujem tekmovanje sam s sabo…, da bom tudi jutri boljši kot sem danes…, da bom »promoviral« prave vrednote. Boštjan M. Zupančič je za Delo nekoč izjavil: »Vrednote so kot vezivo družbe. Kot lepilo ali malta, ki povezuje družbene zidake. Če tega ni več, družba razpade v pesek posameznikov«. Pa še kako prav ima. Tako všeč mi je bil ta citat, da sem si ga zapisal v svojo beležko. In danes ga lahko delim še z vami.

Konec tedna preživim dva dneva na Kopah, kjer delava z Barbaro seminar TEAM SPIRIT – POSLOVNI BONTON. Navadno se zvečer umaknem v svojo sobo in udeležence seminarja pustim same, a tokrat želijo, da skupaj igramo ACTIVITY… Nasmejimo se do solz, potem pa se preselimo še v PUB, kjer vrtim glasbo do zgodnjih jutranjih ur. Nepozaben žur. Včasih moraš biti človek tudi malo »utrgan«. Ko se prebudim, najprej si najprej na glas rečem »dobro jutro« in tako preizkusim glasilke… Dobre bodo, ugotovim, in skočim pod prho. Na seminarju smo spet vsi kot novi in resno delamo naprej…

Popoldansko predavanje v Kopru izkoristim še za sestanek. Srečam se z direktorico zavoda, kjer sem pred poletjem izvedel pet seminarjev komunikacije in obvladovanja konfliktov za vse zaposlene. Ti seminarji imajo vpliv na spreminjanje organizacijske klime in tudi pri njih se je marsikaj spremenilo na bolje. Dogovoriva se za naše nadaljnje sodelovanje v letu 2013.

V teh štirinajstih dnevih se je zgodil tudi protestni shod v Mariboru, sledil mu je še eden v Ljubljani in še jih napovedujejo. Ljudem je dovolj. V zadnjih letih se je zgodilo preveč stvari, ki niso odlika demokratični družbi. In nič ne kaže, da bi obstajala politična volja, da se določena ravnanja obsodi. Zdi se, da postaja politika vse bolj tolerantna do napačnih ravnanj svojih ljudi na položajih. Do ljudi, ki bi morali biti za zgled z najvišjimi etičnimi standardi. Da ne bo pomote, moram razložiti, da nisem strankarsko opredeljen. Skoraj v vsaki politični stranki (leve in desne usmerjenosti) vidim ljudi, ki imajo dobre ideje in bi po mojem mnenju znali Slovenijo pripeljati na boljšo pot, a žal je še vedno preveč takih, ki jim je mar zgolj za ozke strankarske interese in lasten EGO. Žal ugotavljam, da politiko najhitreje zapuščajo prav tisti, v katere vlagam svoje upe. Zadnji v tej vrsti je Radovan Žerjav, ki je napovedal skorajšnje slovo z mesta predsednika stranke in kasneje iz politike. Bojim se, da bo kar držalo, kar sem nekoč nekje prebral: »Če posadite dobrega človeka v slab sistem, bo slab sistem zmagal«.

In še nekaj me je zabolelo v teh dneh. Granitne kocke, ki so padale proti mojim kolegom – policistom. Res je, da so v službi naroda, a ne v smislu, da bi se lahko postavili na stran demonstrantov, posebej ne tistih nasilnih. Čeprav policisti živijo s podobnimi problemi kot večina državljanov te države, je njihova prva in najpomembnejša naloga varovanje človeških življenj, tudi premoženja, javnega reda… Žal javnost premalokrat opazi njihovo človeško noto in daje preveč poudarka represivnosti tega poklica. Spomnim se svojih začetkov poklicne poti, od tega je že precej let. Velikokrat sem sanjal obešence, ki sem jih snemal z vrvi in pasov, na katerih so zaključili svoja življenja. Verjetno to res ni bila moja naloga, a lažje sem to storil jaz kot njegovi najbližji. Na jok mi je šlo, ko sem interveniral ob nasilju v družini in opazil zelo malega otročička, ki se je objokan in prestrašen skrival pod kuhinjsko mizo. Da o hoji po lužah človeške krvi, raztresenih možganih in še čem drugem sploh ne razglabljam. Ničkolikokrat smo s kolegi pijanca, ki se je opotekal po cesti, odpeljali domov. Na smrt sem se bal, da bi moral potrkati na kakšna vrata in sporočiti staršem, da se je njihov otrok ubil v prometni nesreči ali da je bil žrtev nasilja. Da, to počnejo policisti. Vsak dan. Za nekaj sto evrov na mesec. Ne zaslužijo si granitnih kock v glave. Upam, da jih kdaj v prihodnje ne boste potrebovali. A če jih boste, sem prepričan, da boste deležni njihove pomoči.

Naj zaključim optimistično. Danes prejemam zahvale in pohvale za predavanje, ki ga je Barbara izvedla včeraj popoldne v Velenju za 140 dam, ki jih zanima poslovni bonton in bonton oblačenja. Vesel sem, da so zadovoljne. Presegli smo njihova pričakovanja in to je naš glavni cilj.

Boštjan Polutnik


 
DNEVNIK 5

1. november do 15. november 2012


November. Kako čas neusmiljeno teče. Meseci se obračajo kot za stavo. Kaj meseci, letni časi se vrtijo, da jim komaj sledim. Začel se je ta mesec precej prijazno, saj sem si privoščil krajše počitnice. Pa gremo lepo po vrsti.

Začne se ta mesec z dnevom spomina na mrtve, ki mi že od nekdaj ni kaj prida pri srcu. Spominja nas na minljivost. Tudi na to, da bomo sami nekoč odšli. To sicer ni nujno slabo, saj živimo odgovorneje, ko se tega zavedamo. Moj spomin na ta dan je povezan z otroštvom, ko me je bilo strah mrtvih in pokopališča. Spomnim se babice, ki mi je večkrat rekla »ne boj se mrtvih, saj ti ne bodo nič naredili, boj se živih«. Povezan je ta dan z drenjanjem po pokopališču in mrazom, ki je včasih segel do kosti. Še posebej, kadar je že zapadel sneg. To je dan, ko se pride pokazat veliko ljudi, ki se 364 dni v letu ne spomnijo, da imajo koga tam pokopanega. Sam pogosto prižigam sveče, prinašam cvetje, zalivam gredice z rožami in zato ne vidim potrebe, da sem tam tudi na dan, ko se je »uradno« treba spomniti na naše drage pokojne. V reviji Viva sem prebral zanimivo razmišljanje mojega »TA kolega« Zorana Milivojeviča: »Mladi na osnovi svoje predstave o smrti živijo tako, kot da smrt sploh ne bi obstajala, kot da bi šlo za nekaj, kar se dogaja samo drugim. To stališče se spremeni okrog štiridesetega leta, ko ljudje dojamejo, da so nemara preživeli polovico svojega življenja in da življenje mineva zelo hitro. Takrat se praviloma poveča človekova odgovornost do življenja. To utegne pomeniti, da se odloči preostanek življenja preživeti drugače. Ta mehanizem je pogosto v jedru tistega, čemur pravimo kriza srednjih let, ko se ljudje pogosto odločijo, da bodo korenito spremenili svoje življenje.« In našel sem lepo, novo pesmico v tem slogu. Njen naslov je »Vsako ima nekog koga više nema« izvajajo pa jo skupina Srebrna krila in Nuša Derenda.

Sobotni večerni program je tokrat v znamenju ansambla Spev, ki praznuje deseto obletnico delovanja. Barbara je pripravila zanimiv pogovor z Erikom Hribernikom, vmes pa sem zavrtel njihove štiri skladbe, ki ne spadajo v repertoar narodnozabavnih. Pripravil sem še prispevek o glasbenikih, ki so preminuli v prometnih in letalskih nesrečah in spomnili smo se jih z njihovo glasbo, ki ostaja še desetletja po njihovi tragični smrti.  

Prvo nedeljo v mesecu smo tokrat izkoristili za družinski izlet. Najprej smo se udeležili svete maše v Zrečah in obiskali našega župnika Petra Leskovarja. Lepo ga je bilo spet slišati. Obiskali smo grob, žal mnogo prehitro umrlega prijatelja Bogdana Jeharta v Framu in mu prižgali svečo. Kosilo smo si privoščili v Ancori sredi Maribora, potem pa smo se sprehodili do treh ribnikov in obiskali še terarij in akvarij. Čudovit dan, rezerviran samo za nas tri.

Nov delovni teden sem pričel s supervizijo v posebnem socialnovarstvenem zavodu – Domu Nine Pokorn v Žalcu. Tri ure namenjene našemu druženju in obravnavi strokovnih problemov se tudi tokrat prehitro iztečejo. Po kosilu nas preseneti novica, da vode v okolici poplavljajo ceste in plazovi drsijo ter ponekod že zaustavljajo promet. Na Koroško se s Celjskega po glavni prometnici ne da več priti. Ker ne vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih urah, se odločimo in drugo supervizijsko skupino preložimo. Pokličem domov in slišim grozljive novice o poplavah v Slovenj Gradcu in Dravogradu. Ker so bile poplave napovedane, sem se pripravil tudi na rezervni scenarij in sem zjutraj vrgel v avto tudi mojo torbo s stvarmi za ves teden ter se odpravil kar proti Ljubljani. Na tej poti ni bilo, razen dežja, nič posebnega. V Ljubljani opazim na mostu preko Save množico ljudi, ki zaskrbljeno opazuje grozečo, naraslo in podivjano reko.

V dnevih do konca tedna se selim iz predavalnice v predavalnico in se ukvarjam z različnimi vsebinami ter precej različnimi ljudmi. Sobotni seminar mi želita dve udeleženki spremeniti v »krožek za jamranje«, a se ne dam. Vztrajam pri svojem trdnem prepričanju, da drugih ljudi ne moremo spremeniti, da pa lahko (in moramo) spreminjati sebe. Če se bomo vedno sprehajali po isti potki, bomo vedno prišli na isti cilj. Če tega ne želimo, moramo spremeniti smer. Ugotovim, da nekaterim spremembe, ki so pravzaprav edina stalnica današnjega časa, povzročajo hude probleme. Poslušam stavke: »Zakaj bi uvajali spremembe, če pa že ves čas delamo dobro?« In moj odgovor: »Zato, ker lahko edino z uvedbo sprememb delamo še bolje. In če želite imeti delo, morate poskrbeti za to, da boste korak pred konkurenco. S prijemi in postopki, ki jih izvajate že dvajset ali več let, tega zagotovo ne boste dosegli.« In zakaj se posamezniki tako zelo bojijo sprememb? Ker niso prepričani, da jim bodo kos. Ker se je globoko v njih spet prebudil dvom, da so dovolj sposobni. Potrebujejo malo razumevanja in spodbude, a to je že lekcija, ki jo bom moral predelati z njihovim vodstvom.

Svoja večerna predavanja v Ljubljani pogosto zaključujem nekaj pred dvajseto uro in takrat že skoraj tradicionalno pohitim v BTC, kjer si privoščim veliko solato. Zaradi velike samopostrežne izbire se najpogosteje ustavim v restavraciji Spar. Najprej vzamem nekaj zelene solate, ki jo prelijem s česnom v olju in na vse dam še nekaj kolobarjev trdo kuhanih jajc. V njej se znajdejo rakci, beluši, fižol in kakšen košček sira. Po celem dnevu sem prepričan, da imam »pravico« biti zelo lačen in tehtnica pokaže tudi 70 ali 80 dekagramov. Potolažim se, da je to lahka hrana in naslednjič spet izbirajo lačne oči. Pestra izbira solat pa v prihodnje ne bo več zadosten adut, da bi se ustavljal v tej restavraciji. Doslej me je zmotilo že precej neprofesionalnih vedenj osebja, a tokrat je šlo vse skupaj predaleč. Opazil sem, kako sta blagajničarki pospravljali sladice. Prva se je pri prelaganju iz enega na drugi pladenj dotaknila vsakega kosa posebej, ko ga je potiskala z lopatice za pecivo, druga pa si je oblizovala prste, na katere se je prijemala smetana, krema in kakšna drobtinica biskvita… Na splošno je v tej restavraciji nekaj zaposlenih (v rdečih brezrokavnikih), ki bi jim jaz pokazal izhodna vrata za vse večne čase. Obnašajo se namreč kot v cirkusu. To so posameznice, ki začnejo ob osmih panično kričati, da varnostnik napne trak, ki označuje, da je restavracija zaprta. In če tisti hip primete za pladenj, vas odslovijo z besedo »zapiramo«. To so gospe, ki se morajo med delom toliko stvari pogovoriti, da doživljaš občutke krivde, ker jih pri tem motiš in morajo računati, koliko boš plačal. Pred meseci mi je drobiž, ker je bila z mislimi in besedami pri sodelavki sosednje blagajne, namesto v dlan, stresla kar v solato. Pa še nič zelo groznega se ji to ni zdelo. To so gospe, zaradi katerih se vam ohladi hrana, ker stojite v vrsti edine delujoče blagajne, saj jih je polovica s cigareto na terasi. To je le nekaj izmed mnogih stvari, ki sem jih opazil, a danes je šla kaplja čez rob. Prijetno zabavo jim želim, jaz pa bom jedel tam, kjer se ne počutim nezaželenega in kjer hrane ne prijemajo z rokami in si ne oblizujejo prstov.  

Volilna nedelja. Pošteno povedano imam naše politike poln k****. Toliko destruktivnosti in sprenevedanja, da lahko postanem sicer nepopravljivi optimist nekoliko pesimističen. V našo politiko bi vnesel zapoved, ki bi jo bilo potrebno brezpogojno spoštovati: »Da bi pokazal svojo vrednost, ne rabim hoditi po drugih«. Do zadnjega se odločam, voliti ali ne. Končno se z Barbaro odločiva, da bova oddala svoj glas. Ne sodelovati v ignoranci je modrost, sem nekje prebral. Je pa tudi res, da na volitvah pogosto izbiramo med »kugo« in »kolero«, kot je nekoč zapisal Robert Lisac. Ob razglasitvi in komentiranju rezultatov mi gre na bruhanje, ko poslušam očitke nekaterih političnih veljakov, da volivci niso prepoznali kvalitet kandidata za predsednika. Torej, v Sloveniji bo potrebno zamenjati ljudstvo?! In da ne boste mislili, da zgubljam svojo strpnost – tiste zvezdice na začetku dopolnjujejo besedo »kufer«.

»Veliko je stvari, ki jih sami na sebi ne vidimo, drugi pa jih opazijo. Ravno zato potrebujemo drugega, da nam pove resnico o nas. Najboljši za to je ravno nekdo, ki nas ljubi. Zagotovo je on naše najboljše ogledalo in najboljši način, da spoznamo sami sebe. In ko bomo sebe dobro poznali, bomo zagotovo srečneje in manj izgubljeno živeli« Jorge Bucay.

Začelo se je že načrtovanje nekaterih aktivnosti za prihodnje leto in kupiti je bilo potrebno planer 2013. Našel sem lepo različico rokovnika, tokrat po mnogih letih nekoliko drugačnega formata. V njej pa je nekaj stvari, ki mi niso všeč. Denimo to, da je že 2. januar navaden delovni dan…

»Naše misli so kot magneti, ki v naše življenje privabljajo ljudi in priložnosti, ki se skladajo z njimi« (Robert Sharma). Poskrbite za dobre misli, pa lep pozdrav do prihodnjič.

Boštjan Polutnik


 
DNEVNIK 4

15. oktober do 31. oktober 2012

Ponedeljkovo deževno jutro. Na poti v Ljubljano se za las, ampak res le za las, izognem verižnemu trčenju… Zavoro sem pohodil na vso silo in pogledal v vzvratno ogledalo, kjer sem že »videl«, da je avto za mano »parkiral« v mojem prtljažniku. Srčni utrip se mi še ni povsem umiril, ko sem na Radiu1 že slišal obvestilo o verižnem trčenju in nevarnosti naleta. Nekdo je očitno panično zaviral, ko je srečal izredni (predimenzioniran) tovor na počasnem pasu. Po skoraj dveh tednih sem spet v svoji pisarni v Ljubljani. Kot član komisije za študijske zadeve moram prebrati diplomska dela, ki so predlagana za nagrado »najboljše diplomsko delo«. To je vedno precej težka odločitev. Vmes skočim v predavalnico, da pozdravim svoje študente in preverim, če imajo kakšne probleme, ki jih je potrebno rešiti. Odidem dobre volje, saj nimajo nobenih, s študijem povezanih težav. Prejmem klic iz uprave večjega slovenskega podjetja. Predsednik uprave me je poslušal na nekem krajšem predavanju v Ljubljani in zdaj želi, da bi o »komunikaciji za uspešno vodenje« nekaj slišali tudi njegovi najožji sodelavci. S prijazno članico uprave uskladiva termin in se dogovoriva o vseh podrobnostih. Po službi se odpeljem na Dimičevo, kjer me čaka nova skupina kandidatov za nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik/varnostnica. Ustvarimo prijetno učno vzdušje in šest šolskih ur precej hitro mine. Naslednji dan se srečamo še enkrat. Ponedeljkov večer. Že dolgo nisem več zaprisežen gledalec informativnih TV oddaj, saj prinašajo v večini negativne in neprijetne informacije, a tu in tam se zgodi, da kakšno vendarle pogledam. Rosvita Pesek gosti v Odmevih ministra za zdravje in direktorja Zavoda za transfuzijsko medicino. Nasprotujoči si argumenti padajo z ene in druge strani, a bolj me prepriča minister. Kri, ki jo krvodajalci požrtvovalno darujejo, kasneje postane predmet »prekupčevanja«. Govora je o 80% maržah, ki jih plačujejo naše bolnišnice in milijonskih zaslužkih zavoda. Bolnišnice so večinoma v rdečih številkah in se ukvarjajo z vprašanjem, kako preživeti in nuditi dovolj dober servis bolnikom, zavod pa ustvarja dobiček. Kje je tu kakšna pametna logika? Minister sicer pove, da to ni nezakonito, je pa nemoralno početje. In to je treba preprečiti. Zelo strinjam se z njegovim mnenjem. Škoda je, da v naši državi politika ni za zgled moralnemu. Ne glede na to, kdo je na oblasti, se vedno najdejo opravičila za »svojega«. Kaj je zagrešil ni tako zelo pomembno… Spomnim se neke izjave iz predvolilnega obdobja, ko je nekdo rekel, da je res, da imamo nekaj nekoliko neprimernih, a drugi jih imajo še več…

V torek zjutraj se v pravem trenutku znajdem na pravem mestu in prestrežem Ono. Tokrat me posebej pritegne intervju s hrvaško igralko Ano Karić, ki med drugim pravi: »Čeprav imam 71 let, se bojim starosti. Kar se sliši neumno, ker sem že stara. A se ne počutim tako. Bojim se tiste starosti, ko se vdaš. Pa saj razumem tudi to, kajti življenje je lahko neskončno težko. Je krasno, obožujem ga, a ni lahko. Vsak dan, vsak dan se moraš truditi, negovati duha in telo, prijateljstva, ljubezni in čutiti drug drugega, videti, ne misliti, da si središče sveta.« Nasmejem se kolumni Dese Muck o dolgočasni predsedniški kampanji: »Slovenija trenutno spominja na potapljajočo se ladjo, ki še gori zraven, medtem pa zanikrn podeželski cirkus na njej izvaja svoje točke. Ne moreš dati na čelo te ladje koga, ki deluje normalno, uglajeno, predvidljivo, učinkovito. Ne spada zraven. Iz drugega filma je!« Tudi sam skačem iz filma v film. To dopoldne sem malo predavatelja, malo razrednika in malo voditelja. Vodim krajšo slovesnost in nato odhitim k prijetni skupini bodočih varnostnic in varnostnikov, ki sem jih spoznal na včerajšnjem prvem delu usposabljanja.  

Čeprav sem sklenil, da ne bom več zahajal v knjigarne, preden ne preberem v zadnjih mesecih nakupljenih knjig, so me prejšnji teden pred mojo priljubljeno knjigarno v BTC-ju spet čakale neke roke, ki me navadno potegnejo v notranjost. In spet so me potegnile med knjige. Kupil sem priročnik in zgoščenke Saše Einsiedler »Trening komunikacije in javnega nastopanja«. Veliko tega gradiva sem že prebral, a tudi Sašin pristop mi je precej všeč. Kratko in jedrnato strne praktične nasvete, brez nepotrebnega teoretiziranja in nakladanja. Priporočam vsem, ki si želite izboljšati veščine javnega nastopanja kar iz svojega fotelja… Za povrh eno knjigo – Moralna žival –  naročim še preko spleta. Kolega mi je rekel, da jo moram obvezno prebrati.

Študentje, ki so pred leti končali študij in sem jim bil razrednik, so me povabili na srečanje (obletnico). Vsaj iz dveh razlogov se moram vabilu odzvati. Prvič – bili so zelo prijeten razred, ki se ga rad spominjam. Drugič – srečanje so tokrat organizirali pri nas na Koroškem. Več kot pol razreda se je zbralo in lepo je bilo spret poklepetati z njimi. Obujali smo spomine na študijska leta, poleg tega pa sem spet izvedel za nekaj novih »falotarij«. Ne zmanjka jim zanimivih zgodbic. In vem, nekatere bodo ostale vedno samo njihove, kljub visoki stopnji zaupanja, ki smo jo razvili. In prav je tako.

Nedelja. Z družino se odpravimo v Maribor. Najprej kino predstava za mlajša člana (Blaža in Barbaro), sam pa se v tem času sprehodim v bližnji okolici Koloseja in »kofetkam« ob Dravi lovim še zadnje letošnje jesenske sončne žarke. Potem sledi večerja v Ancori, šejk iz McDonaldsa in večerni klepet v Irish pubu. Mirno, sproščeno, prijetno, družinsko popoldne, kakršnih bomo morali organizirati še več.

Raje kot sestankujem, predavam. Zato komaj čakam, da se konča sestanek ožjega strokovnega aktiva in odhitim v predavalnico k spet eni novi skupini.

V torek nekoliko prej zaključim službo in se odpeljem do kliničnega centra, kjer obiščem prijatelja Jureta. Lep sončen dan nama omogoča, da poklepetava kar v parku pred bolnišnico. V zadnjem času se bolj poredko srečujemo in na hitro »obdelava« celo poletje. V parku je tudi nekaj bolnikov z Onkološkega inštituta. Na stojalih vozijo za sabo infuzije, s katerih jim zdravila počasi tečejo v žile. Vmes pokadijo nekaj cigaret. Je res potrebno? Hvaležen sem vsem, ki jim ni bilo všeč, da sem kadil. Posebej Barbari, ki je pogosto »tečnarila«, v skrbi za moje zdravje in v zavedanju škodljivosti te strupene razvade. Poleti, leta 2006 sem ugasnil zadnji »čik« in oznanil: »Ta je bil moj zadnji!« Prisotni so se mi zasmejali. Od takrat nisem več prižgal cigarete. Niti dima nisem potegnil vase. Priznam, da mi dim še vedno zadiši, ne znam pa si več predstavljati tega ogabnega okusa v ustih. In ko sva bila z Blažem na razstavi Razkrita telesa, sem videl, kakšni so kadilci od znotraj. Šokantno. Po poti do parkirne hiše me pretrese srečanje z očitno hudo bolno deklico. Kakšnih trinajst let ima, po moji oceni. Zdravnica in medicinska sestra jo peljeta na postelji. Utrujena od bolezni, brez las, z nesrečnim izrazom na obrazu. Srečajo se najine oči. Pogled poln strahu. V tem trenutku bi lahko zajokal. Zberem pogum in moč ter ji namenim kar se da »primeren« pogled. Pogled poln upanja in s sporočilom »verjamem, da bo vse dobro«. Prizor, ki ga ne pozabiš zlahka. Spet se zavem, da je vse kar imamo današnji dan. Še premalo nas spremlja hvaležnost za zdravje, za vid, za roke, za sposobnost premikanja in vse ostalo, kar nam omogoča človeka vredno življenje. Po poti iz Ljubljane na Koroško si vrtim najljubšo glasbo, a deklice iz bolniške postelje ne morem pregnati iz svojim misli.

V službi nisem prišel do priloge Ona, zato na poti domov kupim Delo. Tokrat sem res moral kupiti svoj izvod, saj je v Oni portret prijateljice, energoterapevtke, zdravilke po metodi ponovne povezave Magdalene Jankovec. Velikokrat sem jo že obiskal na njenem domu v Dobovljah nad Domžalami in prav podoživljam vsak kotiček, ki ga avtorica opisuje v prispevku. Moram priznati, da sem skozi zgodbo Katje Cah Magdaleno še bolje spoznal. Pa sem mislil, da o njej vem že vse. Pošteno sem se zmotil. K njej sem napotil veliko ljudi z najrazličnejšimi težavami in rade volje jim je pomagala. Pred leti sem učil študenta, ki je zgubljal zavest. Vsake toliko se je onesvestil. Z rešilcem so ga odpeljali na urgenco, opravili številne preiskave in ugotovili, da je z njim vse v redu. Strah ga je bilo, kdaj in kje se mu bo spet ponovilo. Magdalena ga je »zrihtala«. Pred leti smo v Slovenj Gradcu organizirali seminar, ki ga je vodila. Udeležil sem se ga tudi sam. Zaključili smo ga s tarotom. Bilo je noro doživetje. Še odlomek iz prispevka v Oni: »Vedno je tako, da bolj realno vidiš drugega kot sebe, zato je dobro imeti prave prijatelje in podpornike – da ti rečejo. 'Glej, ni fino, da si se tako odzvala.' Ti pa tega ne zameriš, saj veš, da ti hočejo dobro. Vsi ljudje so naše ogledalo. Kogar koli srečamo, ima za nas neko informacijo. Kadar sta naše srce in duša odprta, se ni treba bati, da bi nam kdo hotel škodovati. Vedno k sebi privabljamo prav tisto, kar čutimo in oddajamo s svojo energijo. Dejstvo pa je, da se nam določene, tudi neprijetne stvari v življenju morajo zgoditi, da si naberemo izkušnje in se naučimo, česar prej nismo znali ali želeli razumeti.«

Sreda. Zjutraj pozabim telefon v avtu. Ker je parkirišče malce oddaljeno, se odločim, da bom dopoldne preživel brez njega. Takoj opravim dolžnost skrbnega moža, pokličem ženo in ji to povem, da je ne bo skrbelo, »kod hodim«. Sredi dopoldneva ugotovim, da je življenje brez mobitela lepše. Kar podoživim trenutke zadovoljstva, skorajda sreče, ko sem pred sedmimi leti, po desetih letih štiriindvajseturne dosegljivosti izključil telefon PR-ovca in ga izročil nekdanjemu šefu. Kako velika skala je padla od mene. Trajalo je nekaj mesecev, da sem se navadil na 95% nižji telefonski promet. Sprašujem se, so mobilni telefoni olajšali ali zakomplicirali naše življenje? Vsakega nekaj. S sodelavko Matejo se odpeljeva v Mercator v Šiško, da nam zavijejo darilo za najboljšega študenta generacije. Mimogrede kupim bombonjero za našo Fate, sodelavko iz bifeja. Praznovala je, v dneh, ko me ni bilo v službi, štirideseti rojstni dan. Skromna pozornost jo spravi v solze. Nekaj jih potoči tudi njena sodelavka Zlatka. Kako malo je včasih treba, da nekoga osrečiš. Na poti iz službe se ustavim še pri mami in očetu, ki sta gobarila in mi pripravila čudovite pražene jurčke in turke.

Tale četrtek je poseben dan. Nekoliko prazničen. Na naši šoli podeljujemo diplome študentom, ki so zaključili študij. V veliki dvorani je že vse pripravljeno – manjši sestav orkestra, fotograf, dekoracija, protokol… Tokrat je steklo brez kakršnihkoli težav. Očitno je vsakdo opravil svoje delo. Ali pa ni bilo v ekipi koga, ki bi kaj zakompliciral. Točno opoldne zadoni državna himna in slovesnost se začne. Ko začnem pozdravljati goste, se spomnim, da je pred mano razred, ki sem ga učil tudi javnega nastopanja. Takoj vzpostavim očesni stik in se bolj kot na papir pred sabo osredotočim na prisotne. V mislih hitro preverim še vse ostalo. Roke so na svojem mestu, drža je primerna, govor je razločen in govorim naravnost v mikrofon. Nekaj manjka. Kje je danes trema? Super, danes je ni z mano.

Petek. Dan pred počitnicami. Tokrat si jih bom vzel tudi sam. Že v začetku leta sem v svojem rokovniku prečrtal nekaj dni in tednov v letu, ko ne bom delal. To je edini način, da v prazne prostorčke ne vpišem kakšne zadolžitve, da komu ne obljubim, da bom kaj delal. In res je čas od 27. oktobra do 5. novembra ostal rezerviran za družino, za prijatelje, za druženja in seveda za prijatelje z radijskih valov. Brez slednjega skorajda ne gre. Konec koncev mi tudi to predstavlja sprostitev in zabavo. Dan zaključim v predavalnici na Dimičevi in zvečer odhitim domov na Koroško. Na USB-ju poiščem pesem Milana Kamnika Pot na Koroško in veselo prepevam skozi trojanske predore.

Boštjan Polutnik
 
DNEVNIK 3
1. oktober do 15. oktober 2012

NEAKTIVIRAN SENDVIČ, MAMIN ROJSTNI DAN, LINŠKI ZREZKI, PRESENEČENJE Z RAČUNALNIKOM IN ŠE KAJ

Danes začenjamo novo študijsko leto. Ob devetih dopoldne sprejmem študente drugega letnika. Moj razred. Pozdravita jih direktor akademije in pomočnica ravnatelja, nato s tajnikom šole opraviva nekaj formalnosti. Spomnim jih na 3. oktober 2011, ko mi še niso povsem zaupali. Takrat sem jim rekel, da bodo z delom in trudom vsi izpolnili pogoje za nadaljevanje študija, a bili so prestrašeni in zelo skeptični. Zaželim jim uspešno študijsko leto in predlagam, da že danes začnejo razmišljati o naslovih za diplomske naloge, mentorjih, gradivu… Popoldne prideta v Ljubljano Barbara in Blaž. Po družinskem kosilu se odpeljemo v Koper. Prvič bomo obiskali tamkajšnje gledališče. Na sporedu je predstava Grozni Gašper. Blaž je, že kot majhen deček, oboževal zgodbe o njem. Kupili smo vse knjige, ki so izšle. To je bilo naše zelo pogosto večerno branje pred spanjem. Priznam, da sem se groznemu Gašperju in njegovemu pridnemu bratu Petru, pa muhasti Maji, sitni Suzi, gospodični Macoli in drugim junakom tudi sam večkrat od srca nasmejal. In tokrat ne bomo gledali le Blaževe priljubljene zgodbe, glavni lik bo odigral njemu zelo priljubljen igralec Igor Štamulak. To bi moralo biti presenečenje, a naš otrok seveda uporablja GOOGLE. Preden sva ga uspela presenetiti, je sam predlagal, da si v Kopru prvega oktobra ogledamo to predstavo. Blaž ni mogel verjeti, da Barbara igralca Igorja Štamulaka osebno pozna, še več, izjemno je bil navdušen, da sta pred leti skupaj vodila prireditev. Predložiti je bilo treba celo dokaze – fotografije. Uživali smo v predstavi, po njej pa z glavnim igralcem povečerjali in posneli intervju za oddajo Odstiranja. Igor je prijeten, zgovoren, odkrit, duhovit, sproščen sogovornik in verjamem, da bodo ob poslušanju oddaje uživali tudi naši poslušalci. Mrtvo utrujeni se, sredi noči, vrnemo domov. No, Blaž je po poti prespal prve tri kitice, Barbara pa je bila zadolžena, da me drži pokonci.

Zjutraj skočim v bolnišnico in obiščem svojega prijatelja in svojega ravnatelja. Če ste pomislili, da sem obiskal dva različna človeka, ste se zmotili. Če je šef Človek (namenoma sem napisal z veliko začetnico), je lahko tudi prijatelj. Imam srečo. Dobro se razumeva in ker ne želim, da bi imel dober človek zaradi mene kakšne težave, se trudim delo opravljati najboljše. Zadovoljen ugotavljam, da mu gre na bolje in vesel sem, da bo že ta dan zapustil bolnišnico. Pogovarjava se o delu bolnišničnega osebja in ugotavljava, da jim ni lahko. Pa toliko slišimo vse povprek o tem nepotrebnem javnem sektorju. Seveda ne moreva mimo službenih obveznosti in načrtov… Po poti v Ljubljano se ustavim v trgovskem centru TUŠ v Mislinji in si privoščim sendvič. Trgovka me pouči: »Lahko si ga tudi aktivirate, gospod«. Ko ji namenim začuden pogled, pojasni: »Če imate našo kartico, vam ga lahko na blagajni aktivirajo«. Malo pogledam, kaj držim v rokah, zadevo malo obrnem in pomislim, da je morda v sendviču kakšen eksploziv… Gospa opazi mojo zadrego, ugotovi, da nisem reden Tušev kupec in mi še enkrat, potrpežljivo pojasni: »Imetniki naših kartic lahko na blagajni izberejo deset izdelkov in pri naslednjih nakupih imajo na te izdelke popust«. Aha, zdaj mi je jasno. Pojedel sem neaktiviran sendvič in se zabaval ob doživeti zgodbi. Že na naslednjem seminarju postane ta zgodba primer, kako se moramo prilagoditi »referenčnemu okvirju« sogovornika, da nas razume – kako mu nekaj povedati v njegovem »jeziku«…

Vikend mine kot bi trenil. Spet ponedeljek. Navsezgodaj zjutraj prispem v Gotenico in se nastanim v »svoj 303« apartma za ves teden. Pred mano je tedenski seminar »team buildinga« in javnega nastopanja za naše vodje. Intenziven in vsega poln teden. Vse dneve ob večerih se potim v fitnesu in nekajkrat tudi v savni. Se prileže, po napornih dnevih.

Barbarin prenosni računalnik jemlje slovo in treba bo zagotoviti novega. Njene priprave različnih vsebin s področja poslovnega bontona in bontona oblačenja so tako intenzivne (in natančne), da ji je treba zagotoviti primerna delovna sredstva. Pokličem Hinka in ga prosim za ponudbo prenosnikov. Izberem dobro TOSHIBO in »oddam« naročilo. Ker me še štiri dni ne bo domov, prosim Hinka, da povabi Barbaro na kavo in ji izroči nov računalnik. Res jo pokliče in ji izroči lepo zavit paket z mašno, ki ji ga pošilja mož iz Gotenice. Barbara pomisli, da gre za neko šalo s prazno škatlo, a ko jo potehta, ugotovi, da je nekaj vendarle v njej. Niti sanjalo se ji ni, da je to nov računalnik. Resnično se ga je razveselila in zdaj ga že sto na uro uporablja.

Torek zjutraj. Danes je poseben dan. Moja babica (od kar govorim jo kličem mama) praznuje 81. rojstni dan. Takoj, ko se prebudim, jo pokličem, saj jo bom zaradi odsotnosti videl šele preko vikenda. Mojega klica se, kot vedno, zelo razveseli. Razneži se ob mojih besedah. V vseh teh letih »kar se poznava« sva ustvarila prav poseben odnos. Pristen, iskren in toleranten do skrajnosti. Ko se pojavim na vratih njenega doma, me vedno sprejme s prešernim nasmehom in razširjenih rok. Celo takrat, ko je malo jezna, ker se že dolgo nisva videla. Ko ji pojasnim, kje sem se potikal in kaj vse sem počel v tem času, takoj oprosti in doda nujno vprašanje »A se ti ne zdi, da je to malo preveč naporno«? Že stotič povem, da neznansko uživam v svojem delu in jo potolažim, da mi ni noč hudega. Na njen rojstni dan jo obiščeta Barbara in Blaž in dogovorijo se, da bomo v soboto popoldne vsi skupaj prišli na kosilo. In res, v soboto pozno popoldne smo na vratih. Ponovi se scenarij toplega sprejema iz kuhinje pa že zelo diši po pripravljenih dobrotah. Juha, linški zrezki, pečen piščanec, krompir, riž, zelena solata z jajcem in sadna kupa… Linški zrezki so prava specialiteta in pred (zdaj že) mnogimi leti je tudi mene naučila, kako se pripravijo. Rad sem se vrtel po kuhinji, kuhal in pekel. Še danes to zelo rad počnem, a mi zmanjkuje časa. Pa tudi Barbara tako dobro kuha, da ni potrebe, da bi to pogosto počel. Kadar sva z Blažem sama doma, pa z veseljem skupaj pripraviva kaj dobrega.

Petek popoldne in soboto dopoldne preživimo na Kopah. V Hotelu Luka izvajamo seminar »team spirit« za celoten kolektiv enega izmed slovenskih zdravstvenih domov. Tokrat nama z Barbaro priskočita na pomoč (zaradi velikosti skupine) še Milan in Marko. Toliko dobre volje, timskega sodelovanja, želje po novem znanju in zabave obenem že dolgo nisem doživel na enem kupu… V nekaterih kolektivih res znajo poskrbeti, da se imajo lepo (klub napornemu delu, krčenju sredstev, težkim časom in negotovi prihodnosti). In to je naložba za prihodnost. Tudi meni dajejo takšni udeleženci seminarjev veliko energije. Zato z lahkoto zvečer za nekaj uric švignem še na radio. Tokrat sem v eter pošiljal še več pozitivne energije in vse je šlo kot po maslu. Ko se vrnem domov, z Blažem igrava monopoli in vriska od sreče, ko na njegovem polju – v Portorožu, plačujem po 2000 evrov za en obisk. Vsakič, ko me oskubi, vstane, stopi do roba galerije in sporoči mamici, ki nadstropje nižje še vedno pridno piše gradivo za seminar, da je obogatel. Igra se tako vleče, da se odločiva, da jo dokončava naslednji dan. Kljub pozni uri sledi še malo večernega branja in sladek spanec.

Nedelja. Dan za polnjenje baterij. Najprej nekoliko daljši spanec. Potem pa družinski dan. Po kosilu si privoščimo klepet ob kavici, popoldne pa si Blaž zaželi, da spečemo kostanj. Iz kleti prinesem plinski žar, posodo za peko, Barbara pripravi kostanj in z balkona že prijetno zadiši. Naš »mali« kuharček uživa ob mešanju, kasneje ob pokušini. S pladnjem slaščic iz slaščičarne in sladkim moštom se nam pridružijo sosedje in tašča. Preko interneta spremljamo podvig Felixa Baumgartnerja. Vsi smo kar nekoliko napeti. Še posebej, ko se na višini preko 39 kilometrov odprejo vrata kapsule in Felix skoči s praga vesolja na Zemljo. Navdušeni in pomirjeni smo, ko pristane na trdnih tleh ter v znak zmagoslavja dvigne roki. Naslednji dan zasledim njegovo izjavo, ki se me dotakne »Včasih moraš iti zelo visoko gor, da se zaveš, kako majhen si«… Nikoli ne bom tako visoko, a tega stavka se bom večkrat spomnil. Zavedajmo se vsi skupaj, da kljub majhnosti in kratkosti svojega bivanja tukaj, lahko naredimo velike stvari v obliki drobnih pozornosti do sočloveka.

Boštjan Polutnik

 
DNEVNIK 2
15. september do 30. september 2012

Pisanje dnevnika je učinkovito orodje spreminjanja samega sebe… (Robin Sharma v knjigi Svetnik, deskar in direktorica)

Na poti v Koper se prebuja lep, sončen dan. Na daljše poti se odpravljam dovolj zgodaj, da me kakšen zastoj na cesti ne preseneti in da udeleženci seminarja ne čakajo name. Prispem debelo uro prezgodaj in sprehodim se ob obali. Morski zrak mi od nekdaj zelo prija. V obmorskem kafiču si privoščim drugo jutranjo kavo. Sežem po revijah in berem intervju z igralcem Robertom Pattinsonom. Izpišem citat: »Čudovit je občutek, ko veš, da ti je svet na široko odprt in da je le od tebe odvisno, ali boš iz svojega življenja naredil kar največ.« Točno ob devetih pozdravim udeležence seminarja in jim zastavim vprašanji: »Kaj pričakujete danes od mene? Česa se želite naučiti?« Spoznam nekaj zanimivih ljudi, nekaj zanimivih zgodb ter gospo, ki mi petkrat v eni uri ponovi zgodbo o svojem »nemogočem« šefu. Po petem poskusu spreminjanja nekoga, ki ga ni z nami, obrnem »ogledalo« in ji pokažem njeno »sliko« v njem. Če se učimo korektne komunikacije, je včasih potrebno tudi to. Med odmorom se o njenem vedenju in vplivu tega na druge ljudi, pogovoriva na štiri oči. Koliko lažje bi ji bilo, če bi me hotela slišati in bi bila pripravljena začeti spreminjati sebe… Zvečer mi jezik na radiu ne teče kot bi bilo treba. Kar naprej nekaj »štrikam«…

Po dveh mesecih se spet srečam s svojima supervizijskima skupinama v socialnovarstvenem zavodu. Vprašam, kaj je novega in presenečen sem, koliko udeležencev je prebralo knjigo »Menih, ki je prodal svojega ferarija«, ki sem jo predlagal za dopustniške dni. Pogovarjamo se o vsebini, nato pa preidemo k obravnavi profesionalne distance pri delu. Supervizija se tudi tokrat čisto prehitro izteče.

Nenavadno, a sredi tedna je v mojem planerju skoraj prazen prostor. Odpravim se k osebni zdravnici. Na vrsti sem drugi in malo čez sedmo uro zjutraj se že pogovarjava o izvidih rentgenologa, o težavah z mojo »luskavico« ter o nadaljnjih korakih pri zmanjševanju maščob v krvi. Na upravni enoti podaljšam veljavnost registracije avtomobila in se odpravim na radio, kjer »odpeljem« program med deseto in štirinajsto uro. V prvi uri gostimo predsednika vlade, nato teče vse po ustaljeni programski shemi. V poročilih mi skoraj pobegne malo smeha, ko Janez Bijol, uspešen koroški podjetnik iz Vuzenice, izjavi, da je slovenska zakonodaja taka, da se lažje znebiš žene kot slabega delavca. Prepričan sem, da gospod nima težav ne z ženo – spoznal sem jo na svojem seminarju, pa tudi ne s slabimi delavci – težko bi z njimi dosegal tako dobre poslovne rezultate.

Za mano je dolg četrtek. Da bi lahko vanj stisnil vse, sem se spravil v pogon že pred četrto uro zjutraj. Moje prvo jutranje opravilo, še preden izpraznim prepoln mehur, je kuhanje kave. Ko opravim vse, kar se zjutraj mora narediti v kopalnici (poudarek na mora je zato, ker nekateri to še vedno preskočijo), je kava ravno prave temperature, da lahko steče po grlu in mi nekoliko uravna prenizek krvni tlak. S kavo prijateljujem že od petnajstega leta starosti in to je edina substanca od katere sem dobesedno odvisen. Glava me začne boleti, če se kdaj zgodi, da je ne popijem dovolj. Preletim scenarij intervjuja, ki ga bom snemal danes, opravim zadnje kozmetične popravke vprašanj, še malo premešam vrstni red, da je vsako vprašanje v svojem sklopu in že drvim proti Ljubljani. Ob pol sedmih si privoščim drugo jutranjo črno razvado, preletim elektronsko pošto, odgovorim na sporočila, opravim nekaj telefonskih klicev… S sodelavko Natašo se pogovoriva o scenariju prireditve, ki jo bom vodil prihodnji teden v Ljubljani. Pripraviva grobi osnutek, podrobnosti pa preloživa na jutri. Točno ob dogovorjenem času sem na glavnem vhodu v Kliniko Golnik in že kličem zdravnico Urško Lunder. Sprejme me sredi natrpanega delovnega dne, vsa nasmejana in občutek imam, da prekipeva od človeške topline in pozitivne energije. Za snemanje intervjuja imava na razpolago dobre pol urice. Takoj se zatopim v delo. Govoriva o težki temi - umiranju in smrti, a doktorica Lundrova pripoveduje (o tej pri nas še vedno tabu temi) tako spretno in zanimivo, da intervju na poti nazaj v Ljubljano poslušam še enkrat. Istočasno narekujem na diktafon minute in sekunde posnetka ter opombe, ki bodo v pomoč pri montaži oddaje.

V petek nekoliko prej pobegnem iz Ljubljane in v Velenju se pridružim družinskemu nakupovanju. V trgovskem centru srečamo Barbarino prijateljico Antonijo, s katero skupaj pojeta v pevskem zboru in zapletemo se v sproščen pogovor.

Sobotno dopoldne je tudi tokrat rezervirano za seminar – tokrat sem bliže domu, v Šentjurju pri Celju. Z mano tokrat potujeta mama in oče, ki dopoldne izkoristita za obisk očetove domačije v Jezercah. Večer na radiu pa, za razliko od prejšnje sobote, teče kot po maslu…

V nedeljo obiščemo sestro Darjo. Nečakinja Maja je praznovala 13. rojstni dan in treba ji je bilo čestitati. Po kosilu s sestro poklepetava o vsem živem. Malokdaj imava čas za sproščen »bratskosestrski« pogovor. Ko na balkonu, ob čudovitem sončnem vremenu, posrkava veliko dozo kave, se mi porodi briljantna ideja. Doma bomo iz garaže zvlekli sesalec in ostale pripomočke ter počistili avtomobila. Blažu predstavim svoj načrt in takoj se javi, da bo pomagal. Barbara ima polne roke dela po stanovanju. Čez teden je tudi njen urnik prepoln obveznosti. Sestanki, svetovanja, usklajevanja, radio, priprave seminarjev, snemanje intervjuja za naslednja Odstiranja, pa seveda »mama servis«, ko je treba otroka spraviti v šolo, iz šole, v glasbeno šolo, iz glasbene šole, na glasbeno teorijo, k verouku in ostalim dejavnostim… Težko si brez njenega izdatnega prispevka predstavljam naše zelo aktivno funkcioniranje in ustvarjanje. Pozno popoldne se Blaž spomni, da smo kupili novo tefalovo posodico za peko jajčk in ponudi se, da mi bo pripravil malico. Kar nekaj časa ga ni iz kuhinje, potem pa postreže popečen pršut z jajčki. Slastno. Zvečer z malo najine pomoči pripravi pico. Spet slastno. O kazalcih na tehtnici tokrat nič…

Berem intervju z igralko Natašo Tič Ralijan v Niki in si že tisočič postavljam vprašanje, ali je res treba, da se človeku v življenju zgodi nekaj zelo hudega, da spremeni način življenja? Prebolela je tuberkulozo, izgorela zaradi dela, se po alarmu prerodila… Nekaj zanimivih citatov iz intervjuja: »Mislim, da si vsi mi želimo pohval, želimo si slišati, da smo dobrodošli na tem svetu. Večina nas namreč hodi naokrog z manjvrednostnim kompleksom. Bremeni nas potreba, da smo popolni. […] Zakaj bi bili naši otroci univerzitetni diplomirani inženirji? Ne nazadnje, kdo inženirje nauči, kako naj bodo v življenju srečni? […] Čutila sem, da sem zašla v napačno ulico skupaj z maso ljudi in enostavno nisem mogla osmisliti kalupa, v katerem sem se znašla. Izstopanje iz njega je bilo za mojo družino boleče in je še danes na neki način. Toda ni bilo druge, kot da sem se ustavila in rekla, da tako ne morem več. […] Če sprejmeš, da si lep tak, kot si, boš v svoje življenje privabil človeka, ki te bo natanko takšnega sprejel. Ne nazadnje, če se sprejmeš, čutiš svojo notranjo lepoto in ta najde pot navzven. […] Nizka samopodoba in slaba samozavest nas ovirata na poti do svobode.«

Torek. Običajen delovni dan s tremi dodatki. Najprej poslušam zagovor diplomskega dela. Študent ga prične na način, ki ga ne priporočam. Z opravičevanjem. Komisijo opozori, da ima tremo in da ni v najboljši formi, saj ga je v preteklih dneh kuhala vročina. Če nas ne bi opozoril, da ni v najboljši koži, tega verjetno sploh ne bi opazili. Tako pa… Po zagovoru odidem na malico. Tokrat sem naše kuharice »zašpecal« vodji za prehrano. Skuhale so namreč izjemno malico – goveje zrezke, polnjene z ajdovimi žganci, za prilogo pa so ponudile še okusne kruhove cmoke. Ker nergam in se pritožujem, kadar hrana ni okusna, si tokrat vzamem dve minuti in napišem pohvalo. Nato se preoblečem v drugi komplet uniforme in pohitim v dnevni prostor, kjer se mlade romske plesalke že pripravljajo na nastop. Preizkusim ozvočenje, še enkrat preletim scenarij in točno opoldne pričnemo s predstavitvijo sodelovanja Policijske akademije z Društvom mehkega pristanka pri medkulturnem dialogu. Simpatična predstavitev. Na koncu nas Romi pogostijo s kruhom izpod peke. Komaj se poslovim od obiskovalcev naše prireditve, že sem z mislimi pri moji naslednji današnji publiki. Ta me čaka v dvorani Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani na popoldanskem predavanju na temo komunikacije in obvladovanja konfliktov za menedžment varnostnih podjetij. Dve uri mojih glasnih razmišljanj zelo hitro mineta, a mi pobereta ogromno energije. Lažje in raje predavam dvajsetim ljudem na celodnevnem seminarju kot polni dvorani dve uri. Zdi se mi, da manjša skupina (energijsko) precej bolj vrača…

Tridnevni seminar javnega nastopanja je za mano. Čaka me še popoldansko predavanje na Zbornici za razvoj slovenskega zasebnega varovanja v Ljubljani. Skupino sem spoznal že v ponedeljek in veselim se ponovnega srečanja z njimi, saj so željni znanja in dela na sebi. Zanimiva je njihova starostna struktura, najmlajši je star 20 najstarejši 62 let. Gospod pri dvainšestdesetih letih je dokaz, da v življenju nikoli nič ni prepozno. Celo življenje si je želel znati angleško tako dobro, da bi lahko prebiral njihovo literaturo. Pred tremi leti se je lotil učenja in danes, kot pravi, gladko bere angleške knjige. In končno. Pot domov na Koroško. Po celem tednu »vandranja«. Komaj čakam, da objamem Barbaro in Blaža. Skupaj bomo preživeli vikend, ki razen radijskih, ne vključuje nobenih drugih obveznosti. Čudovit konec tedna želim tudi vam.

Nick Vujicic, motivacijski govornik, mož brez okončin, je na vprašanje, kaj bi počel, če bi imel roke in noge, dejal: »tekal bi in objemal svoje najdražje do onemoglosti«. Torej… Tekajmo in objemajmo svoje najdražje do onemoglosti. Izkoristimo, kar imamo na razpolago…

Boštjan Polutnik


 
DNEVNIK 1
1. do 15. september 2012

Zakaj pišem dnevnik, če ga nisem pisal nikoli? Ker me je v zadnjem času kar nekaj ljudi vprašalo, zakaj sem prenehal pisati »blog« v rubriki »Osebno o…« na naši spletni strani. In zato, ker sem prebral tri knjige Robina Sharme, ki so me spodbudile, da to začnem početi.

Letošnje poletje je bilo čudovito. Prvič sem bil v Makarski, Dubrovniku, Mostarju, Medžugorju… Ogromno časa sem preživel z Barbaro, Blažem in našimi prijatelji. Spoznal sem Sebastijana Valentana, kaplana z Raven na Koroškem, pesnika, novinarja, prevajalca - velikega in dobrega človeka, ki kljub svoji mladosti izžareva modrost in veličino dobrega človeka… Kot je rekla prijateljica Mojca Prašnički: »O njem se bo še slišalo«. Veliko sem bil tudi v družbi poslušalcev Koroškega radia. Tudi po dvakrat dnevno – v jutranjem in večernem programu. Vedno znova se v meni prebudi otrok, ko sedem za mešalno mizo, potegnem predse mikrofon in se potopim v radijski eter. Počutim se kot riba, ki jo ribič vrže nazaj v vodo in spet veselo zaplava. Minilo je 26 let mojega radijskega dela, a zdi se mi, da se vedno raje vračam v ta »posvečeni« prostor… Je pa to poletje zmotila huda bolečina hrbtenice. Povzročila mi je precej skrbi in me opozorila, da zdravje ni nekaj samoumevnega.

Po nekoliko lahkotnejših mesecih, juliju in avgustu, se vračam v stare tirnice. Vračam se v predavalnice po vsej Sloveniji, kjer trosim ideje o prijaznejšem življenju. Ljubljana, Celje, Velenje, Slovenj Gradec, Gotenica, Koper, Šentjur pri Celju… Pogovori, dogovori, sestanki, zagovori diplomskih nalog, izpiti študentov… Moj rokovnik postaja vse bolj pisan in prostorčki v njem pretesni, da bi si naložil še kakšno obveznost. Veselim se s študenti, ki so na tretjem (zadnjem) izpitnem roku pokazali dovolj znanja, da napredujejo v naslednji letnik. Uživam ob stiskih rok tistim, ki so diplomirali in slovesno razglašam: »Čestitam vam. S tem ste opravili vse obveznosti študijskega programa in pridobili…« Zdi se mi, da vsakič začutim vibracije njihovega ponosa, zadovoljstva, olajšanja. Mravljinci po njihovem telesu so nalezljivi.

Ob torkih je v službi pravi uspeh, če se dokoplješ do Delove priloge Ona. V njej vedno najdem nekaj prijetnega in koristnega branja. Tokrat me posebej pritegne intervju z Nino Wabra. Navdušen sem nad njenim optimizmom in voljo do življenja. Ko pristane mlad človek, po hudi prometni nesreči, v vozičku in se šele privadi na drugačen način življenja, takrat pa zboli za rakom… in mu kljub temu ne zmanjka volje in načrtov… Res se nimam nad čem pritoževati v svojem življenju in hvaležen sem lahko za marsikaj. Intervju sem prekopiral in delim ga prijateljem. Vredno ga je prebrati. Potem pa shraniti v svoj rokovnik in ga imeti za vsak slučaj nekje pri roki. In ga znova prebrati, ko se zmanjša naša doza optimizma… Vsak od nas se lahko ob takšni življenjski zgodbi zamisli in začne, še preden se mu zgodi kaj hudega, v malenkostih prepoznavati lepoto življenja. Nina pravi, da se izogiba vračanju nazaj, v čase, ko je bila še zdrava. »Dobila sem možnost za nov začetek, neke vrste novo rojstvo, in moja naloga je, da gledam naprej. Z objokovanjem in travmiranjem si namreč delaš le škodo. Se vrtiš v začaranem krogu. Blodiš.«

Na kosilu se srečam z direktorico in njeno pomočnico, ki želita preveriti, ali pihata pravi veter v jadra podjetja, ki ga vodita. Z veseljem ugotavljam, da je njihovo delo s človeškimi viri na pravi poti. Lepo je slišati, da so še menedžerji, ki so jim ljudje zares pomembni. Tudi v praksi, ne le kot popularna parola, zapisana v viziji podjetja. Vlijem jima nekaj poguma za v prihodnje in se dogovorim za nadaljnje sodelovanje, ko bomo preverjali napredek.

S še eno mlado in perspektivno direktorico se srečava. Tokrat v njeni lepo urejeni in zelo prijetni pisarni. Dogovarjava se o izvedbi seminarja uspešne komunikacije in obvladovanja konfliktov. Predstavlja drobne probleme, ki jih želi rešiti. Pohvalno in spoštljivo govori o svojih sodelavcih. Zaupa v njihove sposobnosti, zaveda se njihovega prispevka, razmišlja o nagrajevanju… Na poti nazaj v Slovenj Gradec me pretrese mamin klic, da sta imela z očetom prometno nesrečo. Voznik kamiona ju je spregledal pri zavijanju na glavno cesto, ju zadel in nekaj metrov potiskal pred seboj. Na srečo nista huje poškodovana. O pločevini ne kaže zgubljati besed. Pohitim na kraj nesreče, da jima pomagam izprazniti poškodovan avto in stvari odpeljem domov. Na kraju nesreče razmišljam o tem, kako izpostavljeni smo vsak dan v prometu. Tolažim mamo, očeta, tudi povzročitelja nesreče in pomagam policistu pri risanju skice. Še isti dan pričnem dvodnevni seminar na Kopah. V vodstvih dveh kolektivov spodbujam timski duh. Pozno popoldne prevzame krmilo seminarja Barbara, ki jih navduši s poslovnim bontonom in temo obnašanja pri mizi. Še pri kosilu naslednji dan poslušam le o tem, kaj se pri mizi sme in kaj se ne sme. Po dveh dneh druženja se razidemo prešerne volje, polni pozitivne energije in optimizma.

Razveselim se pošte kolega Zorana Milivojevića, ko mi sporoča, kakšne obveznosti me čakajo, da pridobim naziv »transakcijski analitik svetovalec«. Zoran zna napisati tako, da te opogumi in motivira. Komaj čakam, da se spet srečava… Navdušen sem, da sva končno sinhronizirala obveznosti z Urško Lunder, čudovito zdravnico, edino specialistko paliativne medicine pri nas, da z njo posnamem intervju za oddajo Odstiranja. Njena knjiga Odprto srce mi je bila zelo všeč. Prebral sem jo dvakrat. To je ena izmed knjig, ki me je zaznamovala. Pustila v meni pečat. Mi pomagala postati še boljši človek. Urškina knjiga sporoča o umiranju in smrti, a sam sem jo doživel kot knjigo življenja. Verjamem, da bo zanimiv tudi intervju z avtorico. Splačalo se je čakati na ta trenutek skoraj leto dni… Mislim, da bo tudi naslednja gostja, ki jo imam v glavi, težko ulovljiva roba. Pustil se bom presenetiti.

Sledijo trije dnevi seminarja s področja vodenja v Gotenici. Trije dnevi timskega dela s prijateljem Simonom Turkom. Rad delam z njim. Najino skupno delo poteka precej lahkotno in začinjeno je z veliko dobre volje. In z večernim fitnesom. Tokrat mi pokaže nekaj vaj za raztezanje hrbtenice, ki mi v zadnjem mesecu povzroča težave. Simon je eden izmed ljudi, ki so izjemno prispevali pri piljenju moje osebnosti. Morda celo pri najostrejših robovih. Hvaležen sem, da mi prihajajo na pot taki ljudje.

Moji petkovi popoldnevi so rezervirani za predavanja udeležencem različnih usposabljanj v okviru Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. Tokrat predavam bodočim varnostnikom. Vse člane tokratne skupine pred mano je na usposabljanje napotil Zavod za zaposlovanje. Med njimi je precej ljudi, ki jim le še nekaj let manjka do upokojitve in so izgubili svoje dosedanje službe. Poleg naše teme – komunikacije – jih poskušam opogumiti za nadaljnje korake v življenju. Vlivam jim vero v njihove sposobnosti. Motiviram jih za delo na sebi, za branje, nadaljnje izobraževanje… Vzdušje v učilnici se iz ure v uro spreminja. Na koncu mi mnogi sežejo v dlan in se zahvalijo za to, da so se lahko počutili kot (enako)vredni ljudje. Nekdo mi reče, da sem ga prebudil iz dolgoletnega »zamorjenega« stanja in da se je odločil, da bo nekaj naredil sam s sabo… Pa naj še kdo reče, da ljudje ne dobimo največ z dajanjem… Moj dan se je končal prepojen z zadovoljstvom in srečo. In poln sem energije za sobotni seminar v Kopru in večerno druženje z radijskimi poslušalci. Mojega zadovoljstva ne more pokvariti niti to, da kolega na zbornici še vedno ni zadovoljen s popravljenim gradivom komunikacije za varnostnike. Menda je še vedno prezahtevno. Upošteval sem, kar se mi je zdelo koristno. V glavi imam nivo, pod katerega se ne bom spustil. In še nekaj se mi zdi vredno zapisati. Ne bom poneumljal ljudi in podcenjeval njihovih sposobnosti. Nikoli. Za nobeno ceno. Ob koncu dneva, delovnega tedna zame še ni konec, sem si v ljubljanskem BTC-ju privoščil veliko solato. Ob večerni kavici sem v reviji Jana prebral intervju z novinarjem Matjažem Kranjcem, ki je med drugim dejal: »Sistem, ki iz ljudi dela strošek, nima perspektive.« Pa še kako drži.

Boštjan Polutnik

Zadetkov: 1478

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta klikom na gumb