VZGOJA OTROK, 11. decembra 2007
Pri seminarjih o komunikaciji z udeleženci pogosto trčimo v problem vzgoje otrok. Razumljivo. Pogovarjamo se namreč o tem, zakaj so nekateri ljudje pri komuniciranju z drugimi »raje« v podrejenem, nekateri pa v nadrejenem položaju. In o tem, kaj bi bilo bolje. Brez dvoma si vsi želimo vzgojiti samozavestne otroke, ki bodo lažje premagovali ovire, ki jih na pot prinaša življenje. Pa imamo znanja za takšno vzgojo? Otroke vzgajamo večinoma tako kot so nas vzgajali naši starši. In naši starši so nas vzgajali po modelu, ki so ga povzeli od svojih staršev. Ni nam potrebno daleč nazaj, da ugotovimo, kako zelo drugačno je bilo otroštvo naših staršev in starih staršev. Kot da bi se svet v teh nekaj desetletjih postavil na glavo. Naše stare mame v otroštvu niso poznale telefona, radia, televizorja, da o računalnikih in internetu niti ne govorimo. In še mnogo je stvari, ki jih niso poznale. Naši otroci pa pri petih letih brskajo po internetu, se od zgodnjega otroštva učijo tujih jezikov… Velik preobrat torej. In zakaj ni prišlo do korenitih sprememb tudi na področju vzgoje? Čista logika nam pove, da vzgoja izpred tridesetih ali celo več let ne sodi v današnji svet, pa še vedno vzgajamo po vzorcih, ki smo jih bili deležni sami. Torej, kljub želji, da bi pri tem svojem poslanstvu dali od sebe največ in najbolje, delamo napake.
Doma želimo imeti pridnega otroka. Priden je ko spi, ko vse poje, ko je tiho, ko se ne vmešava v pogovore odraslih… Vedno, kadar se vede po naših pričakovanjih. Nekateri starši gredo v pričakovanjih še dlje. Učiti se mora klavir, ker je bila to želja njegove mamice, ko je bila majhna, pa ni bilo denarja. Po končani glasbeni šoli se inštrumenta ne dotakne več. Trenirati mora rokomet, ker je to najljubši šport njegovega očeta. Še več. Študirati mora medicino, ker… In ker je za medicino potreben izjemen srednješolski rezultat, mamica ni najbolj zadovoljna z odlično oceno, če pri preverjanju ne zbere vseh točk. Otrok je tako maksimalno obremenjen od zgodnjega jutra do poznega večera. S sovrstniki se druži le še v šoli. Prostega časa ne pozna več. In kljub temu, da trpi, želi ustreči svojim staršem. Da bo nagrajen s pohvalo, univerzalno besedico »priden« in da se bo čutil sprejetega.
Ali otroku z vsem tem res sporočamo in pokažemo, da ga imamo brezpogojno radi? Je res v njegovo korist, da smo pretirano zaščitniški… Da mu dopovedujemo, »si še premajhen«, »tega še ne moreš«, »to še ni za tvoja ušesa«, »saj sem vedel, da boš vse pokvaril«, »kako si lahko tako len«, »iz tebe ne bo nič«… So to sploh kakšne spodbude?
Kako torej komunicirati z otrokom, da ga bomo vzgojili v samozavestno osebo, s spoštovanjem sebe in drugih ljudi? Da bo razvil način asertivne komunikacije, s pomočjo katerega se bo znal postaviti zase in tega ne bo počel na račun drugih. Kako »dozirati« pohvalo in kako kritizirati otrokovo neprimerno vedenje? Kako ga naučiti prevzemanja odgovornosti brez obtoževanja ali samoobtoževanja? To je le nekaj najpogostejših vprašanj, ki jih slišimo od udeležencev naših seminarjev. Skrajni čas, da pripravimo in ponudimo seminar »Komunikacija za vzgojo«.
Boštjan P.